Jedro

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca, kar pomeni, da v primeru, ko so podane druge pravne podlage za vrnitev podržavljenega premoženja, oseba, ki sicer izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo, ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja. Ta določba velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen.

Po drugem odstavku 10. člena ZDen organ ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. Upravni organ pa ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Velenje je z izpodbijano odločbo št. 301-009/93 z dne 9. 1. 2013 odločila o denacionalizaciji podržavljenega lesnopredelovalnega obrata - žage v A. in zahtevo za denacionalizacijo tega premoženja, ki jo je 3. 6. 1993 vložil bivši lastnik, sedaj že pokojni B.B., zavrnila (1. točka izreka); zavrnila zahtevo pooblaščenca za povrnitev stroškov zastopanja (2. točka izreka) in v 3. točki izreka ugotovila, da drugi stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na ugotovitvi, da je bilo pokojnemu B.B., ki je 16. 10. … umrl v Avstriji, na podlagi odločbe št. 16 z dne 3. 9. 1945 Okrajne zaplembene komisije v Šoštanju, na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ-a) odvzeto nepremičnino premoženje. Predpis na podlagi katerega je bilo premoženje podržavljeno je naveden v 20. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). B.B. je bil lastnik zaplenjenih nepremičnin vpisanih pri vl. št. 195 in 167 k.o. … do celote ter nepremičnin vpisanih pri vl. št. 196 do deleža 2/24-in. Zaplenjen mu je bil tudi delež vl. št. 611 k.o. … do 1/2, z isto odločbo kot za vse preostale nepremičnine (Okrajna zaplembena komisija v Šoštanju št. 16 z dne 3. 9. 1945).

3. B.B. z zadnjim stalnim prebivališčem v Avstriji ni bil državljan Republike Slovenije in se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju RS, do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS in do smrti, ni štel za jugoslovanskega državljana (odločba UE Velenje št. 201-659/92 z dne 24. 2. 2005). Od 7. 7. 1950, pa do smrti 16. 10. 1995, je bil avstrijski državljan (listina o podelitvi državljanstva št. 7296/LAD/1950 z dne 7. 7. 1950, Urad deležne vlade Salzburg v Avstriji).

4. V nadaljevanju je prvostopenjski upravni organ ugotovil (ob upoštevanju drugega odstavka 10. člena ZDen), da je bilo sicer z odločbo z dne 30. 4. 2010 odločeno, da je C.C. (pokojna žena B.B.) upravičena do denacionalizacije za podržavljene nepremičnine in premičnine, vendar je bila ta odločba odpravljena (odločba Ministrstva za gospodarstvo št. 455-105/2002/21-P/DG z dne 28. 2. 2011) z napotilom, da je treba v postopku razjasniti, ali so B.B. in njegovi pravni nasledniki za odvzeto premoženje dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino od tuje države.

5. Dne 2. 2. 2012 je bila izvedena ustna obravnava. Pooblaščenec pravne naslednice vlagatelja zahteve, D.D., je na podlagi dogovora z ustne obravnave predložil dopis Zveznega izravnalnega urada Nemčije z dne 19. 3. 2012, potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 30. 3. 2012 in strokovno stališče o pravnem mnenju Denacionalizacija in odškodnina od tuje države, Inštituta za pravo Evropske unije.

6. V postopku je bilo ugotovljeno, da pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o popravi škod izgnancem, preseljencem in prignancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanje iz socialnega področja (finančna in izravnalna pogodba, v nadaljevanju FIP), ki je bila sklenjena 27. 11. 1961, predvideva izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim in nemškim državljanstvom in pregnancem nemške narodnosti iz določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim tudi z območja tedanje FLRJ in ne veže odškodnine na državljanstvo v letih 1938 in 1945. Pogodba je predvidevala (2. člen), da bodo upravičencem pravice priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVSG), ki je bil sprejet leta 1962. Prvostopenjski organ se je skliceval na prilogo 1 pogodbe FIP in ugotovil, da je bil za izvedbo te pogodbe sprejet tudi Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG).

7. Po proučitve navedb stranke je upravni organ odločil, da so te navedbe neutemeljene. B.B. je bil avstrijski državljan od 7. 7. 1950, na dan 1. 1. 1960, pa je imel stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Da je imel možnost pridobitve odškodnine za del strojev in orodja je nakazal B.B. v dopisu z dne 10. 10. 1962 sam. Iz vsega navedenega izhaja, da je imel B.B. možnost dobiti odškodnino od tuje države, zato se po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ne šteje za upravičenca do denacionalizacije.

8. Tožena stranka je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

9. Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (določb ZDen), bistvene kršitve določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je bilo B.B., ki je imel državljanstvo Republike Slovenije od 7. 7. 1950 do svoje smrti, premoženje odvzeto na podlagi odločbe Okrajne zaplembne komisije v Šoštanju, št. 16 z dne 3. 9. 1945, na podlagi Odloka AVNOJ-a. Ker B.B. ni uspel dokazati, da se je štel za jugoslovanskega državljana, je v skladu z 12. členom ZDen upravičenka njegova žena C.C., ki pa je v času trajanja postopka tudi že umrla, zato postopek nadaljuje njuna edina hčerka in pravna naslednica D.D. 10. Pred izdajo izpodbijane odločbe je Upravna enota Velenje svojo prvo odločbo št. 301-009/93 z dne 30. 4. 2010 ugodila zahtevi za denacionalizacijo ter naložila Slovenski odškodninski družbi (sedaj Slovenski državni holding d.d. - v nadaljevanju SDH) izročitev obveznic, kot odškodnino za odvzete nepremičnine. SDH je v pritožbenem postopku ugovarjal zaradi nepravilne uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen, drugostopenjski organ pa je pritožbeni ugodil ter zadevo vrnil Upravni enoti Velenje v ponovno presojo. Ta je 9. 1. 2013 izdala izpodbijano odločbo, saj B.B. naj ne bi štel za upravičenca v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZDen.

11. Po mnenju tožeče stranke je bila pritožba zavrnjena klišejsko. Odločitev je oprta zgolj na to, da naj bi tožeča stranka imela pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, na podlagi FIP. Po mnenju tožeče stranke je bil FIP namenjen povrnitvi škode, nastale v časovnem obdobju med 13. 3. 1938 in 8. 5. 1945, v obravnavanem primeru pa je do škode, torej dejanskega odvzema ni prišlo 6. 2. 1945, kot to trdita upravna organa, ampak šele 3. 9. 1945. 12. Tožeča stranka poudarja, da je bil B.B. v zakonski zvezi z C.C., zato je bila ta lastnica 1/2 celotnega premoženja že na podlagi zakonske zveze. Iz tega je razvidno, da odločba zaplembene komisije ni bila pravilna in zakonita, saj so zakonski ženi odvzeli premoženje brez kakršnekoli podlage. Ne strinja se niti z razlago tožene stranke, da je do prehoda premoženja v državno lastnino prišlo z objavo Odloka AVNOJ-a, niti s stališčem, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen daje prvostopenjskemu organu pravico ugotoviti vsebino tujega prava. Za razlago določil FIP bi morala tožena stranka za tolmačenje zaprositi Republiko Avstrijo. Sklicuje se tudi na uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 30. 3. 2012, iz katerega izhaja, da B.B. ni bil upravičen zahtevati odškodnino po FIP. Ne strinja se niti z razlago tožene stranke, kdo so upravičenci do odškodnine po FIP. Iz teksta FIP, Priloge I, razdelka C, točka 6, jasno izhaja da so med upravičence uvrščene zgolj osebe, ki so bile iz območja Federativne ljudske republike Jugoslavije pregnane ali preseljene kot avstrijski državljani. Tožeča stranka v tistem obdobju ni imela avstrijskega državljanstva, saj ga je pridobila šele v letu 1950. Opozarja tudi na to, da FIP ni imela izvedbenega učinka, saj je bil na njeni podlagi kasneje sprejet KVSG. Tudi UVEG ni bil sprejet na podlagi FIP, zato ne soglaša s povezovanjem pogojev iz FIP, z dajatvami iz UVEG.

13. Ob tem tožeča stranka opozarja tudi na Pogodbo o medsebojni pravni pomoči, ki sta jo sklenili Republika Slovenija in Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ) (BGB1.NR.224/1955), ki je v okviru sporazuma med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo (BGB1.NR714/1993) še naprej v uporabi. Na podlagi te pogodbe bi moral državni organ Republike Slovenije zaprositi za razlago pravnih vprašanj, če bi jih štel za sporne. Ob tem bi moral upravni organ preko Ministrstva za zunanje zadeve Republiko Slovenijo vprašati za tolmačenje FIP, še posebno glede vprašanja, kdo naj bi bili upravičenci po tej pogodbi. Kršeno je tudi načelo prostega pretoka kapitala v Evropski uniji, na kar opozarja tudi Evropsko sodišče. 14. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka navaja relevantne predpise Republike Avstrije, ki so veljali v obdobju od leta 1955, do leta 1976 in ki so urejali problematiko odškodnine socialnih pomoči. Iz teh predpisov je razvidno, da tožeča stranka ni imela možnosti dobiti odškodnine, kar je potrdilo tudi Zvezno ministrstvo za finance iz Republike Avstrije. Ob tem tožeča stranka, kot je že v pritožbi tudi v tožbi, opozarja na „Aide Memoire“, ki ga je na podlagi 47. člena Pogodbe med Republiko Avstrijo ter FLRJ izdalo Avstrijsko veleposlaništvo v Republiki Sloveniji dne 28. 2. 2012, ki potrjuje vsa navajanja, ki so podana tudi v uradnem dopisu Zveznega ministrstva za finance. Iz tega dokumenta namreč izhaja, da mednarodna pogodba ter avstrijski predpisi niso omogočali izplačila odškodnin za razlaščeno nepremično premoženje in za deleže v podjetjih. Zato bi morala tožena stranka uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Slovenije ter uradnega potrdila Zveznega urada za izravnavo Republike Nemčije upoštevati kot domačo javno listino na podlagi 171. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86). Vsakršno drugačno tolmačenje uradnega potrdila ZMF pomeni bistveno kršitev določb ZUP-a. 15. Sklepno tožeča stranka še poudarja, da je bil namen drugega odstavka 10. člena ZDen, kot to izhaja iz Poročevalca Državnega zbora, v tem, da se prepreči, da bi upravičenec dobil dvojno plačilo za odvzeto premoženje. Popolnoma jasno torej je, da če oseba ni dobila ali ni imela pravice do odškodnine od tuje države, ima ta oseba v skladu z ZDen status upravičenca do denacionalizacije.

16. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve premoženja oziroma, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki stranki v ponoven postopek, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

17. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

18. Tožba je bila posredovana v odgovor tudi stranki z interesom, SDH d.d., ki sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

19. Tožba ni utemeljena.

20. V obravnavani zadevi je sporno stališče organa, da je bivši lastnik podržavljenega premoženja B.B., izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, določene v FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. Ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

21. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

22. Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje torej negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca, kar pomeni, da v primeru, ko so podane druge pravne podlage za vrnitev podržavljenega premoženja, oseba, ki sicer izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo, ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja. Ta določba velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005). V obravnavanem primeru uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen glede prejšnjega lastnika pomeni, da je tudi tožeča stranka, ki sicer uveljavlja svoj zahtevek na podlagi 12. člena ZDen, izključena iz denacionalizacije. Ker je bil bivši lastnik B.B. lastnik obravnavanih nepremičnin do celote, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je bilo podržavljenje izvedeno nezakonito, ker je poseglo tudi na premoženje žene.

23. Določba drugega odstavka 10. člena ZDen med druge pravne podlage za vrnitev podržavljenega premoženja šteje tudi mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanjih, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovani vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Podsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

24. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo bivšemu lastniku premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, ki je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti, z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Sodišče soglaša s pravno presojo prvostopenjskega organa, da je premoženje pokojnega B.B., ki je bilo zaplenjeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, v državno last prešlo že z objavo tega normativnega akta v uradnem glasilu, to je 6. 2. 1945. V tem smislu so vse kasneje izdane odločbe zaplembnih komisij deklaratorne narave. Gre za pravno stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS že večkrat obravnavalo in zavzelo stališče, da gre v takem primeru za podržavljenje ex lege, zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na datum podržavljenja.

25. Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG), pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

26. Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma, kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ-a in pravno naravo FIP (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ-a) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

27. Glede ugovora, da se prejšnji lastnik ne bi mogel šteti za upravičenca po FIP, sodišče meni, da so bile v postopku ugotovljene okoliščine, ki kažejo na to, da ta status izpolnjuje. To pa so pogoji iz FIP, po katerih je organ presojal izpolnjevanje pogojev za prejšnjega lastnika. Namreč v zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi, preizkusiti, sodišče meni, da okvir tega preskusa predstavlja vsebina FIP. Z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali po se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče zaradi pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ.

28. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in da po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

29. Po presoji sodišča tožeča stranka tudi zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstojala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem pravica do odškodnine ni obstajala, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02). O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravnosodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

30. Takšno odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Po presoji Vrhovnega sodišča določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav, kot je v obravnavnem primeru FIP, pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je tako tudi FIP lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje podržavljeno – odvzeto v Sloveniji.

31. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

32. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.