Jedro

Kako je toženka na splošno razporedila svoje zaposlene v Sklepu o določitvi del in nalog ter katera merila je pri tem uporabila, v obravnavanem sporu ni bistveno. Zakonitost Sklepa o določitvi del in nalog tudi ni predhodno vprašanje v tem sporu. Čeprav bi se ugotovilo, da iz tega sklepa upoštevani kriteriji niso razvidni ali so uporabljeni na napačen način, to samo zase ne bi pripeljalo do nezakonitosti izpodbijanega sklepa toženke, s katerim je bilo odločeno o vtoževanem dodatku tožnice. Za tak zaključek je nujno potrebna ugotovitev, da je tožnica delo v rizičnih razmerah v vtoževanem obdobju oktobra 2020 opravljala več kot 30 % svojega delovnega časa.

Za presojo pogoja nekrivde pri predlaganju novih dokazov v ponovljenem postopku je bistveno, ali je stranka lahko dejstvo, ki ga poskuša dokazati s predlaganim dokazom, spoznala za bistveno že prej (tj. v prvotnem sojenju) ali pa šele kasneje, na podlagi kasneje znanih okoliščinah v ponovljenem sojenju (lahko tudi na podlagi napotkov in usmeritev instančnega sodišča).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev oziroma odpravo sklepa Upravne enote A. z dne 17. 11. 2020 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 16. 12. 2020 in izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah za 56 ur dela v nevarnih pogojih v mesecu oktobru 2020 v znesku 265,44 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki plačati stroške postopka v višini 945,30 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa njeno razveljavitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov tožnice, naj toženki naloži predložitev vseh sklepov, ki jih je sprejela v času od marca 2020 do danes, vseh podatkov o številu zaposlenih in naročenih strank na UE A. in podatkov o tem, kakšno delo vsak izmed zaposlenih in naročenih strank na UE A. opravlja in v katero kategorijo je bil glede na to uvrščen. Ker je v obravnavanem sporu na podlagi razveljavitvenega sklepa višjega sodišča prišlo do spremembe procesne situacije, je napačno stališče sodišča prve stopnje, ki je kot prepozno zavrnilo dokazna predloga tožnice za postavitev izvedenca za varstvo pri delu in vpogled v sklep toženke z dne 30. 4. 2022. Izvedba teh dokazov tudi ne bi zavlekla reševanja spora. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje za izdajo sodbe potrebovalo pol leta. Navaja, da bi morala toženka opraviti oceno tveganja oziroma revizijo obstoječe ocene tveganja. Izpodbijana sodba nima razlogov o navedbah tožnice, da je zakonitost Sklepa o določitvi del in nalog predhodno vprašanje v obravnavanem sporu. Bistveno vprašanje je zakonitost presoje kategorij delovnih mest, ki jih je toženka v tem sklepu določila. Sodišče prve stopnje ni odpravilo napak, ki jih je ugotovilo višje sodišče v razveljavitvenem sklepu Pdp 286/2022. Sodišče prve stopnje tožnice ni pozvalo h konkretizaciji časovne opredelitve posameznega opravila. Tožnica je v svojih navedbah in izpovedi natančno analizirala svoj delovni čas. Sodišču prve stopnje je predstavila, da je njen delovnik zaradi narave dela ves čas potekal v nevarnih pogojih. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so tožnica, priča B. B. in C. C. skladno izpovedale, da je bilo evidentiranje dokumentov tožničino glavno opravilo in da se takšna opravila izvajajo celotni dan, kar je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela pojasniti, koliko časa je to delala. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imela tožnica tudi osebne stike s strankami in uslužbenci upravne enote. Pisarno si je delila s sodelavko B. B., v njuni pisarni ni bilo stekla, v njej pa sta uslužbenki malicali, pili kavo ipd. Tožnica je elektronsko in fizično pošto ter dokumente, ki so jih uslužbenci prinašali od strank, evidentirala skupaj, imela jih je na istem kupu, kar pomeni, da so se kontaminirali tudi dokumenti prejeti po elektronski poti. Ugotovitev sodišča, da je toženka obdelala manj pošte od sodelavke je protispisna. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tekom dopoldneva evidentirala vloge strank, saj je izpovedala, da je to opravljala celotni delovnik. Protispisna je ugotovitev, da je sporni sklep načelnica upravne enote izdala na podlagi usmeritev spomladanskega vala epidemije in da je pri tem upoštevala usmeritve Ministrstva za javno upravo. Tožnica je sočasno evidentirala fizično in elektronsko pošto, kar izhaja iz izpovedi tožnice in priče B. B., in teh opravil ni mogoče razmejiti. Potencialni vir nevarnosti so predstavljale tudi kuverte, s katerimi je morala rokovati tožnica. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi tožnice, da v seznamu, ki ga je predložila toženka, ni upoštevanih vseh dokumentov, s katerimi je toženka rokovala (npr. vročilnic in spisov za arhiv, pošte za odpremo in pomotoma prinesene pošte). Sodišče prve stopnje ni opravilo nobenega izračuna. Za zaključek o kratkotrajnih stikih sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage. Spregledalo je izpoved priče B. B., da se vloge med seboj razlikujejo po številu dokumentov, toženka pa ni razkrila, za katere dokumente je šlo in koliko časa je tožnica potrebovala za delo z njimi. Toženka v vtoževanem obdobju ni odredila karantene pošte in dokumentov, sodba v tem delu nima razlogov. Na upravno enoto so v tem času hodili tudi tujci, ki niso spoštovali karantenskih odločb. Sodba nima razlogov o ugovoru tožnice, da je bila tožničina pisarna edina brez pleksi stekla. Navaja še, da toženka za nobenega zaposlenega ni odredila dela na domu in da so vse referentke zbolele za covidom. Sodba nima razlogov v zvezi z navedbami tožnice, da ni mogoče razmejiti časa, ko je tožnica delala v nevarnih pogojih dela. Sodišče prve stopnje ni imelo ustreznega znanja o tem, ali so kratkotrajni stiki z drugimi osebami za tožnico predstavljali opravljanje dela v nevarnih pogojih. Toženka ni zmogla dokazati, da tožnica v vtoževanem obdobju ni opravljala dela v arhivu. Da je tožnica opravljala delo v sprejemni pisarni, je izpovedala načelnica upravne enote, toženka pa tega dejstva tudi ni prerekala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o tožbenem zahtevku.

6. Tožnica v tem sporu zahteva dodatek za delo v rizičnih razmerah za obdobje 10 dni v oktobru 2020, ko je opravljala delo na UE A. v Glavni pisarni oddelka D. na delovnem mestu dokumentalist VII/1. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo drugič, prvič je s sodbo in sklepom opr. št. Pd 16/2021 z dne 19. 1. 2022 del tožbe zavrglo, sicer pa zavrnilo tožbeni zahtevek za vtoževani dodatek. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 286/2022 z dne 17. 5. 2022 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljene so bile bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po predložitvi evidence prejete in oddane pošte za oktober 2020 in ker so bili določeni razlogi izpodbijane sodbe nejasni in neobrazloženi, zato se sodbe ni dalo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovljene kršitve v ponovljenem postopku odpravilo, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Izpodbijana sodba vsebuje dobro argumentirane in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih,1 prav tako ne vsebuje drugih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale pritožbeni preizkus, zato ni podana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Po 30. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) pripada javnemu uslužbencu dodatek za nevarnost in posebne obremenitve, ki se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor, če opravlja delo v takih pogojih ter nevarnosti in posebne obremenitve niso upoštevane v osnovni plači. V skladu z 11. točko prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.) med dodatke za nevarnost in posebne obremenitve spada tudi dodatek za delo v rizičnih razmerah. Ta javnemu uslužbencu pripada samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na citirano materialnopravno podlago je v obravnavanem sporu bistveno le, koliko časa je tožnica v času od 19. 10. 2020 do 31. 10. 2020 dejansko delala v rizičnih razmerah (saj ji le za ta čas pripada vtoževani dodatek) in ali je posledično zakonit sklep toženke z dne 17. 11. 2020, da je tožnica v navedenem obdobju delo na sedežu organa opravljala 10 delovnih dni, in da ji za to pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah za opravljenih 24 ur dela v nevarnih pogojih razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19. Kako je toženka na splošno razporedila svoje zaposlene v Sklepu o določitvi del in nalog z dne 4. 11. 20202 in katera merila je pri tem uporabila, v obravnavanem sporu ni bistveno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo v pritožbi izpostavljene dokazne predloge tožnice, naj sodišče prve stopnje toženki naloži predložitev vseh sklepov (o določitvi del in nalog), ki jih je sprejela v času od marca 2020 do danes, vseh podatkov o številu zaposlenih in naročenih strank na UE A. in podatkov o tem, kakšno delo vsak izmed zaposlenih in naročenih strank na UE A. opravlja in v katero kategorijo je bil glede na to uvrščen. Zakonitost Sklepa o določitvi del in nalog z dne 4. 11. 2020 glede na navedeno tudi ni predhodno vprašanje v tem sporu, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v razveljavitvenem sklepu Pdp 286/2022. Tudi če bi se ugotovilo, da iz tega sklepa upoštevani kriteriji niso razvidni ali so uporabljeni na napačen način to samo zase ne bi pripeljalo do nezakonitosti izpodbijanega sklepa toženke, s katerim je bilo odločeno o vtoževanem dodatku tožnice. Za tak zaključek je nujno potrebna ugotovitev, da je tožnica delo v rizičnih razmerah v vtoževanem obdobju oktobra 2020 opravljala več kot 30 % svojega delovnega časa. Ker zakonitost kriterijev za razvrstitev delavcev ni odločilno dejstvo, ni važno, ali je bilo prerekano ali ne, in ne drži pritožbena navedba, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v zvezi s tem dejstvom nima razlogov.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno kot prepozna zavrnilo dokazna predloga za postavitev izvedenca za varstvo pri delu in vpogled v sklep toženke o določitvi del in nalog z dne 30. 4. 2022. Oba dokaza sta bila predlagana na prvem naroku v ponovljenem postopku 11. 10. 2022, zato se za njuno pravočasnost uporabljajo pravila iz 362. člena ZPP. Ta v drugem odstavku določa, da smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Za presojo pogoja nekrivde pri predlaganju novih dokazov v ponovljenem postopku je bistveno, ali je stranka lahko dejstvo, ki ga poskuša dokazati s predlaganim dokazom, spoznala za bistveno že prej (tj. v prvotnem sojenju) ali pa šele kasneje, na podlagi kasneje znanih okoliščinah v ponovljenem sojenju (lahko tudi na podlagi napotkov in usmeritev instančnega sodišča).3 Tožnica je dokaza predlagala za ugotovitev, ali je toženka izvedla oceno tveganja v skladu z normativi in sprejela zadostne ukrepe za varnost delavcev ter za ugotovitev nezakonitega odstopa pri kategoriziranju obsega nevarnega dela. To so vsa dejstva, ki so bila sporna že v prvotnem sojenju (in ne šele na podlagi usmeritev pritožbenega sodišča, kot neutemeljeno navaja pritožba), zato bi tudi novo predlagane dokaze lahko predlagala že prej. Ali bi njihova izvedba zavlekla reševanje spora, pa ni bistveno, saj ta okoliščina ne predstavlja izjeme od pravil prekluzije (tako kot to velja na podlagi 286. člena ZPP za prvotni postopek). Pritožbeno sodišče še dodaja, da navedeni dokazi tudi sicer niso predlagani za ugotavljanje relevantnih dejstev.

9. Čeprav je iz predloženega spisa res razvidna zamuda 30-dnevnega roka za izdajo sodbe iz tretjega odstavka 321. člena ZPP, pa ta kršitev ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

10. V pritožbi tožnica neutemeljeno navaja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje pozvati h konkretizaciji časovne opredelitve posameznega delovnega opravila (s čimer smiselno uveljavlja kršitev materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP). Ali bi sodišče prve stopnje res moralo postopati tako ali ne, ni bistveno, saj svoje odločitve ni utemeljilo s procesnimi razlogi pomanjkljive trditvene podlage tožnice, ampak z materialnopravnimi, saj tožnica ni uspela zadostiti svojemu dokaznemu bremenu – ni uspela dokazati, da je v vtoževanem obdobju več kot 30 % delovnega časa opravljala delo v rizičnih razmerah. Sodišče prve stopnje sicer na več mestih omeni, da tožnica ni trdila, koliko časa je posamezno opravilo opravljala, kar drži, vendar zaradi tega tožničina trditvena podlaga ni bila pomanjkljiva do te mere, da bi bila tožba nepopolna in da se bi od sodišča terjalo postopanje skladno s 108. členom ZPP. Tožnica je navedla, da je rizična opravila opravljala ves svoj delovnik, kar je sodišču omogočilo in od njega zahtevalo, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotavlja, koliko časa je tožnica rizična opravila dejansko opravljala. To pa je sodišče prve stopnje tudi storilo in po presoji pritožbenega sodišča pravilno.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno kot delo v rizičnih razmerah ocenilo rokovanje s fizično pošto, ki jo na upravno enoto prinesejo poštar in osebje iz bolnišnice A., pogrebne službe in policije, rokovanje z odhodno pošto in rokovanje z dokumentacijo, ki jo tožnici od strank prinesejo uslužbenci upravne enote. Elektronske pošte (tj. pošte, prejete po elektronski poti na elektronski naslov upravne enote) sodišče prve stopnje ni ocenilo kot rizične, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da se tudi na sprintano elektronsko pošto lahko prenese virus SARS-CoV-2. Ključno je, da elektronska pošta pojmovno ne mora biti vir okužbe.

12. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti, koliko časa je tožnica opravljala delo v rizičnih razmerah (z izjemo rokovanje s pošto za odpremo, za katerega ni porabila več kot 10 minut). V pritožbi tožnica neutemeljeno vztraja, da je delo v rizičnih razmerah opravljala ves svoj delovnik. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica obdelovala tudi elektronsko pošto (ki ne more biti vir okužb), pri čemer je delež elektronske pošte predstavljal znaten del vse dohodne pošte. V pritožbi tožnica izpostavlja, da obdelovanje fizične pošte in dokumentacije ni bilo ločeno od obdelovanja elektronske pošte, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da sta se navedeni opravili logično lahko opravljali le z določenim časovnim zamikom, ne pa obe hkrati. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedi tožnice in priče B. B., da sta rizična opravila opravljali ves dan in da jih časovno ni mogoče razmejiti, vendar pa je ob dejstvu, da je tožnica obdelovala tudi nerizično elektronsko pošto, pravilno ugotovilo, da rizična opravila niso _trajala_ ves dan,4 ampak so se _pojavljala_ tekom celotnega delovnika (pri čemer ni pomembno, kdaj v dnevu so se pojavljala). To pa še ne pomeni, da so časovno gledano trajala več kot 30 % delovnega časa tožnice. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnica v izpovedi natančno analizirala svoj delovni čas, saj tožnica ni znala izpovedati, koliko časa je porabila za fizično pošto in za dokumentacijo, koliko časa pa za elektronsko pošto.

13. Sodišče prve stopnje osebnih stikov tožnice z drugimi osebami ni zanemarilo, kot navaja pritožba, vendar pa je pravilno presodilo, da glede na njihovo kratkotrajnost (do 15 ali 20 minut) in sprejetih zaščitnih ukrepih pri toženki (obveznost nošenja mask, razkuževanja rok, ohranjanja varnostne razdalje in možnost uporabe rokavic) ti tožnice niso pretirano ogrožali. Navedeno predstavlja pravno presojo in ne dejstva, za ugotovitev katerega bi bilo potrebno posebno znanje izvedenca ustrezne stroke. Tožnica ni delala s strankami, zato dejstvo, da v njeni pisarni ni bilo nameščenega pleksi stekla, ne pomeni, da je ves svoj delovnik delala v rizičnih razmerah, za kar se zavzema v pritožbi. Da si je pisarno delila s sodelavko, tožnica v dosedanjem postopku ni izpostavljala kot delo v rizičnih razmerah (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi sicer to ne utemeljuje višjega dodatka. Enako velja za malicanje v pisarni, ki v vtoževanem obdobju niti ni bilo dovoljeno.

14. Dejstvo, da je tožnica obdelala manj pošte kot njena sodelavka B. B., je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno (to izhaja iz predložene evidence na list. št. 131), vendar pa samo zase niti ni odločilno, ga pa sodišče prve stopnje pravilno uporabi kot dodaten argument za svojo odločitev.

15. Tožnica v pritožbi neutemeljeno opozarja na svojo izpoved, da v evidenci, ki jo je predložila toženka, niso upoštevani vsi dokumenti (kot npr. vročilnice), in na izpoved priče B. B., da se je pošta med seboj razlikovala po številu dokumentov. Ker pa niti priča B. B. niti tožnica (na kateri je bilo dokazno breme) nista znali izpovedati o tem, koliko časa je tožnica porabila za ta opravila, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje toženki pravilno ni naložilo predložitve dodatnih podatkov o številu prilog, saj zgolj na podlagi teh še ne bi bilo mogoče sklepati, koliko časa je za njihovo obdelavo tožnica porabila. Da s strani toženke posredovani podatki niso vsebovali podatka o spisih za arhiv, ni bistveno, saj tožnica ni izpovedala, če je to opravilo izvajala prav v vtoževanem obdobju. Da s strani toženke predloženi podatki ne vsebujejo pošte za odpremo, ni bistveno, saj je o njenem trajanju sodišče sklepalo na podlagi izpovedi, pri čemer pritožba konkretnih navedb v zvezi s temi dejanskimi zaključki sodišča ne vsebuje. Pritožbena navedba glede nevsebovanja podatkov o številu pomotoma prinesene pošte pa ni upoštevna, ker gre za pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Dejstvo, da toženka ni odredila karantene pošte (glede katere sicer ni bilo nobenih usmeritev ministrstva, načelnica upravne enote C. C. pa je ocenila, da ni bila potrebna), ne utemeljuje vtoževanega dodatka. Ker je večina rizičnih opravil tožnice predstavljalo ravno rokovanje s fizično pošto, bi uvedba karantene pošte verjetno pomenila, da je tožnica še bistveno manj dela opravljala v rizičnih razmerah. Glede dejstva, da so na upravno enoto prihajali tujci, ki niso spoštovali karantenskih odločb, niti tožnica niti priča B. B. nista izpovedali, da bi hodili v njuno pisarno. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja še delo v arhivu in delo v sprejemni pisarni. Tudi glede tega opravila (da ga je opravljala in koliko časa ga je opravljala) je bilo dokazno breme na tožnici in ne na toženki, kot neutemeljeno navaja pritožba. Tožnica je trdila, da je to opravilo opravljala, če je bilo potrebno nadomeščanje, čemur je pritrdila tudi toženka, vendar pa s tem tožnica še ni dokazala, da je to delala tudi v vtoževanem obdobju.

17. Na ostale bodisi nebistvene (tj. ali je načelnica upravne enote upoštevala usmeritve ministrstva, da za nobenega zaposlenega ni bilo odrejeno delo od doma in da so vse referentke zbolele za covidom) bodisi nekonkretizirane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi obravnavane zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tudi o v pritožbi izpostavljenih navedbah tožnice, da s strani toženke predloženi podatki o količini pošte ne vsebujejo vse dokumentacije, da je bila tožničina pisarna edina brez pleski stekla in da ni mogoče razmejiti časa, ko je tožnica delala v nevarnih pogojih. 2 Polni naziv tega sklepa je Sklep o določitvi del in nalog, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela in časovnega obdobja opravljanja del in nalog v nevarnih pogojih v mesecu oktobru in novembru 2020. Z njim je toženka določila dela in naloge javnih uslužbencev, ki se v obdobju razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 opravljajo v nevarnih pogojih dela, ter čas, ko javni uslužbenec opravlja dela in naloge v nevarnih pogojih dela. Določila je, da delavec na delovnem mestu, na katerem je delala tudi tožnica, delo v nevarnih pogojih opravlja 30 % delovnega časa. 3 Prim. stališča sodne prakse v zadevah I Cpg 467/2016, Psp 120/2016, II Ips 17/2021, VIII Ips 209/2017, VIII Ips 201/2016, VIII Ips 11/2014, VIII Ips 242/2010, Pdp 59/2023, Pdp 755/2022, Pdp 259/2022, Pdp 547/2017. 4 Zato tudi ni podana v zvezi s tem očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.