Jedro

Kadar prevoz z javnim prevozom ni možen, se javnemu uslužbencu za prihod na delo in z dela prizna kilometrina za najkrajšo razdaljo, pri čemer ni nobene osnove za to, da bi to razdaljo izračunali brez upoštevanja lokalnih cest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 41,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2008 dalje do plačila, od 19. 1. 2009 dalje pa je tožena stranka dolžna tožniku obračunati kilometrino na relaciji A. – B. v dolžini 71,7 km v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan sam kriti svoje stroške postopka, toženi stranki pa povrniti njene stroške v višini 42,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišče prve stopnje se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in o zadevi samo odloči, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zadevi je nesporno, da za tožnika kot policista veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih in pripadajoče zakonske ter podzakonske norme in da je tožnik na podlagi teh predpisov upravičen do povračila stroškov na delo in z dela na relaciji A. – B. v višini kilometrine, saj prevoz z javnim prevoznim sredstvom, zaradi dela v posebnih delovnih pogojih, ni možen. V zadevi je sporen izračun dolžine poti na relaciji Celje – Gruškovje v dolžini 58 km, kot tudi način izračuna te poti. Tožnik je v tožbi decidirano navedel, da ima možnost iz naslova svojega bivališča do delovnega mesta priti po dveh poteh, ob tem pa je navedel tudi aplikacijo, ki jo je uporabil za izračun medkrajevne razdalje. Ti razdalji se razlikujeta od razdalje 58 km, ki jo je tožnikov nadrejeni delavec določil „na pamet“. Sodišče je neutemeljeno sledilo računalniški aplikaciji www.yellowbs.com, ki jo je uporabila tožena stranka. Tožena stranka bi morala pri izračunu razdalje upoštevati računalniško aplikacijo geografskega informacijskega sistema Policije. Sklicuje se na na izračune, ki jih je navedel v tožbi ter še dodaja, da relacije A. – C. – B. ter relacije A. – D. – E. – F. – G. – B. ni mogoče prevoziti v krajši razdalji od 71 km, pri tem ne gre prezreti, da je del poti povzet po neprevoznih poteh. Uredba ne določa, kako se najkrajša pot tudi dejansko ugotavlja. Sodišče ne bi smelo tako restriktivno razlagati pojma „najkrajše poti“, saj najkrajša pot ne pomeni vedno tudi najvarnejše poti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in njihovo višino določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 in nadalj.). Ta v 8. členu določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Podrobnejše določbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih so urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba, Ur. l. RS, št. 95/2006 in nadalj.). Ta ureja način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela in sicer tako, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno prebivališče zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot 1 km po najkrajši poti (prvi odstavek 2. člena). Kadar prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu v skladu s četrtim odstavkom drugega člena Uredbe prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča do delovnega mesta. Pri tem se priznava kilometrina, kakor je določena z ZPSDP. Takšna določba je povsem jasna, kilometrina se prizna za najkrajšo razdaljo, pri čemer ni nobene osnove zato, da bi to najkrajšo razdaljo računali brez upoštevanja lokalnih cest. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporabo najkrajše poti od kraja bivališča do delovnega mesta, kar pa ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabljati. Enako velja za merilo povrnitve stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom. Tudi tu delodajalec od delavca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa delavec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz.

Uredba ne določa, na kakšen način naj delodajalec ugotovi najkrajšo pot od kraja bivališča do delovnega mesta, zato je tožena stranka lahko uporabila izračun poti s pomočjo računalniške aplikacije spletnih strani www.jellowbs.com. Nobene osnove ni zato, da pri izračunu najkrajše poti med krajem bivanja in delovnim mestom ne bi upoštevali lokalnih cest, saj so tudi te del javnega cestnega omrežja in se po njih na delo tudi dejansko vozijo tisti, ki ob njih živijo. Zakon o javnih cestah (ZJC, Ur. l. RS, št. 29/97) v 14. členu lokalno cesto opredeljuje kot občinsko cesto, ki povezuje naselja v občini z naselji v sosednjih občinah ali naselja in dela naselij občine med seboj in je pomembna za navezovanje prometa na javne ceste enake ali višje kategorije. Razdalja po najkrajši cesti je razdalja, izračunana po javnem cestnem omrežju, pri čemer pa ni bistveno, ali gre za asfaltna vozišča ali makedamska, niti ni bistveno, ali gre za avtocesto ali magistralno cesto, saj Uredba ne določa najbolj varne poti, ampak najkrajšo pot. Tožnikovo zavzemanje, da mu je tožena stranka dolžna povrniti kilometrino na relaciji A. – B. za 71,7 km, je zato neutemeljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožnik ni priglasil.