Jedro

Nasprotne tožbe so samostojne tožbe ter veljajo zanje vsa pravila, ki jih ima zakon za tožbo nasploh, torej glede vsebine, združevanja, sprememb in dr. Isto velja za podrejene tožbene zahtevke, kadar se opirajo na drugačno dejansko in pravno podlago kot pa glavni tožbeni zahtevek (drugi odstavek 37. člena ZPP).

Toženec in tožnik v svojih pravnih sredstvih nista navedla vrednosti spornega predmeta, zato si pravice do revizije glede sporov po nasprotni tožbi oziroma podrejenem zahtevku, nista zagotovila.

Izrek

Revizija se v delu, s katerim je bilo odločeno o toženčevem zahtevku po nasprotni tožbi in o tožnikovem podrejenem zahtevku na ukinitev služnosti, zavrže, v preostalem delu (s katerim je bilo odločeno o tožnikovem zahtevku zaradi prenehanja vznemirjanj), pa se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo toženčevemu zahtevku iz nasprotne tožbe, da naj se ugotovi za potrebe nepremičnine s parc. št. 1265/3, vl. št... k.o... služnostna pravica pešhoje v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 1262/1, 1268/5 in 8/2, vse k.o... ter tožniku naložilo, da mora izstaviti tožencu ustrezno listino za vpis služnostne pravice v zemljiški knjigi. Zavrnilo pa je tako tožnikov tožbeni zahtevek iz tožbe, da je toženec dolžan opustiti vsakršno p-oseganje v njegovo lastninsko pravico na parc. št. 1262/1, 1268/5 in 8/2 kot tudi podrejeni zahtevek, da naj se sporna služnost ukine (ki ga je sicer sam označil za nasprotni zahtevek). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da jih mora tožnik povrniti tožencu.

Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh razlogov prvega odstavka 385. člena ZPP ter predlagal, da naj se sodba spremeni tako, da se ugodi njegovemu zahtevku ali pa naj se sodba razveljavi. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker je nasprotje med predloženo pogodbo in zaključki o priposestvovanju sporne poti. I. O. ni bil pooblaščen podpisati pogodbo, na njeni podlagi pa tudi ni potekla 20-letna priposestvovalna doba. Glede na določilo 58. člena ZTLR niso več podani razlogi za obstoj sporne služnosti in je zato utemeljen zahtevek za njeno ukinitev. Pot se uporablja le zaradi udobnosti toženca in njegovih družinskih članov in ne zaradi potrebe nepremičnine. Obstoj služnosti tudi ni pravičen, načelo pravičnosti pa se postavlja pred načelom zakonitosti. Ni pravično, da je tožnikova nepremičnina brezplačno obremenjena, pri čemer pa je samo dvorišče že tako preobremenjeno zaradi potreb tožnikove družine. Toženec od leta 1991 dalje zaradi odprtja sosednje trgovine nedopustno razširja služnostno pot. Služnost v določenem obsegu pa je bila dovoljena samo do preklica.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP). Revizija delno ni utemeljena, delno pa ni dovoljena.

K odločitvi o zavrženju dela revizije, ki se nanaša na odločitev o toženčevem nasprotnem zahtevku in o tožnikovem podrejenem zahtevku: Pravda se je začela z vložitvijo tožbe J. O., zaradi prenehanja vznemirjenja, v kateri je bila ocenjena vrednost spora na 200.000,00 SIT (revizija zoper odločitev o tem delu spora je dovoljena ter se jo omenja v tem delu obrazložitve le zaradi kronologije pravd). Toženec M. D. je zatem vložil nasprotno tožbo na ugotovitev obstoja pravice stvarne služnosti in vpisa te pravice v zemljiško knjigo, vendar pa vrednosti predmeta spora ni navedel (listovna št. 6). Po vložitvi te tožbe pa je J. O. postavil še podredni tožbeni zahtevek na ukinitev služnosti zaradi nepotrebnosti (kar je sicer označil za nasprotni zahtevek), pri čemer pa prav tako ni navedel vrednosti tega zahtevka (listovna št. 33). Nasprotne tožbe so samostojne tožbe ter veljajo zanje vsa pravila, ki jih ima zakon za tožbo nasploh, torej glede vsebine, združevanja, sprememb in dr. Isto velja za podrejene tožbene zahtevke, kadar se opirajo na drugačno dejansko in pravno podlago kot pa glavni tožbeni zahtevek (drugi odstavek 37. člena ZPP). Za oboje navedenih pravnih sredstev veljajo tudi določbe o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, med njimi tudi določilo 35. člena ZPP, po katerem je tako za ugotovitev stvarne pristojnosti sodišča kot pravice do revizije odločilna označba vrednosti spornega predmeta.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo in je dovoljena, kadar so podane procesne predpostavke iz 382. člena ZPP. Po določilu tretjega odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve (za taka primera gre pri obravnavanih zahtevkih), če vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 SIT. Kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spora, si mora to pravico- zagotoviti stranka že v postopku na prvi stopnji (in sicer tožnik z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi - drugi odstavek 186. člena ZPP, tožena stranka pa v primerih, kadar tožnik ne navede vrednosti spornega predmeta ali je ta očitno neustrezna, s procesnimi dejanji oziroma opozorili sodišču do pripravljalnega naroka - tretji odstavek 40. člena ZPP). V tem primeru toženec in tožnik v svojih pravnih sredstvih nista navedla vrednosti spornega predmeta. Zato si pravice do revizije glede sporov po nasprotni tožbi oziroma podrejenem zahtevku, nista zagotovila. To pa pomeni, da revizija tožnika ni dovoljena v delu, s katero pobija odločitvi o zahtevkih po nasprotni oziroma razširjeni tožbi. Revizijsko sodišče je moralo zato ta del revizije tožnika zavreči na podlagi 392. člena ZPP.

K zavrnitvi dela revizije, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi: Predmet tega dela obrazložitve je odločitev o tožbenem zahtevku, s katerim zahteva tožnik od toženca, da je dolžan opustiti poseganje v njegovo (tožnikovo) lastninsko pravico na parc. št. 1262/1, 1268/5 in 8/2 vse k.o..., po katerih toženec nedovoljeno opravlja hojo.

Sodišče druge stopnje je sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec v korist svoje nepremičnine s parc. št. 1265/3 k.o..., izvrševal služnostno pravico hoje po obstoječi poti, ki pelje po tožnikovi nepremičnini s parc. št. 1262/1, 1268/5 in 8/2 vse k.o..., da je tako služnost izvrševal od leta 1972 do nastanka spora 19.4.1996 nemoteno in brez ugovorov tožnika, da je služnost potrebna, ker za petkrat skrajša dostop s toženčeve nepremičnine do središča vasi ter da se niso spremenile v zvezi s služnostjo obstoječe razmere glede na čas, ko je služnostna pravica nastala. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da toženec ni dokazal pogodbene podlage za nastanek služnosti pač pa le podlago, ki je potrebna za nastanek služnosti na podlagi priposestvovanja. Zato je ugodilo toženčevemu zahtevku iz nasprotne tožbe, da obstaja obravnavana služnostna pravica in da je tožnik zato dolžan izstaviti v njegovo korist za vpis te služnostne pravice ustrezno listino ter v posledici takih ugotovitev in zaključkov zavrnilo tožnikov zahtevek, da mora toženec opustiti hojo preko njegovih parcel. Sodišče druge stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi pravne zaključke sodišča prve stopnje, zaradi česar je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje s sprejetima odločitvama nista zagrešili v reviziji uveljavljenih kršitev. V reviziji zatrjevano nasprotje med predloženo pogodbo in zaključki o priposestvovanju, ne more biti podano že zato, ker sta sodišči nižjih stopenj oprli svojo odločitev na tiste ugotovljene okolnosti, ki so bile potrebne za pridobitev služnostne pravice s priposestvovanjem (in torej ne na pogodbo). Razlogi sodb sodišč obeh nižjih stopenj tako o dejanski kot pravni podlagi za sprejete odločitve so jasni, medsebojno skladni in zato v celoti razumljivi. Zato po presoji revizijskega sodišča ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, medtem ko uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo.

Po presoji revizijskega sodišča je v celoti pravilna tudi pobijana odločitev, ki se nanaša na tožbeni zahtevek iz tožnikove tožbe. Ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je toženec izvrševal upravičenosti, ki jih daje služnostna pravica hoje, več kot 20 let neovirano, da izvrševanju teh upravičenosti tožnik kot lastnik služnega zemljišča ni nasprotoval, da tako ni šlo za viciozno posest ali prekarij, sta pravilno zaključili, da je toženec sporno služnost priposestvoval na podlagi določila prvega odstavka 54. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), pri čemer je omeniti le še pravno podlago, ki je obstajala pred uveljavitvijo navedenega zakona (1.9.1980) in sicer pravna pravila občega državljanjskega zakonika, nanašajoča se na priposestvovanje (pravilo 1460 in naslednja), ki je bila glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj prav tako podana. Spredaj navedene ugotovitve in zaključki pa so tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevali nadaljnji zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožnikov tožbeni zahtevek na prepoved hoje tožencu, ni utemeljen. Utemeljen namreč ni zaradi tega, ker toženec izvršuje sporno služnostno pravico na podlagi pridobljenega naslova (priposestvovanja), zaradi česar njegovo izvrševanje služnostne pravice ne more predstavljati prepovedanega posega. Po določilu 42. člena ZTLR lahko doseže lastnik varstvo lastninske pravice s prepovedno (opustitveno) tožbo le, kadar ga tretji neutemeljeno vznemirja. Toda ta podlaga v tem primeru ni bila podana.

Revizijsko sodišče posebej ne odgovarja na tiste revizijske razloge (ki pa so prevladujoči), ki se nanašajo na odločitev po nasprotnem oziroma podrejenem zahtevku, ki pa že iz spredaj navedenih razlogov ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa.

V skladu s spredaj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče odločilo tako kot to izhaja iz izreka te odločitve. Odločitev o zavrženju dela revizije temelji na določilu 392. člena ZPP, odločitev o zavrnitvi preostalega dela revizije pa na določilu 393. člena ZPP.