Jedro

Stališče, da doseženi uspeh ne more biti edino izhodišče za odločitev o stroških, zdrži le, če bi takšna odločitev nasprotovala osnovnemu načelu stroškovnega odločanja, po katerem nosi stroške tista stranka, ki jih je povzročila.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se stroškovni del (VIII. točka izreka) odločbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da ta glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2.544,75 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.“

2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 210,68 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je v tej pravdi obravnavalo več zahtevkov tožnika, ki jih je naperil zoper toženko po razvezi njune zakonske zveze. Zahteval je ugotovitev, da je solastnik stanovanja št. 45 v petem nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, G. 45, s pomožnim prostorom v petem nadstropju v izmeri 4,26 m² in pomožnim prostorom v kleti v izmeri 1,38 m² ter pripadajočim delom skupnih prostorov, naprav in zemljišča, na katerem objekt stoji, vse v vl. št. 2884/45, k. o. B., do 80 %, za kar mu mora toženka izstaviti zemljiškoknjižno listino. Podredno je zahteval plačilo zneska 70.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2007 do plačila. Poleg tega je zahteval ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 23. 7. 1999, s katero je M. V. podarila toženki celotno stanovanje na G. 45, fiktivna do 80 % deleža te nepremičnine. Zahteval je tudi povrnitev toženkinih stroškov zastopanja pred sodiščem v Krškem in stroškov njenih davčnih obveznosti, ki jih je plačal zanjo (skupno 3.000,00 EUR oziroma prej: 720.000,00 SIT), skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Postavil je še zahtevek na ugotovitev, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske skupnosti s skupnimi sredstvi in delom izvršili kompletno adaptacijo stanovanja na G., s čemer sta povečali njegovo vrednost za najmanj 23.000,00 EUR ter kupili osebni avtomobil znamke Daewoo Lanos, ki je bil ob prodaji vreden 4.170,00 EUR, na katerem znaša delež vsakega do ene polovice. Iz naslova povečane vrednosti stanovanja in odtujitve avtomobila je končno zahteval plačilo 13.585,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2005 dalje do plačila.

(2) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe (I. tč. izreka) ter zavrglo ugotovitveni zahtevek glede adaptacije stanovanja ter nakupa avtomobila v času trajanja zakonske skupnosti (VI. tč. izreka). Iz naslova povečane vrednosti stanovanja in odtujitve avtomobila je tožniku prisodilo 9.043,23 EUR z zamudnimi obrestmi od 25.7.2005 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (VII. tč. izreka). Vse ostale zahtevke je zavrnilo v celoti (II., III., IV. In V. tč. izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (VIII. tč. izreka).

(3) Zoper navedeno odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe in sklep o zavrženju (ne pa tudi sklepa o dovolitvi spremembe tožbe) ter se pri tem sklicuje na vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del odločbe spremeni in tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Meni, da je sodba sama s seboj v nasprotju, saj je zavrnila večino zahtevkov, čeprav je bilo ugotovljeno, da je tožnik za stanovanje plačal 991.769,00 SIT, s čemer je bil plačan preostali del kupnine (kar po pritožnikovem mnenju predstavlja 80 % delež na stanovanju). Ta denar je dobil iz svojega posebnega premoženja (oddajanja svoje garsonjere), kar toženka priznava. Sprašuje se, kako je sodišče prišlo do spoznanja, da je plačani znesek predstavljal le 8,9 % vrednosti stanovanja. Ponavlja svoje stališče o fiktivnosti darilne pogodbe med toženko in njeno babico (M. V.), saj je bila njegova takratna volja postati solastnik stanovanja, v katerem je živel z družino, kot sta verodostojno potrdila priči B. in P.. Omenjenima pričama sodišče neutemeljeno ni sledilo, češ da pri odkupu nista bila prisotna. Priči sta namreč dobro vedeli, da je tožnik toženkini babici izročil denar z namenom postati solastnik, za poznavanje teh okoliščin pa prisotnost pri odkupu stanovanja ni potrebna. Gre za enega od številnih primerov, ko so otroci odplačali stanovanje, glede katerega so imeli stanovanjsko pravico njihovi (stari) starši, položaj pa so sanirali z „darilno pogodbo“. Navaja, da so z odločitvijo kršena vsa določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami; od tu ZZZDR) in zavrača sklicevanje sodišča na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami). Toženkina babica je lahko toženki podarila le del stanovanja, ki ga je sama plačala, ne pa tudi dela, ki ga je plačal tožnik. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da gre pri obravnavanem znesku za posojilo M. V., saj je bilo stanovanje kupljeno mesec dni pred sklenitvijo darilne pogodbe, znesek, ki ga je prispeval tožnik, pa je predstavljal 80 % in ne le 8,9 % vrednosti stanovanja. Nasprotuje tudi nadaljnjemu izvajanju, da bi moral tožnik vračilo tega zneska uveljavljati zoper univerzalno naslednico sedaj pokojne M. V., ki pa ni toženka, temveč A. M. O. (hčerka M. V.). Slednja namreč stanovanja ni dedovala, temveč ga je z darilno pogodbo pridobila toženka. Kot nelogične tožnik ocenjuje še zaključke sodišča v zvezi z njegovimi vlaganji v stanovanje. Ker je sodišče ugotovilo, da je stanovanje last toženke, bi mu ta morala povrniti vsa vlaganja (in ne le polovico), katerih vrednost je višja od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče (16.000,00 EUR). Končno napada dokazno oceno glede zatrjevanih izdatkov s toženkinimi stroški zastopanja in davčnimi stroški (3.000,00 EUR). Čeprav o tem denarju stranki nista sklenila pravnega posla v obliki notarskega zapisa, je bilo te stroške treba plačati, to pa je namesto toženke storil tožnik.

(4) Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

(5) Zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (VIII. tč. izreka) se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločitev spremeni in tožniku naloži plačilo vseh njenih pravdnih stroškov, sicer pa vsaj ustrezni del teh stroškov. Navaja, da je tožnik na stanovanju, katerega nesporno ugotovljena vrednost je bila 111.332,72 EUR, uveljavljal lastninsko pravico do 80 % (89.066,18 EUR), torej znaša vrednost vseh njegovih zavrnjenih zahtevkov 96.607,95 EUR. Razmerje tožnikovega uspeha in neuspeha je le približno 1 : 10, zato bi moralo sodišče vse pravdne stroške naložiti tožniku (3. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Če bi tožnik zahteval le povračilo skupnih vlaganj v toženkino nepremičnino in avto, bi mu toženka takšen zahtevek priznala, kar mu je tudi ponudila z osnutkom sporazuma, ki ga je tožnik zavrnil. Če pa so zaradi zahtevka, s katerim je tožnik deloma uspel, nastali dodatni stroški, jih je treba razmejiti od tistih, ki so nastali zaradi neuspelih zahtevkov. Dodatni stroški so nastali le z obravnavanjem tožnikovega zahtevka za povrnitev vlaganj v stanovanje, s katerim je uspel do 69,56 %. Omenjeni zahtevek je tožnik postavil šele z vlogo z dne 23. 8. 2007, ko je toženka že odgovorila na tožbo in na dve pripravljalni vlogi tožnika. Tudi druga in tretja toženkina vloga nista bili povezani s tem zahtevkom, pač pa z zahtevki, ki so bili v celoti zavrnjeni. Toženki so tako neodvisno od deloma uspešnega tožnikovega zahtevka nastali stroški v višini 2.190,00 točk, ki bi ji morali biti povrnjeni. Ocenjuje, da je glede deloma uspešnega zahtevka tožnik priglasil stroške v višini 1.475 točk, približno takšni stroški pa so s tem zahtevkom nastali tudi toženki. Končno opozarja, da sodišče za nekatere tožnikove vloge ne bi smelo priznati vseh priglašenih stroškov, saj ne presegajo ravni spremnega dopisa k vlogi, ki jo je sestavil tožnik sam (npr. pripravljalna vloga z dne 16. 11. 2007).

(6) V odgovoru na pritožbo tožnik smiselno nasprotuje pritožbi toženke. Stroškov ne priglaša. (7) Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

(8) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je M. V. sporno stanovanje kupila kot imetnica stanovanjske pravice že leta 1992; obroke kupnine je plačevala sama vse do leta 1999, dne 26. 3. istega leta pa je z zneskom 991.769,00 SIT (ob dodatnem popustu) poplačala celotno kupnino. Stanovanje je nato podarila toženki. Denar za končno poplačilo kupnine ji je izročil tožnik, sam pa ga je pridobil kot plod svojega posebnega premoženja (najemnina za garsonjero). Sodišče je ocenilo, da je šlo pri tem za posojilo in ne za morebitno kupoprodajno pogodbo, kot je to zatrjeval tožnik. Tudi kasnejše darilne pogodbe ni ocenilo kot navidezne, saj je ugotovilo, da je izražala resnično voljo pogodbenih strank. Tožnik ni uspel dokazati dogovora z M. V. o tem, da bosta s toženko stanovanje kupila skupaj in da bosta postala solastnika, niti prikrite kupoprodajne pogodbe za stanovanje do 80 %.

(9) Opisano dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj je popolna, logična, življenjska in notranje skladna, prav takšni pa so tudi njeni obširni razlogi, ki so v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni sistematično in jasno. Upoštevajoč povedano in v izogib ponavljanju jih pritožbeno sodišče sprejema kot svoje. Pritožbeni očitki obravnavane dokazne ocene ne uspejo omajati. Okoliščina, da je bila darilna pogodba sklenjena kmalu po dokončnem poplačilu kupnine za stanovanje, pritožniku ne more koristiti. V ničemer namreč ne negira zaključka, da je bil denar M. V. posojen. Čemu pritožnik sklepa drugače, v pritožbi ni pojasnil. Poleg tega je sodišče svoje sklepanje podprlo še z ugotovitvijo, da je izročeni znesek predstavljal le 8.9 % tedanje vrednosti stanovanja. Pri tem se je oprlo na vrednost stanovanja, kot je bila ocenjena v darilni pogodbi (11.130.000,00 SIT), ta vrednost pa bistveno ne odstopa od tiste, ki jo je ugotovil izvedenec in sta jo stranki na zadnjem naroku za glavno obravnavo priznali kot nesporno (list. št. 173). Ugotovilo je tudi, da je tožnik za to darilno pogodbo vedel in se je z njo tudi strinjal, čemur slednji v pritožbi ne oporeka. Sodišče utemeljeno ni sledilo izpovedbam prič B. in P., saj je ugotovilo, da pri pogovorih o odkupu (torej ne le pri samem odkupu) stanovanja nista bila prisotna, zato sta o relevantnih okoliščinah vedela izpovedati le na podlagi tožnikovega pripovedovanja (t. im. hear-say). Tega pritožnik pravzaprav ne zanika; trdi le, da sta priči vedeli za tožnikov namen ob izročitvi denarja, ne pojasni pa, kako sta za to zvedeli. Končno ni odveč pripomniti, da obravnavana dokazna ocena temelji še na drugih okoliščinah, ki jo utemeljujejo s stopnjo prepričanja (predvsem na ugotovitvi, da je M. V. stanovanje že leta 1996 z oporoko namenila toženki ter na skladnih izpovedbah toženke in njene mame – dedinje M. V.; str. 10 in 11 obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje), teh pa pritožnik opredeljeno sploh ne izpodbija.

(10) Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tako zahtevek za ugotovitev solastnine na stanovanju (skupno premoženje zakoncev je le tisto, ki ga v času trajanja zakonske zveze pridobita z delom; 2. odst. 51. čl. ZZZDR), kot tudi zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine (II. tč. izreka). Iz enakih razlogov je neutemeljen tudi podrejeni zahtevek za plačilo protivrednosti deleža na stanovanju (70.000,00 EUR; IV. tč. izreka), pri čemer sodišče prve stopnje pravilno opozarja še na nepravilno pasivno legitimacijo. Toženka, ki je stanovanje pridobila na podlagi pravnega posla (singularno pravno nasledstvo), ne odgovarja za morebitne dolgove v zvezi s tem stanovanjem. Zanje je za življenja odgovarjala M. V., po njeni smrti pa njena dedinja (univerzalno pravno nasledstvo, 132. in 142. čl. Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami) – A. M. O. (sklep o dedovanju z dne 24. 11. 2003, B 5). Tudi zahtevek za ugotovitev fiktivnosti darilne pogodbe je pravilno zavrnjen (III. tč. izreka). Poleg tega, da tožnik ni uspel dokazati dejstev, ki ga utemeljujejo (glej zgoraj, tč. 8 in 9), sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da je naperjen zoper napačno stranko. Stranke pogodbe so namreč v takšnem primeru nujni sosporniki.

(11) Tudi ostala odločilna dejstva temeljijo na prepričljivi in popolni dokazni oceni. Pritožnik ji v tem delu niti ne nasprotuje opredeljeno, zato je pritožbeno sodišče sledilo ugotovitvi, da tožnik zatrjevanih plačil toženkinih stroškov (3.000,00 EUR) ni dokazal. Posledično je zavrnitev zahtevka za vračilo teh sredstev (V. tč. izreka) pravilna. Tožnik je sam zatrjeval, da sta stranki s skupnimi sredstvi in delom v času trajanja zakonske skupnosti izvršili adaptacijo stanovanja, na kateri ima vsak od njiju polovični delež (list. št. 47). Ker je bila vrednost teh skupnih vlaganj na zadnjem naroku za glavno obravnavo nesporno ugotovljena v znesku 16.000,00 EUR (list. št. 173), ni mogoče sprejeti drugačnih (in neobrazloženih) pritožbenih namigovanj. Glede na navedeno je pritožbeno stališče, da tožniku pripada celotna vrednost skupne adaptacije, zmotno. Tožniku pripada le njegov (polovični) delež vlaganj, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kot rečeno, tožnik večjega del(ež)a na teh vlaganjih sploh ni uveljavljal. Pritožnik pa niti pavšalno ne izpodbija zaključkov sodišča, da je avtomobil, ki je nesporno spadal v njuno skupno premoženje in na katerem si tožnik ravno tako lasti polovični delež, toženka prodala za primerno ceno v znesku 2.086,46 EUR. Tako je treba kot edino pravilno sprejeti tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodila še polovico tega zneska. Iz pravkar obravnavanih naslovov je bilo torej tožniku utemeljeno prisojeno skupno 9.043,23 EUR, presežni zahtevek pa je bil utemeljeno zavrnjen (VII. tč. izreka).

(12) Sodišče prve stopnje je v VI. tč. izreka zavrglo ugotovitveni tožbeni zahtevek glede skupnih vlaganj in avtomobila. Pritožba to odločitev sicer izpodbija, a je v tem delu povsem neobrazložena, zato je sklep o zavrženju (skupaj s preostalim doslej obravnavanim izpodbijanim delom sodbe sodišča prve stopnje) pritožbeno sodišče presojalo le v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP in 366. čl. ZPP). Ta je pokazal, da doslej obravnavani del sodbe in sklepa (II., III., IV., V., VI. in zavrnilni del VII. tč. izreka) nima tovrstnih napak, zato ga je potrdilo, pritožbo tožnika pa zavrnilo (353. čl. ZPP in 2. tč. 365. čl. ZPP).

(13) Tožena stranka utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (VIII. tč. izreka). Takšna odločitev je v konkretnem sporu, ki vključuje več različnih (ob različnem času postavljenih, kot tudi različno uspešnih) zahtevkov, res preprostejša, ni pa pravilna. Stališče, da doseženi uspeh ne more biti edino izhodišče za odločitev o stroških, zdrži le, če bi takšna odločitev nasprotovala osnovnemu načelu stroškovnega odločanja, po katerem nosi stroške tista stranka, ki jih je povzročila. Namen tega stališča torej ni v poenostavitvi stroškovne odločitve, pač pa v korekciji načela uspeha, ki naj vodi do pravične odločitve o stroških. V tej zadevi je aplikacija obravnavanega stališča dosegla ravno nasproten učinek, zato je bilo treba pritožbi toženke ugoditi in stroškovni del odločitve ustrezno spremeniti (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 154., 165. in 166. čl. ZPP). Uspeh tožnika se je zaradi razpolaganj z zahtevki med pravdo spreminjal. Uspel je le z delom zahtevka za povrnitev deleža na vlaganjih in avtomobilu, ki ga je postavil šele s pripravljalno vlogo z dne 24. 8. 2007 (z isto vlogo je postavil tudi zahtevek za plačilo 70.000,00 EUR; list. št. 46-48). Njegov dotedanji uspeh znaša 0 %, končni uspeh pa približno 8,65 %. Upoštevajoč ugotovljeni uspeh strank je pritožbeno sodišče na podlagi stroškovnikov, Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah odmerilo njune stroške glede na trenutno vrednost spornega predmeta (5.000.000,00 SIT oziroma 20.864,63 EUR do omenjene spremembe tožbe, ki je to vrednost povečala za 13.585,00 EUR in 70.000,00 EUR, skupno torej na 104.449,63 EUR). Do spremembe tožbe je sodišče toženki priznalo 869,93 EUR, po spremembi tožbe pa 2.064,67 EUR. Tožniku je po spremembi tožbe priznalo stroške v višini 2.442,27 EUR (podrobnejša specifikacija priznanih stroškov obeh strank izhaja iz priloženih stroškovnikov). Glede na uspeh strank v posameznih fazah postopka se je izkazalo, da mora tožnik toženki povrniti vse njene priznane stroške pred spremembo tožbe (869,93 EUR), nadaljnje stroške pa po medsebojnem pobotanju (toženkini stroški x 91,35 % uspeh - tožnikovi stroški x 8,65 % uspeh) v znesku 1.674,82 EUR. Skupaj ji je tako dolžan povrniti 2.544,75 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Od teh stroškov je toženka zahtevala tudi zakonske zamudne obresti, ki ji gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dni).

(14) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik, ki je s svojo pritožbo v celoti propadel, mora toženki, ki je s svojo pritožbo uspela, povrniti njene pritožbene stroške z zamudno posledico. Ti znašajo 210,68 EUR (375 točk za sestavo pritožbe, materialni stroški in DDV). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tožeča stranka sama.