Jedro

Odločba, ki jo izda Agencija RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (v nadaljevanju Agencija) v postopku revizije po določbah 48.a člena in sledečih ZLPP, je odločba, izdana v upravnem postopku. Pravno sredstvo proti njej je tožba, o kateri odloča sodišče v pravdnem postopku. Zato sodišče ugotavlja tudi, ali je bilo za izdajo izpodbijane odločbe relevantno dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Relevantnega dejanskega stanja pa sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti, ampak samo na podlagi dejstev in dokazov, ki jih navede oziroma predlaga tožeča stranka. Če pa ta ne navede dejstev, iz katerih bi izhajalo, da dejansko stanje za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno, oziroma če teh dejstev ne dokaže, upošteva sodišče za svojo odločitev dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani odločbi.

Agencija, ki ugotovi oškodovanje družbenega kapitala po 48.a členu ZLPP in odloči, s svojo odločitvijo ne spremeni strukture kapitala ampak samo naloži njegovo pravilno izkazovanje 9. točka 48.a člena ZLPP velja tudi za priznavanje obresti v dobro zasebnega kapitala v tistih primerih ko obresti sploh ne bi smele biti priznane.

Pod 10. točko 48.a člena ZLPP je treba podvesti tudi situacijo, ko je podjetje v katerem zasebnega kapitala (še) sploh ni bilo, priznavalo določene zneske v dobro delniškega kapitala.

Izrek

I./ Revizija tožeče stranke (zoper odločitvi v 1. in 4. točki izreka sodbe pritožbenega sodišča, ki se nanašata na I/1., I/2., I/5. in I/7. točko izreka odločbe Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 18.5.1995, št...) se zavrne.

II./ Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča v 2., 3., 5. in 6. točki izreka spremeni tako, da se glasi: " 2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tistem delu 3. točke izreka, ki se nanaša na I/3. točko izreka odločbe Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 18.5.1995, št..., spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na razveljavitev I/3. točke izreka odločbe zavrne.

3. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka na razveljavitev I/4. in I/6. točke izreka odločbe Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 18.5.1995, št..., se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

5. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka, ki se nanaša na I/8. točko izreka odločbe Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 18.5.1995, št..., se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se I/8. točka izreka odločbe razveljavi.

6. Tožeča stranka mora v osmih dneh povrniti toženi stranki del njenih stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka v znesku 423.500,00 SIT."

III. V ostalem delu (zoper odločitev v 2. točki izreka sodbe pritožbenega sodišča o razveljavitvi odločbe Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 18.5.1995, št..., v I/8. točki izreka) se revizija tožene stranke zavrne.

IV. Tožeča stranka mora v osmih dneh povrniti toženi stranki del njenih stroškov revizijskega postopka v znesku 156.580,00 SIT.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP iz leta 1977 (ZPP 1977).

V postopku revizije, izvedenem po 48. členu in sledečih Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS št. 55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP), je Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju: tožena stranka) z odločbo z dne 18.5.1995, št... (v nadaljevanju: odločba) naložila tožeči stranki izvedbo raznih ukrepov zaradi odprave oškodovanj družbene lastnine. Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero je primarno uveljavljala ničnost odločbe, podrejeno pa je zahtevala, naj jo sodišče razveljavi glede vseh izrečenih ukrepov.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti odločbe zavrnilo, tožbenemu zahtevku na razveljavitev izrečenih ukrepov pa je delno ugodilo, delno ga je pa zavrnilo. Po pritožbenem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje, opravljenem na podlagi pritožb obeh strank spora, je pritožbeno sodišče pravnomočno: - zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti odločbe; - zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev ukrepov v I/1., I/2., I/5. in I/7. točki izreka odločbe, - ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbo v I/3., I/4., I/6. in I/8. točki izreka, - odločilo o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbijata z revizijama obe stranki.

Tožeča stranka izpodbija odločitve pritožbenega sodišča o zavrnitvi primarnega zahtevka na ugotovitev ničnosti odločbe in o zavrnitvi podrejenih zahtevkov na razveljavitev ukrepov v I/1., I/2., I/5. in I/7. točki izreka odločbe, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka pa izpodbija odločitve pritožbenega sodišča o razveljavitvi ukrepov v I/3., I/4., I/6. in I/8. točki izreka odločbe, in sicer prav tako zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vsaka stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe v svojo korist v tistem delu, v katerem v sporu ni uspela.

Sodišče je reviziji vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo, in nasprotnima strankama, ki sta v odgovorih na reviziji predlagali zavrnitev revizij.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je v pretežnem delu utemeljena.

I. Uvodno k obema revizijama: Odločba, ki jo izda tožena stranka v postopku revizije po določbah 48.a člena in sledečih ZLPP, je odločba, izdana v upravnem postopku (več o tem v razlogih pod "O ničnosti"). Pravno sredstvo proti njej je tožba, o kateri odloča sodišče v pravdnem postopku (peti odstavek 49. člena ZLPP). Zato sodišče ugotavlja tudi, ali je bilo za izdajo izpodbijane odločbe relevantno dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Toda za svojo odločitev relevantnega dejanskega stanja sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti, ampak samo na podlagi dejstev in dokazov, ki jih navede oziroma predlaga tožeča stranka (prvi odstavek 186. člena ZPP). Če pa ta ne navede dejstev, iz katerih bi izhajalo, da dejansko stanje za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno, oziroma če teh dejstev ne dokaže, upošteva sodišče za svojo odločitev dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani odločbi (primerjaj: prvi odstavek 39. člena takrat veljavnega Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ št. 4/77).

II. K reviziji tožeče stranke:

1./ O ničnosti: ZLPP je v prvem odstavku 49. člena določil, da opravi postopek revizije Služba družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: SDK), in sicer v kontrolnem postopku. Dne 5.12.1992, ko je začel veljati ZLPP, se je v Republiki Sloveniji še uporabljal Zakon o SDK (Ur. list SFRJ št. 70/83...79/90). Ta je v 64. členu določil, da uporablja SDK v kontrolnem postopku subsidiarno določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. To pomeni, da je odločba, ki jo je izdala SDK v postopku revizije po določbah ZLPP, odločba, izdana v upravnem postopku.

Z uveljavitvijo Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. list RS št. 48/94 in 58/59; v nadaljevanju: ZAPPNI) se je zvezni Zakon o SDK prenehal uporabljati (prvi odstavek 75. člena ZAPPNI). Ker pa je APPNI prevzela vsa dela in naloge SDK v RS kot njen pravni naslednik (prvi odstavek 72. člena ZAPPNI), velja tudi za odločbe, ki jih je APPNI izdala v postopku revizije po določbah ZLPP, da jih je izdala v upravnem postopku. To pa pomeni, da se zakonitost in pravilnost omenjenih odločb presoja po določbah zakona, ki ureja upravni postopek, toda v postopku, ki ga določa ZPP (peti odstavek 49. člena ZLPP).

Glede na zgoraj povedano ni pravilno stališče pritožbenega sodišča, da odločbe revizijskega organa zato, ker jo lahko prizadeto podjetje izpodbija (samo) v pravdnem postopku (peti odstavek 48.b člena ZLPP), ni mogoče izpodbijati z uveljavljanjem ničnostnih razlogov iz 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo Ur. l. SFRJ št. 47/86; v nadaljevanju: ZUP).

Zgoraj omenjeno stališče pritožbenega sodišča ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, kot to poizkuša prikazati tožeča stranka. Gre za vprašanje pravilne uporabe prava, ne pa za nasprotje v razlogih, nanašajoče se na odločilna dejstva. Zmotno pravno stališče pa je možno korigirati na revizijski stopnji, kar je revizijsko sodišče tudi storilo.

Kdaj je odločba, izdana v upravnem postopku, nična, določa ZUP v 267. členu. Tožeča stranka zatrjuje samo dva ničnostna razloga, in sicer iz 1./ in 3./ točke omenjene zakonske določbe.

Odločba tožene stranke bi bila nična po 1./ točki, če bi tožena stranka z njo naložila tožeči stranki izvedbo kakšnega ukrepa v situaciji, ki je ne bi bilo mogoče podvesti pod enega od dejanskih stanov iz 48.a člena ZLPP (primerjaj: uvodno določbo v 48.c členu ZLPP), ampak bi v njej lahko ukrepal samo družbeni pravobranilec po drugem odstavku 50. člena ZLPP. Vsak ukrep v izpodbijani odločbi pa temelji na enem od dejanskih stanov iz 48.a člena ZLPP. To bo obrazloženo pozneje pri obravnavanju (ne)utemeljenosti revizij o odločitvah sodišča, nanašajočih se na posamezne z odločbo izrečene ukrepe. Zato odločba ni nična po 1./ točki 267. člena ZUP.

Odločba pa tudi ni nična po 3./ točki 267. člena ZUP. Izrečene ukrepe je treba izvršiti v knjigovodstvu tožene stranke. To pa ni nemogoče. Tožeča stranka je v revizijskem postopku sama navedla, da jih je izvršila.

Ostali razlogi, s katerimi utemeljuje tožeča stranka ničnost odločbe, niso ničnostni razlogi po 267. členu ZUP, pa tudi ne po kakšnem drugem zakonu. Revizijske navedbe tožeče stranke je razumeti tako, da uveljavlja ničnost odločbe tudi z očitkom, da je tožena stranka posegla v kapitalsko strukturo, ki je bila podlaga za izdajo soglasja Agencija RS za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij, s tem pa tudi v pravnomočno odločbo, ki jo je omenjena agencija izdala v okviru svoje pristojnosti. Tega očitka, tudi če bi bil utemeljen, ni mogoče podvesti pod noben ničnostni razlog iz 267. člena ZUP. Tožena stranka pa z izpodbijano odločbo sploh ni posegla v delovno področje druge agencije. Samo ona je namreč pristojna za izvedbo postopka revizije po 48. členu in sledečih ZLPP, in v primerih ugotovitve oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu ZLPP tudi odločiti. S tem odločanjem pa tožena stranka ne spreminja strukture kapitala, ampak samo nalaga njegovo pravilno izkazovanje. Kako daleč učinkuje pravnomočnost takšne odločbe, je stvar konkretne situacije. Vsekakor pa odločba zavezuje podjetje, pri katerem je revizijski organ izvedel postopek revizije in mu naložil izvedbo ukrepov, ki jih določa ZLPP (drugi odstavek 48.b člena ZLPP).

Ugovora, da tožena stranka ni bila pristojna ukrepati tako, kot je, tožeča stranka tudi ne more temeljiti na 31.1.1991 spremenjenem in dopolnjenem 5. členu Ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 37/90 in 4/91). Iz njegovega četrtega odstavka namreč sledi, da veljajo določbe omenjenega člena ves čas do uveljavitve republiškega zakona o privatizaciji podjetij, torej do uveljavitve ZLPP. To izhaja tudi iz 45. člena ZLPP.

2./ K I/1. točki izreka odločbe: Z ukrepom v I/1. točki izreka odločbe je tožena stranka naložila tožeči stranki, da mora: "Povečati družbeni kapital za 15.890.914,93 SIT ter za isti znesek znižati delniški kapital". Tako je odločila, ker je ugotovila, da je tožeča stranka od dobička, ustvarjenega v letu 1991, namenila za bruto osebne dohodke 28.000.000,00 SIT, ne da bi pred tem zagotovila oblikovanje 6% poslovnega sklada. Tožbeni zahtevek na odpravo tega ukrepa je pritožbeno sodišče (s potrditvijo odločitve sodišča prve stopnje) pravnomočno zavrnilo.

Tožeča stranka z revizijo izpodbija zakonitost odločitve sklicujoč se na razne predpise ter na okoliščino, da večina podjetij zaradi nizke akumulativnosti obveznosti 6% povečanja poslovnega sklada sploh ni mogla upoštevati.

V drugi alinei 4. točke 48.a člena določa ZLPP, da se domneva, da je družbena lastnina oškodovana, če podjetje ob delitvi dobička ni zagotovilo pred razdelitvijo dobička oblikovanja poslovnega sklada najmanj v višini 6% povprečne vrednosti družbenega kapitala... Ta zakonska določba je posebna zakonska določba (lex specialis), ki je povezana z določbo tretjega odstavka 37. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. list RS št. 31/90...11/93). Ker omenjena določba ZLPP velja, za odločitev ni pomembno, če drugi predpisi (razen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo) nimajo določb o obveznem oblikovanju poslovnega sklada. Zato pritožbeno sodišče pravilno temelji na njej pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka za odpravo ukrepa upoštevajoč ugotovljeno dejstvo, da je tožeča stranka delila dobiček, ne da bi pred tem oblikovala poslovni sklad najmanj v višini 6% povprečne vrednosti družbenega premoženja, in okoliščino, da tudi ni dokazala, da zaradi omenjenega dejstva ni prišlo do oškodovanju družbene lastnine (primerjaj: uvodno besedilo k 48.a člena ZLPP in tretji odstavek 221. člena ZPP).

Ker je bilo ugotovljeno oškodovanje družbene lastnine po 4. točki 48. člena ZLPP je tožena stranka lahko odločala (48.c člen ZLPP).

3./ K I/2. točki izreka odločbe: Ukrep v I/2. točki izreka odločbe, ki se glasi: "Povečati družbeni kapital za 6.691.010,58 SIT ter trajne vloge domačih oseb za 3.094.029,75 SIT ter istočasno znižati delniški kapital za 9.785.040,33 SIT", je tožena stranka pravilno izvedla iz dejanskega stanja v 9. točki 48.a člena ZLPP. Zato je lahko sama odločila.

Ugotovila je, da je tožeča stranka pripisala zasebnemu kapitalu za 9.785.040,33 SIT višje obresti in druge odhodke od financiranja od obveznosti (obveznic in drugih obveznosti) do delavcev, kot bi jih lahko po 9. točki 48.a člena ZLPP, da bi se (še) izognila domnevi o oškodovanju družbene lastnine. Pri tem je, zaradi ugotovitve višine oškodovanja družbene lastnine, nastalega s previsokom pripisom odhodkov od financiranja tožeče stranke v korist delniškega kapitala, te odhodke primerjala z obrestno mero LB d.d. za naložbe v tekoče poslovanje.

V reviziji utemeljuje tožeča stranka nepravilnost odločanja sodišča na trditvi, da je revizijski organ brez podlage odločal na podlagi predpostavke, da je obrestna mera banke tožeče stranke R+8% (tako je utemeljevala že tudi pritožbo). Tako pa tožena stranka ni odločala. Kot je že navedeno zgoraj, je ugotavljala višino oškodovanja s primerjanjem z obrestno mero LB d.d. za naložbe v tekoče poslovanje, ne pa z obrestno mero, oblikovano po formuli R+8%. Višino oškodovanja družbene lastnine je torej ugotovila na drugem dejanskem stanju, in ne tistem, ki ga navaja tožeča stranka. Zato njenih revizijskih razlogov ni mogoče upoštevati. V čem pa naj bi bil izrečeni ukrep ob upoštevanju besedila 9. točke 48.a člena ZLPP do tožeče stranke nezakonit, kar bi imelo za posledico tudi nezakonitost sodbe pritožbenega sodišča, ki je potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka na razveljavitev ukrepa, pa tožeča stranka ni povedala.

4./ K I/5. točki izreka odločbe: Ker je ugotovila, da je tožeča stranka znižala poslovni sklad z odpisom terjatev do kupcev in drugih dolžnikov v državi, je tožena stranka v I/5. točki izreka odločbe naložila tožeči stranki, da mora: "Povečati družbeni kapital za 73.952.661,24 SIT ter za isti znesek povečati izgubo iz prejšnjih let". Tožbeni zahtevek na razveljavitev tega ukrepa je pritožbeno sodišče (s spremembo sodbe sodišča prve stopnje) pravnomočno zavrnilo.

Zakonitost odločitve pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z navedbo, da je odpis terjatev nalagala kogentna določba 50. člena Zakona o računovodstvu (Ur. list SFRJ št. 12/89...42/90; v nadaljevanju: ZR).

Iz dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani ukrep, izhaja, da je tožeča stranka odpisala terjatve z 31.12.1992, in sicer samo v breme družbenega kapitala, čeprav je bila tožeča stranka takrat že podjetje v mešani lastnini. Že ta okoliščina pove, da je bila obremenitev kapitala zaradi odpisa nepravilno izvedena samo v breme družbenega kapitala.

Bistven razlog za pravilnost ukrepa in s tem tudi sodbe pritožbenega sodišča pa je v okoliščini, da je v času odpisa terjatev 31.12.1992 že veljal ZLPP (53. člen ZLPP), zaradi česar bi morala tožena stranka upoštevati 7. točko 48.a člena ZLPP kot specialen predpis. Da bi to storila, da bi torej odpis utemeljila z ustreznimi dejstvi in dokazili v skladu z omenjeno zakonsko določbo, pa iz odločbe tožene stranke, oziroma iz sodb sodišč ne izhaja.

5./ K I/7. točki izreka odločbe: Tožeča stranka ni navedla, zakaj izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z ukrepom v odločbi, da mora: "Povečati razne kratkoročne obveznosti za 181.920,00 SIT ter za isti znesek znižati delniški kapital". Zato izpodbijane sodbe z vidika revizijskih razlogov, na katere revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ni mogoče preizkusiti.

Iz zgoraj navedenega sledi, da revizijski razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka v reviziji, niso podani. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo.

III. K reviziji tožene stranke:

1./ K I/3. točki izreka odločbe: S potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, nanašajoče se na odločitev v I/3. točki izreka odločbe, je pritožbeno sodišče pravnomočno razveljavilo ukrep, da mora tožeča stranka: "Povečati trajne vloge domačih oseb za 263.780.187,87 SIT ter nerazporejeni dobiček iz prejšnjih let za 8.348.072,36 SIT, istočasno znižati družbeni kapital za 107.772.962,54 SIT, delniški kapital za 160.252.343,00 SIT in zakonske rezerve za 4.102.954,69 SIT". Bistvo utemeljitve njegove odločitve je stališče, da ima vezava cenitvene vrednosti na tujo konvertibilno valuto enake učinke kot revalorizacija, zaradi česar v času med cenitvijo tožeče stranke in njeno dokapitalizacijo ni prišlo do diskrepance med vrednostmi družbenega in zasebnega kapitala.

Posledica takšnega stališča je zaključek, da z razporeditvijo revalorizacijskih sredstev na posamezne oblike kapitala ni prišlo do oškodovanja družbene lastnine.

Stališče pritožbenega sodišča je načeloma pravilno, vendar v obravnavanem primeru neuporabno. Revizijsko sodišče je že zgoraj pod I./ navedlo, da odloča sodišče v sporih, kot je obravnavani, na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odločitev v upravnem postopku, če tožeča stranka ne zatrjuje drugačnega dejanskega stanja, in tega tudi ne dokaže. Vrednost tožeče stranke je bila ocenjena na dan 30.9.1991, preračunano v ECU, na 13.446.400 ECU. Tožeča stranka se je dokapitalizirala z zasebnim kapitalom v d.o.o. v mešani lastnini dne 10.3.1992. Zasebni kapital je bil revaloriziran na ta dan, družbeni pa ne. Na dan dokapitalizacije dne 10.3.1992 je veljala na 13.446.400 ECU ocenjena vrednost tožeče stranke, to je, izraženo v domači valuti in upoštevajoč na omenjeni dan veljavni tečaj, 1.355.190.000,00 SIT. Če bi tožeča stranka pri razporejanju revalorizacijskih rezerv upoštevala to vrednost, in če ne bi bilo nepravilnosti pri ugotavljanju višine delniškega kapitala, bi bilo mogoče upoštevati stališče pritožbenega sodišča glede ugotavljanja razmerja med raznimi oblikami kapitala kot pravilno. Tožeča stranka pa pri ugotavljanju omenjenega razmerja ni upoštevala z vezavo na tujo valuto (ECU) revalorizirane vrednosti družbenega kapitala, ampak je upoštevala njegovo knjigovodska vrednost 872.445.948,02 SIT, ki je ni revalorizirala na 10.3.1992. Zgoraj navedeno dejansko stanje izhaja iz odločbe tožene stranke. Tožeča stranka ga ni izpodbijala kot zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Zato očitek toženi stranki, da zahteva dvakratno revalorizacijo, ni utemeljen. Upoštevajoč dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, sta sodbi sodišč prve in druge stopnje materialnopravno zmotni. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP odločilo tako, kot to izhaja iz točke II/2 izreka sodbe. Pri tem še povdarja, da je tožena stranka izrecno navedla, da izpodbija ta del sodbe pritožbenega sodišča samo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče še dodaja, da je bila tožena stranka upravičena ukrepati tako, kot je, na podlagi 10. točke 48.a člena ZLPP (pri dokapitalizaciji tožeče stranke ni bila upoštevana revalorizirana vrednost družbenega kapitala).

2./ K I/4. točki izreka odločbe: S spremembo sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče razveljavilo ukrep, da mora tožeča stranka: "Povečati družbeni kapital za 19.289.206,57 SIT ter trajne vloge domačih oseb za 8.919.636.03 SIT in istočasno znižati delniški kapital za 28.208.842,60 SIT". Tožena stranka je izrekla ukrep, ker je menila, da je tožeča stranka neupravičeno priznavala delavcem obresti od osebnih dohodkov za čas od konca meseca, za katerega so delavcem pripadali, do enajstega dne v sledečem mesecu, ko so jim bili izplačani, in jih obračunavala v dobro zasebnega kapitala.

Pritožbeno sodišče je, sklicujoč se tudi na 277. člen ZOR, delavcem priznalo pravico do obresti in menilo, da jih je tožeča stranka tudi pravilno obračunala v dobro zasebnega kapitala.

Po 4. točki 29. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo je bilo treba osebne dohodke izplačati najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Tožeča stranka (tudi v postopku pred sodiščem) ni predložila internega akta, po katerem bi rok za izplačilo osebnih dohodkov skrajšala. Osebni dohodki za pretekli mesec so torej zapadli v plačilo s potekom 18. dne v naslednjem mesecu. Ugotovljeno je (tudi ni drugačne trditve), da je tožeča stranka izplačevala osebne dohodke 11. dan v mesecu za pretekli mesec. V zamudo z njihovim izplačilom torej ni prišla, zato obveznost za plačilo zamudnih obresti ni nastala. Ker je osebne dohodke plačevala v skladu s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, sredstva zanje do izplačila niso postala sredstva delavcev. Zato med tožečo stranko in delavci tudi ni prišlo do kreditnega razmerja, ki bi opravičevalo priznavanje obresti. Tožeča stranka jih je torej priznavala neupravičeno.

Če gre za situacijo iz 9. točke 48.a člena ZLPP, tožena stranka lahko sama ukrepa. Po omenjneni zakonski določbi se domneva, da je prišlo do oškodovanja družbenega premoženja, če je podjetje takrat, kadar je sicer upravičeno izplačevalo obresti, te izplačevalo po previsoki obrestni meri.

Pod omenjeno zakonsko dololčbo je mogoče podvesti tudi dejanski stan, kakor je ugotovljen v obravnavanem primeru. Če se domneva, da je prišlo do oškodovanja družbenega premoženja s samo preveč izplačanimi obrestmi in lahko v takšnem primeru tožena stranka sama ukrepa, velja to tudi za primer, ko so bile obresti izplačevane (priznavane in obračunane v dobro zasebnega kapitala), to pa sploh ne bi smele biti.

Pritožbeno sodišče je torej materialno pravo za svojo odločitev zmotno uporabilo. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP odločilo tako, kot to izhaja iz točke II/3 izreka sodbe.

3/ K I/6. točki izreka odločbe.

Pod 10. točko 48.a člena ZLPP je možno podvesti tudi situacijo iz I/6. točke izreka odločbe, v kateri je tožena stranka naložila tožeči stranki, da mora: "Povečati obveznosti za davke, prispevke in druge davščine za 3.420.613,62 SIT ter za isti znesek znižati delniški kapital". Po ugotovitvah v izpodbijani odločbi je namreč tožeča stranka priznavala določene zneske v dobro delniškega kapitala v času, ko ni bila družba v mešani lastnini, ko torej v njenem osnovnem kapitalu zasebnega kapitala sploh ni bilo. Šlo je torej za obliko prikritega lastninjenja, s katerim je tožeča stranka spreminjala razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom v škodo slednjega.

Takšno spreminjanje razmerja kapitala in na takšen način pa je tudi zmanjševanje družbenega kapitala (v razmerju z zasebnim) z lastninjenjem.

Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah tožene stranke je tožeča stranka nerazporejeni dobiček iz leta 1989 v višini 2.114.241,20 SIT z 31.12.1990 prenesla na delniško glavnico. Tako je oblikovala (začela oblikovati) delniški kapital, čeprav ni bila družba v mešani lastnini. Ker je bil omenjeni znesek uporabljen za formiranje osnovnih vlog delavcev v osnovnem kapitalu tožeče stranke (ter prenešen na konto 910, na katerem se izkazuje delniška glavnica - 21. točka 1. člena Ur. o spremembah in dopolnitvah uredbe o kontnem planu - Ur.l. SFRJ št. 36/89), ga je tožena stranka pravilno opredelila kot osebni dohodek, in sicer v bruto znesku. Iz bruto osebnega dohodka pa je treba poravnati z zakonom predpisane davčne obveznosti. Pritrditi je treba reviziji, da tega dela osebnega dohodka ni mogoče uporabiti za oblikovanje delniškega kapitala (in s tem spreminjati razmerje med delniškim in družbenim kapitalom v škodo slednjega). Zato je tožena stranka utemeljeno naložila tožeči stranki zmanjšanje delniškega kapitala za znesek 1.094.923,23 SIT.

Situacija je enaka glede zneska 3.730.056,77 SIT, ki je del zneska 19.620.971,70 SIT, katerega je tožeča stranka iz dobička za leto 1991 z 31.3.1992 razporedila na delniški kapital. Obveznosti iz naslova davkov in prispevkov od tega zneska so 2.325.914,39 SIT.

Skupno je torej tožeča stranka od nerazporejenega dobička nepravilno prenesla na delniško glavnico 3.420.613,39 SIT.

Pritožbeno sodišče je pravno zmotno štelo, da je možno oblikovati delniški kapital tudi iz tistega dela osebnega dohodka, s katerim je treba pokriti davke in prispevke, ki bremenijo osebni dohodek. Zato je revizijsko sodišče glede odločitve v I/6. točki izreka odločbe odločilo tako, kot to izhaja iz točke II/3 izreka sodbe (prvi odstavek 395. člena ZPP).

4./ K I/8. točki izreka odločbe: V tej točki izreka odločbe je tožena stranka naložila tožeči stranki, da mora: "Povečati trajne vloge domačih oseb za 39.187.876,71 SIT, istočasno znižati delniški kapital za 39.423.586,82 SIT ter izgubo iz prejšnjih let za 235.710,11 SIT".

Iz izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka ob dokapitalizaciji v letu 1992 zasebni kapital nepravilno knjižila na kontu delniškega kapitala, pravilno pa bi ga morala na kontu trajnih vlog. Ni pa v njej ugotovitve, da bi bila zaradi omenjenega nepravilnega knjiženja oškodovana družbena lastnina. Pritožbeno sodišče je zato pravilno potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo glede tega ukrepa razveljavilo. Ker ni prišlo do oškodovanja družbene lastnine, tudi revizija tožene stranke proti temu delu sodbe ni utemeljena. Samo nepravilno knjiženje, brez oškodovanja družbene lastnine (nepravilnega izkazovanja družbene lastnine v škodo slednje), ni predmet odločanja tožene stranke v postopku revizije po 48. členu in sledečih ZLPP (primerjaj 48.c člen ZLPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v tem delu na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo (točka III izreka sodbe).

IV. Stroški vsega postopka: Glede na odločitev, kakršno je sprejelo, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. Pri tem je kot vrednost spora upoštevalo vrednost, ki jo je navedla tožeča stranka v tožbi, to je 3.000.000,00 SIT.

Drugačne vrednosti na način, ki ga določa tretji odstavek 40. člena ZPP, sodišče ni ugotovilo.

Glede na končni rezultat spora revizijsko sodišče meni, da je tožeča stranka uspela v sporu približno z 1/10 tožbenega zahtevka. Zato je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 1/10 njenih stroškov na vsaki stopnji postopka, tožeča stranka pa toženi stranki 9/10 njenih stroškov na vsaki stopnji postopka. Višino stroškov je odmerilo, upoštevajoč 155. člen ZPP, kot sledi: Stroški tožene stranke na prvi stopnji so 355.000,00 SIT, na drugi stopnji pa 150.000,00 SIT, skupno 505.000,00 SIT. Stroški tožeče stranke na prvi stopnji so 310.000,00 SIT, na pritožbeni stopnji pa jih ni prijavila. Upoštevajoč gornje razmerje mora tožeča stranka povrniti toženi stranki del njenih stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka v znesku 423.500,00 SIT. Stroški tožeče stranke na revizijski stopnji so 364.200,00 SIT, tožene pa 214.200,00 SIT. Po enakem načelu mora tožeča stranka povrniti toženi stranki del njenih stroškov revizijskega postopka v znesku 156.580,00 SIT.