Jedro

Zahteva za obnovo ni omejena le na dejstva in dokaze, ki so se pojavili po pravnomočnosti sodbe, temveč je dovoljeno navajati oziroma predlagati tudi tiste, ki med kazenskim postopkom niso bili predlagani. Toda povsem jasno je, da ni mogoče šteti kot nove dejstva in dokaze, ki so bili uveljavljani že v postopku do pravnomočnosti sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sklepom z dne 22.11.2002 na podlagi določb 1. odstavka 414. člena v zvezi s 429. členom in 3.a točko 1. odstavka 25. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo zahtevo obsojenčevega zagovornika za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju z dne 21.11.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 20.2.2001. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 28.1.2003 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik M.F. iz C., je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil dne 9.6.2003 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti ugodi ter razveljavi sklepa sodišča druge in sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obsojenec po svojem zagovorniku v predlogu za obnovo kazenskega postopka uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, torej nov dokaz, ki naj bi utegnil sam zase oziroma v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca. V 2. odstavku 420. člena ZKP je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva za varstvo zakonitosti zato ni utemeljena, pa čeprav zatrjuje, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in da naj bi torej šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev ni podana, saj se je tako prvo kot drugostopno sodišče opredelilo tudi do vseh pomembnih okoliščin, tudi do tiste, ali je predlagani, pa ne izvedeni dokaz nov dokaz v smislu 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, ali ne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija presojo pravnomočnega sklepa, da v zahtevi za obnovo predlagani dokaz ne predstavlja novega dokaza v smislu določbe 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP. V ostalem utemeljuje, da bi izvedba prekopa asfaltne površine med oškodovančevo in obsojenčevo hišo ter nekdanjim hlevom in delavnico ter tal v njej, pokazala, da ni bil opravljen noben cevni priklop, ki bi omogočal povezavo obsojenčevega vodovodnega omrežja z oškodovančevim vodovodnim števcem. Z opozarjanjem, da so v kazenskem postopku, vodenem zoper obsojenca, bili izvedeni le posredni dokazi, prikazuje, da odločilna dejstva, na katera se opira pravnomočna sodba, niso dovolj zanesljiva ter poudarja, da priključek s strani obsojenca fizično ni mogoč in da zato ni storil očitanega mu kaznivega dejanja. Meni, da bi sodišče moralo obrazložiti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, zakaj predlagani dokaz sam zase ali skupaj z drugimi dokazi ne bi povzročil njegove oprostitve. Ker sodišče tega ni storilo, napadeni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ter je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z zahtevo za obnovo tega kazenskega postopka je njen vložnik uveljavljal obnovitveni razlog iz 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP. Po tej določbi se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca ali pa njegovo obsodbo po milejšem zakonu. Glede na takšno določbo se zastavlja temeljno vprašanje, kdaj gre za nova dejstva in nove dokaze, ali predvsem takrat, kadar se dokazi prvič predložijo (noviter producta) ne glede na to, da je obsojenec za njih vedel že pred pravnomočnostjo sodbe, pa jih ni uporabil iz procesno upravičenih ali neupravičenih razlogov, ali pa je kot nove šteti dejstva in dokaze, za katere je obsojenec izvedel po pravnomočnosti sodbe (noviter reperta). Glede na formulacijo določbe 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, ki govori o navedbi novih dejstev in predložitvi novih dokazov, je mogoče sklepati, da zahteva za obnovo ni omejena le na dejstva in dokaze, ki so se pojavili po pravnomočnosti sodbe, temveč je dovoljeno navajati oziroma predlagati tudi tiste, ki med kazenskim postopkom niso bili predlagani. Toda povsem jasno je, da ni mogoče šteti kot nove dejstva in dokaze, ki so bili uveljavljani že v postopku do pravnomočnosti sodbe.

V tej zadevi je, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, obsojenec v zagovoru navajal, da bi bilo nujno opraviti preiskavo ter nakazal potrebo po prekopu asfaltnega dvorišča, da se na kraju samem ugotovi dejanski razvod vodovodnih cevi. Zagovornik je predlagal, da se po potrebi odredi prekopavanje celotnega dvorišča kot tudi objektov zaradi ugotovitve, kako so položene cevi. Na zadnji glavni obravnavi izvedbe tega dokaza izrecno ni predlagal. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je zagovornik navajal, da obsojenec zahteva prekop kompletnega dvorišča, da se na tak način potrdi dejstvo, ali v zemlji obstaja kakršnakoli povezava na liniji med vodnim števcem oškodovanega V. in obsojenčevo hišo. Dokaz, na katerega se sklicuje zahteva za obnovo, je po povedanem bil naveden tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku. Zato je pravilna presoja izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da tega dokaza ni mogoče šteti za novega. Ker ima napadeni sklep o tem razloge, tudi ni storjena zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče pa se ni bilo dolžno spuščati v vsebinsko presojo predlaganega dokaza in ugotavljati, ali bi lahko sam zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročil obsojenčevo oprostitev, čim je ugotovilo, da ne gre za nov dokaz.

V zahtevi za obnovo kazenskega postopka je zagovornik dejansko v povezavi s prekopom asfaltnih površin predlagal pritegnitev izvedenca gradbene stroke, prav tako pa zaslišanje ošk. M.V. ter pribavo poročila komunalnega podjetja. V pravnomočnem sklepu je vsebovana tudi presoja teh dokazov z vidika določb 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, ki pa je zahteva za varstvo zakonitosti izrecno ne izpodbija in tudi ne obrazloži, kako naj bi pri tem sodišče kršilo zakon. Vrhovno sodišče pa se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. S.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).