Jedro

Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin v prvem odstavku 3. člena določa, da se upravičencem iz prve alineje in upravičencem iz druge alineje 2. člena, ki imajo odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev o odmeri pravic (kar je tudi tožeča stranka), od 1. 11. 1991 dalje izplačuje akontacija pokojnine in drugih dajatev v znesku, ki jim je pripadal za september 1991, z omejitvijo, da najvišji znesek akontacije ne sme presegati zneska najvišje pokojnine za polno pokojninsko dobo, kot je bil določen za izplačila pokojnin po splošnih predpisih v Republiki Sloveniji. Tožniku bi torej morala biti akontacija odmerjena na podlagi 1. odstavka 3. člena Odloka, ne pa na podlagi 4. in 5. člena Odloka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se mu prizna pravica do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine za čas od 1. 11. 1994 dalje v višjih zneskih od že pravnomočno prisojenega zneska akontacije vojaške starostne pokojnine v višini 93.824,54 SIT (sedaj 391,52 EUR) na dan 1. 11. 1994, to je za čin general polkovnika, z uporabo koeficienta 3,87 v revaloriziranih zneskih za čas od 1. 11. 1994 dalje s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe do plačila. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika glede naložitve v plačilo toženi stranki nastalih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku na podlagi Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92 - v nadaljevanju Odlok) priznana pravica do akontacije vojaške pokojnine in presodilo, da dejstvo, da Odlok ni določil glede odmere akontacije pokojnine višjega čina od polkovnika, ne predstavlja pravne praznine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V njej navaja, da je po mnenju revidenta pravica do akontacije vojaške pokojnine čista pravica iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne pravica "sui generis", kot to zmotno menita sodišči prve in druge stopnje. Revident še navaja, da akontacija vojaških pokojnin v bistvu predstavlja pokojnino, katere višina je zgolj akontativne narave in da se bo dokončna višina določila z zakonom. Ob upoštevanju odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-1028/05-15 z dne 14. 9. 2006 je potrebno akontacijo odmeriti po 3. členu v zvezi z 2. členom Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. Revident predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma da se s sodbo reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji - ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v delu, ki se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Predmet revizije je drugostopna sodba. Revident se ne more v reviziji "v celoti sklicevati na že podane pritožbene razloge iz pritožbe", s katerimi je izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti.

7. Revident uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvi in drugi točki prvega odstavka 370. člena ZPP, ki ju v nadaljevanju ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo preizkusiti.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Ps 52/99 z dne 25. 11. 1999 tožniku priznalo pravico do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine in razveljavilo odločbi tožene stranke izdani pod št. V-9875744 z dne 28. 4. 1995 in 9. 6. 1994. Zoper navedeni del sodbe tožnik ni vložil pritožbe in je postal pravnomočen. Sodišče je v navedeni sodbi razsodilo, da je tožnika na podlagi 2. alineje prvega odstavka in drugega odstavka 2. člena Odloka mogoče šteti za upravičenca po tem Odloku.

10. Sodišče druge stopnje se je v izpodbijani sodbi (tako kot sodišče prve stopnje) sklicevalo na sklep Ustavnega sodišča RS Up-343/96 z dne 19. 5. 1998, da pravica do akontacije pokojnine ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ampak gre za specifično pravico, ki temelji na prostovoljno prevzeti obveznosti države in ne na obveznosti nosilca zavarovanja. Revizija takšnemu razlogovanju nasprotuje, kar pa po oceni revizijskega sodišča ni utemeljen revizijski razlog. Bistveno za rešitev v tem socialnem sporu je vprašanje, ali je možno na podlagi Odloka tožniku priznati višji znesek akontacije starostne vojaške pokojnine.

11. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik slovenski državljan, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Tožniku je bila z odločbo Zavoda za zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda opr. št. SP 097456-UP-1-956/92 z dne 12. 1. 1992 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 1992 dalje, v mesečnem znesku 37.979,90 din. Tožnik je bil upokojen kot general polkovnik. Na podlagi sklepa Sklada za socialno zavarovanje vojaških zaverovancev UP-2 št. 20/95 SP št. 97456 z dne 2. 3. 1995 je tožnik prenehal prejemati pokojnino iz ZRJ od 24. 10. 1994 dalje. Tožniku je bila pravnomočno dosojena akontacija vojaške starostne pokojnine v višini 93.824,54 SIT za čas od 1. 11. 1994 dalje.

12. V tej zadevi je Vrhovno sodišče odločalo s sklepom VIII Ips 255/2003 z dne 22. 6. 2004 in reviziji tožnika ugodilo zaradi očitanih in storjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V obrazložitvi je to sodišče zavzelo stališče še do uporabe materialnega prava, kot ga je v tej zadevi uporabilo sodišče druge in prve stopnje, in navedlo, da Odlok ni bil pravilno uporabljen (4. in 5. člen Odloka). S primerjalno metodo bi bilo možno določiti kolikšen koeficient bi moral biti določen po določbah Odloka za določitev pokojninske osnove in nato ustrezne akontacije vojaške pokojnine za čin general polkovnika. Glede na kasneje sprejete odločbe Ustavnega sodišča takšnega stališča v konkretnem primeru ne gre več uporabiti.

13. Tožnik v reviziji navaja, da se ne strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da je akontacija pokojnine pravilno odmerjena po 4. in 5. členu Odloka. Po mnenju revizije je potrebno akontacijo odmeriti po 3. členu Odloka ali z uporabo koeficienta 3,87, to je za čin general polkovnika. V podkrepitev svojega stališča tožnik navaja odločbo Ustavnega sodišča Up 1028/05 z dne 14. 9. 2006. Po oceni revizijskega sodišča je takšno stališče tožnika pravilno.

14. Ustavno sodišče je v svoji odločitvi Up-343/96 z dne 19. 5. 1998 navedlo, da je določba 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti (v nadaljevanju UZ), uveljavljena dne 25. 6. 1991, zagotovila varstvo pravic le uživalcem vojaških pokojnin, ne pa vojaškim zavarovancem (5. točka). V 7. točki je Ustavno sodišče navedlo, da je Odlok pomaknil datum uveljavitve 18. člena UZ na 18. 7. 1991, za nekatere pa je ta datum pomaknil na 18. 10. 1991 tako, da tudi zanje ne zahteva izdane odločbe v tem roku, ampak le, da so vložili zahtevek in izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o PIZVZ (torej ne glede na to, kdaj jim je bila izdana odločba o odmeri pravice oz. ali jim je bila sploh izdana).

15. Tožniku je bila z izdano odločbo Zavoda za zavarovanje vojaških zavarovancev priznana pravica do starostne pokojnine. Ta mu je bila tudi odmerjena. Tožnik te pravice ni pridobil na podlagi Odloka, temveč na podlagi takrat veljavnega zakona (1). Ustavno sodišče je v odločbi U-I-137/92 navedlo, da odlok samo natančneje določa, komu naj se izplačuje akontacija vojaške pokojnine oziroma druge dajatve pridobljene na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev na podlagi 18. člena ustavnega zakona, ne ureja pa pravic vojaških upokojencev oziroma vojaških zavarovancev, kar bo moral urediti zakon (2).

16. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-224/03 in Up-49/05, obe z dne 23. 3. 2006, in v zadevi Up-1028/05 z dne 14. 9. 2006 glede 6. in 7. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 - v nadaljevanju ZPIZVZ) navedlo, da je izbira načina priznanja oz. odmere pravice po tem zakonu odvisna od tega, ali ima upravičenec, ki uveljavlja pravice po tem zakonu, izdano odločbo po vojaških predpisih (6. člen) ali takšne odločbe nima (7. člen) (3). ZPIZVZ v prvem odstavku 6. člena določa, da upravičencem iz prve in druge alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz četrte alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, se prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Po stališču revizijskega sodišča je takšno interpretacijo potrebno uporabiti tudi glede 3. člena Odloka. Odlok v prvem odstavku 3. člena določa, da upravičencem iz prve alineje in upravičencem iz druge alineje 2. člena, ki imajo odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev o odmeri pravic, se od 1. 11. 1991 dalje izplačuje akontacija pokojnine in drugih dajatev v znesku, ki jim je pripadal za september 1991, z omejitvijo, da najvišji znesek akontacije ne sme presegati zneska najvišje pokojnine za polno pokojninsko dobo, kot je bil določen za izplačila pokojnin po splošnih predpisih v Republiki Sloveniji. Po vsebini navedeni 3. člen Odloka ureja smiselno isto materijo kot 6. člen ZPIZVZ, zato je potrebno upoštevati stališče, ki ga je glede razlage in priznanja pravic na podlagi tega člena zavzelo Ustavno sodišče. Tožniku bi torej morala biti akontacija odmerjena na podlagi 1. odstavka 3. člena Odloka, ne pa na podlagi 4. in 5. člena Odloka.

17. Ob upoštevanju stališča, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo v zadevah U-I-224/03 in Up-1028/05, je tako potrebno 1. odstavek 3. člena Odloka uporabiti za vse tiste upravičence iz prve in druge alineje 2. člena, ki imajo odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev o odmeri pravic. Tožnik takšno odločbo ima. Tožnik je s to odločbo postal uživalec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in je z izpolnjevanjem pogojev za starostno pokojnino prenehal biti vojaški zavarovanec. Za uporabo 3. člena Odloka torej ni nujno, da bi upravičencu šla akontacija po tem členu Odloka le, če bi mu bila pravica za september 1991 že priznana oziroma pokojnina že izplačana. Ustavno sodišče je v zadevi Up-1028/05 navedlo, da je napačno stališče izpodbijanih sodb, da se prizna pravica do pokojnine na način oz. v višini po 6. čl. ZPIZVZ le tistim upravičencem, ki jim je bila pravica za september 1991 že priznana oziroma pokojnina septembra že izplačana.

18. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnik upravičenec na podlagi 2. alineje 2. člena in ob upoštevanju, da tožnik ima odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev o odmeri pravic, je glede na stališče Ustavnega sodišča smiselno potrebno uporabiti 3. člen odloka. Tožnik ima pravico do akontacije v višini, ki bi mu šla glede na izplačano pokojnino v septembru 1991 (kot je odločilo Ustavno sodišče v zgoraj navedenih odločbah). Pri tem pa bo moralo sodišče upoštevati omejitev, ki jo določa 3. člen Odloka in sicer, da najvišji znesek akontacije ne sme presegati zneska najvišje pokojnine za polno pokojninsko dobo, kot je bil določen za izplačilo pokojnin po splošnih predpisih v Republiki Sloveniji. Prav tako bo prvostopno sodišče moralo pridobiti spis tožene stranke oziroma izvesti potrebne dokaze v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik pridobil pravico do starostne pokojnine po ZPIZVZ in od kdaj naprej ima to pravico.

19. Glede na povedano je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP (zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno) reviziji ugodilo in obe sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Op. št. (1): U-I-195/95 je Ustavno sodišče v 5. točki poudarilo, da bi bil Odlok v neskladju s 50. členom Ustave če bi kot izvršilni predpis urejal pogoje za pridobitev vojaških pokojnin in drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev. Glede na 18. člen UZ Odlok ne ureja pravic vojaških zavarovancev, temveč samo natančneje določa, kdo so uživalci vojaških pokojnin. Op. št. (2): V zadevi U-I-89/93 je Ustavno sodišče navedlo, da odlok konkretizira določbe 18. člena ustavnega zakona, s tem, da določa komu se naj izplačuje pokojnina oziroma akontacija pokojnine, pridobljena po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Gre torej za to, da je pravica pridobljena na podlagi zakona (tudi v primeru tožnika), Odlok pa samo določa način izvrševanja te pravice. Op. št. (3) : Up-1028/05 točka 7, U-I-224/03 točka 6