Jedro

Stališče zahteve, da je odgovornost obsojenca za prometno nesrečo izključena, ker naj bi jo zakrivila oškodovanka sama, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Za kršitev pravice obdolženca do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga gre v primeru, ko sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe je izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni A.Š. je dolžan plačati 250.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. A.Š. zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ obsojen na plačilo 40-dnevnih zneskov, to je na 213.320 SIT denarne kazni in na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbi je zagovornik obs. A.Š. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja vse zakonske razloge po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v povezavi s 17. in 18. členom ZKP in 29. členom Ustave ter 1. in 2. točko 372. člena ZKP. Trdi, da sicer nedokazana prehitra vožnja obsojenca ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo, ker jo je z nepravilnim prečkanjem vozišča v nasprotju s 7. točko 83. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) zakrivila oškodovanka sama, prispevala pa naj bi k nesreči tudi M.Č., ki je dovolila oškodovanki, da je izstopila iz avtomobila na cestišče. Sodišče naj bi kršilo obsojenčevo pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist, ker ni ugodilo predlogu, da se postavi nov izvedenec cestno prometne stroke. Predlaga, da se obe izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni konkretizirala zakonskih določb, ki naj bi bile prekršene, sodišče je zavrnitev predloga obrambe, da se postavi drugega izvedenca cestno prometne stroke, ustrezno obrazložilo, zato ni kršilo zakonske in ustavne določbe o pravici obdolženca, da se izvajajo tudi dokazi v njegovo korist. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obs. A.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Kršitev kazenskega zakona v smislu 1. ali 2. točke 372. člena ZKP, ki ju uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, je podana, kadar sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno šteje, da je dejanje obdolženca kaznivo dejanje, ali zmotno ugotovi, da niso podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, čeprav dejanje obdolženca ne obsega vseh znakov kaznivega dejanja in je ugotovljena okoliščina, ki izključuje kazensko odgovornost. Opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena KZ: v času prometne nesreče je bil obsojenec voznik osebnega avtomobila in udeležen v cestnem prometu, vozil je po V. cesti od R.d. proti A., torej po javni cesti, med vožnjo je kršil določbe 1. odstavka 27. člena ZVCP, ker je vozil prehitro glede na stanovanjske hiše ob cesti, nočni čas in krajšo preglednost zaradi zasenčenih luči svojega vozila, da bi lahko preprečil trčenje, če bi pešec prečkal vozišče, da je zato njegovo vozilo trčilo v oškodovanko, ki je pri trčenju dobila v izreku navedene hude telesne poškodbe. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da izrek sodbe obsega vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena KZ, zato posplošena nasprotna trditev v zahtevi ni utemeljena.

Stališče zahteve, da je odgovornost obsojenca za prometno nesrečo izključena, ker naj bi jo zakrivila oškodovanka sama, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, namreč, ali je bila vzročna zveza med nepravilno vožnjo obsojenca in prometno nesrečo pretrgana z nepravilnim ravnanjem oškodovanke, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, razen tega pa je tudi zmotno: prispevek oškodovanke k prometni nesreči, kot ga je ugotovilo sodišče prve in druge stopnje, ne izključuje krivde obsojenca. V tem pogledu Vrhovno sodišče pritrjuje pravilnemu stališču in razlogom Višjega sodišča na drugi in tretji strani njegove sodbe.

Po določbah 258. člena ZKP sodišče zahteva mnenja drugega izvedenca, če se z zaslišanjem prvega izvedenca ne da odpraviti v njegovem mnenju podanih nasprotij ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti njegovega mnenja. Sodišče je z odredbo z dne 25.2.2002 odredilo M.M. za izvedenca cestno prometne stroke. Odredbo je v skladu s 1. odstavkom 249. člena ZKP poslalo obsojencu in zagovorniku, ki postavitvi tega izvedenca nista nasprotovala. Na zahtevo obrambe obsojenca je sodišče zaslišalo tega izvedenca na glavni obravnavi. Po zaslišanju izvedenca je zagovornik predlagal, da se postavi drugega izvedenca, ker se ni strinjal z ugotovitvijo M. o preglednosti ceste na odseku prometne nesreče in o hitrosti vožnje obsojenca. Ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo in obrazložilo na glavni obravnavi in v 3. odstavku na tretji strani sodbe. Pisno mnenje tega izvedenca in njegovo izpovedbo na glavni obravnavi je sodišče ocenilo kot prepričljivo in analitično logično, zato novo izvedensko mnenje ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da obramba med kazenskim postopkom ni izpodbijala odredbe o postavitvi izvedenca in predloga za postavitev drugega izvedenca ni utemeljila z okoliščinami, pomembnimi v smislu 258. člena ZKP, zato ni bilo nobenih ovir, da se izpodbijani sodbi opreta na obstoječe izvedensko mnenje.

Po določbah 3. alinee 29. člena Ustave ter 2. odstavka 17. člena in 1. odstavka 18. člena ZKP gre za kršitev pravice obdolženca do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga v primeru, ko sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe je izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer dokaznega predloga o postavitvi novega izvedenca, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena istega zakona.

Ker zahteva zagovornika obs. A.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine v tem postopku je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima razmeroma dober poklic in zaposlitev, višino njegovih osebnih dohodkov, je lastnik stanovanja in brez preživninskih obveznosti) ter ne posebno zapleteno zahtevo za varstvo zakonitosti.