Jedro

V 3. členu Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Litija je določeno, da je povzročitelj odpadkov vsaka pravna ali fizična oseba, ki na območju Občine Litija stalno, začasno ali občasno povzroča odpadke s tem, da biva v svojih ali najetih nepremičninah ali je lastnik počitniške hiše. V 29. členu Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Litija je predpisano, da stroške ravnanja z odpadki plačujejo vsi povzročitelji, za katere je organizirano ravnanje z odpadki. Stroške ravnanja z odpadki so tako dolžni plačevati vsi povzročitelji, ne glede na to, ali odpadke dejansko odlagajo ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 132968/2012 (pravilno: VL 132968/2014) z 8. 10. 2014 v 1. in 3. točki izreka. Sodišče je toženi stranki naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 55,14 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba temelji na fikcijah, kar pomeni, da je nekaj lahko res ali pa ne. Navaja, da ni pila vode od A., da ni šla na WC in ni onesnaževala okolja. Občinski odloki in ortofoto posnetek ne predstavljajo dokazov. Predlaga, naj sodišče izvede dokaze s pričami A. A., B. B., C. C., D. D. osebni zdravnik E., patronažna služba iz ...

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo, prav tako je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pri izpodbijani odločitvi pravilno upoštevalo okoliščino, da je toženka dejanska uporabnica hiše na naslovu …, kjer ima tudi bivališče. V 3. členu Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Litija(1) je določeno, da je povzročitelj odpadkov vsaka pravna ali fizična oseba, ki na območju Občine Litija stalno, začasno ali občasno povzroča odpadke s tem, da biva v svojih ali najetih nepremičninah ali je lastnik počitniške hiše. V 29. členu Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Litija je predpisano, da stroške ravnanja z odpadki plačujejo vsi povzročitelji, za katere je organizirano ravnanje z odpadki. Stroške ravnanja z odpadki so tako dolžni plačevati vsi povzročitelji, ne glede na to, ali odpadke dejansko odlagajo ali ne. Obveznost plačila stroškov za ravnanje z odpadki nastane z dnem, ko začne izvajalec opravljati storitve na njihovem območju ali se povzročitelj vseli v stanovanje ali prične uporabljati poslovne prostore. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da mora toženka, ki na obravnavanem naslovu živi, plačevati za ravnanje z odpadki. Obveznost plačila ni obveznost v smislu plačevanja dejanskih stroškov, ampak gre za javno pravno obveznost, ki je naložena toženi stranki kot (potencialni) povzročiteljici komunalnih odpadkov.

6. Ostale pritožbene navedbe so take narave, da na pravilnost sodbe ne vplivajo in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 2/2002.