Jedro

Če delodajalec prevzemnik šteje, da gre za (pogodbeni) prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določb prvega odstavka 73. člena ZDR in zato delavcu zagotavlja nadaljevanje zaposlitve in dela, to kaže na ohranitev identitete prenesenega dela. Sočasno so pomembne tudi okoliščine na strani delodajalca prenosnika, zlasti ali ima prenos za posledico prenehanje potreb po delu prizadetega delavca.

Če pride pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov do poslabšanja pravic delavca iz pogodbe o zaposlitvi, je treba to v prvi vrsti reševati v okviru določb tretjega odstavka 73. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in ob ugotovitvi nezakonitosti prehoda tožnice (tožničinih pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi) k delodajalcu prevzemniku toženi stranki naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo, ji izplača razliko plače za čas dela pri drugem delodajalcu in ji prizna druge pravice in izplača denarne zahtevke iz delovnega razmerja ter ji povrne stroške postopka. Pri tem je ugotovilo, da je zaradi sklenitve pogodbe o fizičnem varovanju za družbo V. V. d.d. (v nadaljevanju: podjetje V.) pri toženi stranki prišlo do ukinitve delovnega mesta receptorja, na katerem je tožnica po pogodbi o zaposlitvi kot receptor – varnostnik opravljala delo, vendar pogodbeni prevzem fizičnega varovanja s strani podjetja V. ni pomenil prenosa dela podjetja oziroma dejavnosti v smislu določb prvega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02) in Direktive 2002/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov, delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: direktiva ES), ne glede na nadaljevanje dela tožnice pri podjetju V. od 22.3.2004, to je od pogodbenega prevzema fizičnega varovanja dalje. Do takega zaključka je sodišče prišlo na podlagi ugotovitev, da tožnici pri delodajalcu prevzemniku (podjetju V.) niso bile zagotovljene enake pravice, kot pri toženi stranki in za dela pri tem delodajalcu tudi ni bila ustrezno usposobljena. Poleg tega se tožena stranka o posledicah prenosa in predvidenih ukrepih za delavce predhodno ni posvetovala s sindikatom prevzemnika, sindikat pri toženi stranki pa je prenosu tožničinega delovnega razmerja na drugega delodajalca nasprotoval. V nastalem položaju bi bil po presoji sodišča „verjetno primernejši postopek po prvi alineji prvega odstavka 88. člena (ZDR), glede na to, da je prišlo do ukinitve samo enega delovnega mesta“.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Presodilo je, da je šlo za pogodbeni prenos dela podjetja v smislu določb direktive ES in prvega odstavka 73. člena ZDR, četudi je šlo za prenos interne dejavnosti varovanja in četudi je bila pri toženi stranki v tej dejavnosti zaposlena le tožnica oziroma je šlo za prenos le enega delovnega mesta. Če delodajalec prevzemnik tožnici ni zagotavljal enakih pravic, kot jih je na podlagi pogodbe o zaposlitvi zagotavljala tožena stranka, to ni razlog za nezakonitost spremembe delodajalca, saj je imela za tak primer tožnica enake pravice, kot če bi ji delovno razmerje odpovedala tožena stranka iz poslovnega razloga. Na zakonitost spremembe delodajalca tudi ne vpliva dejstvo, da tožena stranka v dogovore o prenosu tožničinih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ni pritegnila sindikata pri podjetju V., saj je ne glede na to prišlo do sporazuma med delodajalcema o zagotavljanju tožničinih pravic v zvezi z njenim prevzemom na delo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni imela organiziranega fizičnega varovanja in tožnica te dejavnosti ni opravljala. Dejansko je pogodba o opravljanju storitev fizičnega varovanja, sklenjena s podjetjem V. dne 1.3.2004, pomenila novo ureditev fizičnega varovanja na zahtevo B. S. in v skladu z Zakonom o zasebnem varovanju (ZZasV – Ur. l. RS, št. 126/2003), ne pa prenos dotedanje interne dejavnosti varovanja premoženja na podjetje V., saj taka interna dejavnost pri toženi stranki dejansko ni bila organizirana. Sodišče druge stopnje je pri tem v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje ugotavljalo, da je tožnica nadaljevala s svojim dotedanjim delom pri delodajalcu prevzemniku. Pri podjetju V. je tožnica opravljala drugačno delo, za katero niti ni bila usposobljena. O ohranitvi identitete obrata pri pogodbenem prenosu v tožničinem primeru tako ni bilo mogoče govoriti, saj svojega dela tožnica pri podjetju V. ni mogla nadaljevati. Zato niso bili podani pogoji za uporabo instituta spremembe delodajalca.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in navajala, da je bilo pred obema sodiščema ugotovljeno, da je tožnica pri delodajalcu prevzemniku nadaljevala z delom receptorja. Kolikor delodajalec prevzemnik tožnici v dejanskem smislu ni zagotavljal enakih pravic in obveznosti, kot jih je imela pri toženi stranki, je imela tožnica možnost uveljavljanja pravic pri delodajalcu prevzemniku, pa tudi pogodbo o zaposlitvi bi lahko odpovedala le prevzemniku. Tudi za nepravilno ravnanje prevzemnika tožena stranka ne more odgovarjati na način, kakor to izhaja iz tožbenega zahtevka.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Obe nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnica tako pri toženi stranki kot pri delodajalcu prevzemniku opravljala dela receptorja. Res pa je ta dela pri toženi stranki opravljala kot toženkino interno dejavnost, pri delodajalcu prevzemniku pa v okviru njegove registrirane dejavnosti varovanja oseb in premoženja ter na drugi lokaciji z nekoliko drugačnimi dejanskimi zadolžitvami. Tako sodišče druge stopnje v bistvenih elementih ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja v zvezi s tožničinim delom in s tem v zvezi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Pri izdaji izpodbijane sodbe je ravnalo v okviru določb četrte točke 358. člena ZPP, tako da revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej zvezi ni utemeljen.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika (prvi odstavek 73. člena ZDR).

Brez navedene določbe, ki sledi direktivi ES, bi morala biti posledica spremembe v eni od pogodbenih strank (delodajalca) prenehanje pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi delovnega razmerja. Zakon zagotavlja varstvo delavcev pred tako, za njih neugodno posledico z varstvom zaposlitve in z ohranitvijo pravic iz delovnega razmerja, ki jih je imel delavec na dan prenosa (Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 322 – Končar). Podobno direktiva ES v tretji točki uvoda kot izhodišče navaja, da je treba predvideti varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, in zlasti zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo. Izhodišče tako direktive ES kot 73. člena ZDR je torej ohranitev delovnega razmerja in ohranitev pravic iz delovnega razmerja, tudi če pride do spremembe delodajalca ob določenih pogojih.

Direktiva ES v prvem členu določa, da gre za ohranjanje pravic delavcev pri vsakem prenosu podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. Pri tem se za prenos v smislu direktive šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Utemeljeno v zvezi s to določbo sodišče opozarja na odločbo Sodišča ES v zadevi Christel Schmidt (št. 392/92), v kateri je sodišče presodilo, da se direktiva ES uporablja tudi v primeru, ko podjetje s pogodbo prepusti opravljanje storitev drugemu podjetju, čeprav je pred tem delo opravljal le en delavec in čeprav gre za pomožno dejavnost oziroma interno storitev. V konkretnem primeru je šlo za prepustitev dejavnosti čiščenja v podružnici podjetja, ki jo je doslej opravljala delavka, zaposlena v podjetju oziroma podružnici podjetja. Odločilen je bil kriterij ohranitve identitete prenesenega dela, na kar kaže dejstvo, da je novo podjetje nadaljevalo z opravljanjem iste dejavnosti in je delavki ponudilo zaposlitev (nadaljevanje dela), ki jo delavka zaradi spremenjenih pogojev dela sicer ni bila pripravljena sprejeti.

Določbe 73. člena ZDR je potrebno uporabljati skladno s sprejetimi razlagami direktive ES. V primeru, da delodajalec prevzemnik šteje, da gre za (pogodbeni) prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določb prvega odstavka 73. člena ZDR in zato delavcu zagotavlja nadaljevanje zaposlitve in dela, to kaže na ohranitev identitete prenesenega dela. Sočasno so pomembne tudi okoliščine na strani delodajalca prenosnika, zlasti ali ima prenos za posledico prenehanje potreb po delu prizadetega delavca. Če pride pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov do poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi, je treba to v prvi vrsti reševati v okviru določb tretjega odstavka 73. člena ZDR. V navedenem odstavku je urejeno varstvo pravic delavca v primeru spremembe delodajalca v tem smislu, da lahko delavec zaradi poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov odpove pogodbo o zaposlitvi in ima pri tem enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov (ob upoštevanju neprekinjene delovne dobe pri delodajalcu prenosniku in delodajalcu prevzemniku). Delavec, ki se mu pri delodajalcu prevzemniku objektivno poslabša položaj iz pogodbe o zaposlitvi, ni v slabšem položaju, kot če bi mu bila pri delodajalcu prenosniku zaradi prenosa oziroma ukinitve njegovega delovnega mesta odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V četrtem odstavku 73. člena je za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja pravic za delavčeve terjatve določeno celo dodatno jamstvo, saj za delavčeve terjatve zaradi takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odškodninsko odgovarjata tako delodajalec prevzemnik, kot delodajalec prenosnik.

Upoštevaje navedeno normativno ureditev so bile za odločitev sodišča pomembne naslednje dejanske ugotovitve: – Med toženo stranko in podjetjem V. (kot delodajalcem prevzemnikom) je bila sklenjena pogodba o prevzemu fizičnega varovanja za potrebe tožene stranke. Na podlagi te pogodbe je podjetje V. za potrebe tožene stranke prevzelo tudi opravljanje receptorskih del. – Zaradi sklenitve pogodbe s podjetjem V. je bilo pri toženi stranki ukinjeno delovno mesto receptorja (po aktu o sistemizaciji delovnih mest) oziroma receptorja – varnostnika (po tožničini pogodbi o zaposlitvi). – Zaradi ukinitve delovnega mesta receptorja je pri toženi stranki potreba po tožničinem delu prenehala. – Tako tožena stranka kot podjetje V. sta šteli, da so glede tožničinih del in njenega delovnega razmerja izpolnjeni pogoji za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR. – Tožnica je dejansko nadaljevala z delom pri podjetju V. kot pri delodajalcu prevzemniku. – Ker je bilo opravljanje receptorske službe za potrebe tožene stranke vključeno v novo organizacijo zagotavljanja fizičnega varovanja za toženo stranko z dodatnimi zahtevami, je delodajalec prevzemnik odredil tožnici opravljanje receptorskega dela na drugi lokaciji in z nekoliko drugačnimi oziroma dodatnimi delovnimi zadolžitvami. – Ni dokazano, da bi delodajalec prevzemnik pogojeval nadaljevanje tožničinega dela z njenim dodatnim usposabljanjem, je pa tožnica na domnevno pomanjkljivo usposobljenost sama opozarjala, glede na to, da se delodajalec ukvarja z varovanjem oseb in premoženja kot s svojo registrirano dejavnostjo in velja zanj ZZasV.

Glede na gornje dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je šlo za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR in da se je zaradi prehoda tožničinih pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja na podjetje V. kot delodajalca prevzemnika tožničino delovno razmerje nadaljevalo pri tem delodajalcu. Ker so bili podani pogoji za spremembo delodajalca v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR, je sodišče utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prehoda. Z nadaljevanjem dela pri podjetju V. (delodajalcu prevzemniku) so tožničine pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ob izpolnjenih drugih zakonskih pogojih že prešle na tega delodajalca in zato ni bilo pravne podlage za vrnitev tožnice na delo k toženi stranki in za priznanje pravice iz delovnega razmerja pri njej.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbah petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.