Jedro

Ob prevedbi, ki temelji na 123. členu ZVojI, je potrebno upoštevati ureditev 2. odstavka 122. člena ZVojI, ki določa, da se ne prevedejo odstotki invalidnosti vojnih invalidov, ki bodo ta status uveljavili do uveljavitve enotnih kriterijev za ocenjevanje vseh vrst invalidnosti v Republiki Sloveniji. Če je imela tožnica do sprejema novih meril že uveljavljen status civilnega invalida vojne VI.

skupine zaradi 60% invalidnosti, glede na izrecno določbo 2. odstavka 122. člena ZVojI ni zakonske podlage za prevedbo odstotka invalidnosti - ob prevedbi na podlagi 123. člena ZVojI.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1517/97 z dne 6.10.1999, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 27.5.1997.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.5.1997. S to odločbo je tožena stranka v reviziji odpravila odločbo Upravne enote N.m. z dne 20.9.1996, s katero je bila tožnici kot uživalki osebne invalidnine VI. skupine priznana pravica do dodatka za posebno invalidnost v višini 12 % odmerne osnove od 1.1.1996 dalje, in odločila, da ima tožnica to pravico od 1.1.1996 do 12.4.1996, od 13.4.1996 pa nič več.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je področje varstva invalidnih oseb z Zakonom o vojnih invalidih (ZVojI), ki je začel veljati 1.1.1996, na novo urejeno. ZVojI določa v 1. odstavku 119. člena, da državljan Republike Slovenije, ki je po predpisih o vojaških invalidih in o civilnih invalidih vojne do uveljavitve tega zakona uveljavljal status in pravice vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne z odločbo, ki jo je izdal pristojni upravni organ Republike Slovenije ali z odločbo pristojnega organa druge republike nekdanje SFRJ, ki se je na dan 25.6.1991 v Republiki Sloveniji izvrševala, obdrži status vojaškega invalida oziroma civilnega invalida vojne, pravice pa le ob pogojih in v obsegu, predpisanem z ZVojI. V 1. odstavku 123. člena ZVojI je določeno, da o višini invalidnine in o pravici in višini dodatka za posebno invalidnost in dodatka za pomoč in postrežbo vojaških invalidov oziroma civilnih invalidov vojne, ki so uveljavljali status vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne in pravico do posebne invalidnine, pravico do ortopedskega dodatka oziroma pravico do dodatka za postrežbo in tujo pomoč po predpisih o vojaških invalidih in civilnih invalidih vojne do uveljavitve tega zakona, odločijo upravne enote po določbah tega ZVojI v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi. V skladu s tema določbama je odločila tožena stranka, ki je pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo. Z novelo ZVojI je bilo odpravljeno neskladje 123. člena ZVojI, ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I 86/96 z dne 12.12.1996. V 4. odstavku 7. člena navedene novele je namreč določeno, da so vojni invalidi od 1.1.1996 do 31.7.1996 upravičeni do izplačila dodatka za postrežbo in tujo pomoč in ortopedskega dodatka v zneskih, ki so jim bili izplačani za mesec december 1995. To pomeni, da se upravičencem do tega dne priznavajo pravice in višine dodatkov po prejšnjih predpisih, od tega datuma naprej pa v skladu z ZVojI. Tožbeni ugovor, da tožena stranka ni opravila revizije pravočasno ni utemeljen, ker nima podlage v upravnih spisih. Iz teh izhaja, da je tožena stranka prejela prvostopno odločbo v revizijo dne 28.2.1997 in da je izdala odločbo dne 27.5.1997, ki je bila 28.5.1997 odposlana prvostopnemu organu zaradi vročitve.

Tožnica v pritožbi zatrjuje, da predvideva ZVojI prevedbo brez izvajanja novih dokazov, v njenem primeru pa je bilo odločeno o stopnji invalidnosti na podlagi mnenja zdravniške komisije. Ni tudi pravilno, da se potek rokov razlaga v njeno škodo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča tožnica utemeljeno ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje. Prevedbe, ki temeljijo na 123. členu ZVojI, pomenijo zakonsko dopustno ponovno pravno kvalifikacijo istega dejanskega stanja v zvezi s spremembo predpisa. V takih primerih je zakon predpisal možnost zoženja že pridobljenih pravic. Ponovno ugotavljanje invalidnosti je sicer možno, saj se ob morebitnih spremembah zdravstvenega stanja, lahko spremeni že ugotovljeni odstotek invalidnosti. Po podatkih upravnih spisov pa je tožena stranka tožnici določila ob istem dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za določitev 60 % invalidnosti, nižjo stopnjo invalidnosti, in sicer 50 %. S tem ji je posledično odvzela pravico do dodatka za posebno invalidnost. Sodišče prve stopnje je pritrdilo taki odločitvi z utemeljitvijo, da ZVojI dopušča zmanjšanje pravic, uveljavljenih po prejšnjih predpisih, ni pa upoštevalo ureditve 2. odstavka 122. člena ZVojI, ki določa, da se ne prevedejo odstotki invalidnosti vojnih invalidov, ki bodo ta status uveljavili do uveljavitve enotnih kriterijev za ocenjevanje vseh vrst invalidnosti v Republiki Sloveniji. Tožnica je imela do sprejema novih meril že uveljavljen status civilnega invalida vojne VI. skupine zaradi 60 % invalidnosti (odločba z dne 3.11.1980). Zato glede na izrecno določbo 2. odstavka 122. člena ZVojI ni bilo zakonske podlage za prevedbo odstotka invalidnosti, ob prevedbi na podlagi 123. člena ZVojI, ki je bila opravljena z izpodbijano odločbo.

Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejela napačno odločitev. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS.