Jedro

Sodišče lahko upošteva učinke pravnomočno potrjene prisilne poravnave zgolj v okviru časovnih meja pravnomočnosti. V sporu majhne vrednosti, v katerem sodišče ni razpisalo naroka, je to trenutek vložitve druge pripravljalne vloge tožene stranke. Dejstva, ki so nastala po tem, so objektivno nova dejstva in jih v nobenem primeru ni mogoče upoštevati, niti v smislu pritožbenih novot.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 24263/2013 z dne 22. 2. 2013 ostane v veljavi v I. odstavku izreka v celoti, v III. odstavku izreka pa za izvršilne stroške v višini 72,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu III. odstavka izreka sklepa o izvršbi, torej za izvršilne stroške v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2013 dalje do plačila, pa je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje izvršilne stroške v znesku 108,17 EUR in nadaljnje pravdne stroške v znesku 236,37 EUR, skupaj 344,54 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke utesni v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku– ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožena stranka se v pritožbi ne opredeljuje do razlogov sodišča prve stopnje, zaradi katerih je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, temveč navaja, da bi moralo ob izdaji sodbe upoštevati tudi pravne učinke pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave v smislu 217. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP in utesniti vtoževano terjatev.

7. Tožena stranka sicer pravilno navaja, da se je pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. St 590/2013 nad njo dne 3. 4. 2013 začel postopek prisilne poravnave in se je končal s sklepom o potrditvi prisilne poravnave z dne 2. 10. 2013, ki je postal pravnomočen 23. 10. 2013, vendar pa zmotno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe upoštevati učinke potrjene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje (in višje sodišče) jih lahko namreč upošteva zgolj v okviru časovnih meja pravnomočnosti, ki segajo v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje – oziroma v konkretnem primeru, ko zaradi posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti obravnave ni bilo, v čas, ko je potekel rok za vložitev druge pripravljalne vloge tožene stranke (prim. VSL I Cpg 267/2013 z dne 10. 12. 2013). To je bilo 23. 9. 2013, ko še ni bil izdan niti sklep o potrditvi prisilne poravnave. Dejstva, ki so nastala po tem datumu (četudi gre sedaj že za pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo), so objektivno nova dejstva in jih zaradi časovnih meja pravnomočnosti ni mogoče upoštevati (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 26/2014 z dne 23. 5. 2013).

8. Ker je potrjena prisilna poravnava torej objektivno novo dejstvo, tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi smiselno opravičuje zamudo pri navajanju dejstev in smiselno navaja, da gre za dopustne pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Za te gre namreč samo v primeru, kadar so zatrjevana dejstva objektivno „stara“, ampak so za stranko „nova“, kar pa za konkretni primer, kot predhodno pojasnjeno, ne velja. Pa tudi sicer velja pripomniti, da lahko stranka v postopku v sporih majhne vrednosti navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze samo v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi pa odgovarja na doslej podane navedbe nasprotne stranke (451. in 452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v kakšnih drugih vlogah od navedenih, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Zaradi navedenega v sporu majhne vrednosti ni mogoče (niti smiselno) uporabiti določbe prvega odstavka 337. člena ZPP, po kateri lahko stranki še kasneje navaja dejstva in predlaga dokaze, če tega brez svoje krivde ni storila pravočasno (smiselno enako v VSL sodba I Cp 2479/2012 z dne 17. 5. 2013).

9. Tožena stranka bo lahko ugovor, da je upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo svoje terjatve (delno) prenehala v okviru pogojev iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave, uveljavljala z opozicijskim ugovorom v izvršilnem postopku (8. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). S tem bo ugovarjala dejstvo, ki je nastalo po trenutku, na katerega se nanaša učinek pravnomočnosti.

10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).