Jedro

Tožnik je predpisano nacionalno poklicno kvalifikacijo pridobil po preteku roka 36 mesecev od izdaje odločbe o pravici do sredstev. Zato je pravilna odločitev Agencije, da mora vsa izplačana sredstva vrniti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) odločila, da mora tožnik vrniti sredstva v višini 15.600,00 EUR, ki jih je prejel na podlagi odločbe z dne 2. 4. 2009. V obrazložitvi odločbe navaja, da so bila navedena sredstva tožniku dodeljena v zvezi z ukrepom Pomoč mladim prevzemnikom kmetij, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za ukrep Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leti 2008 in 2009 (v nadaljevanju: javni razpis). Ker tožnik ob vložitvi vloge ni izpolnjeval pogoja glede izobrazbe, mu je bilo z odločbo z dne 2. 4. 2009 tudi naloženo, da mora v roku 36 mesecev od vročitve odločbe o pravici do sredstev, kot to določata Uredba PRP in javni razpis, pridobiti nacionalno kvalifikacijo s področja kmetovanja ter o izpolniti pogoja obvestiti Agencijo. Ker tega ni storil, ga je Agencija s pozivi z dne 30. 11. 2012, 14. 11. 2013 in 10. 4. 2014 pozvala, da pošlje overjen certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji oziroma, da se izjasni o zadevi. Tožnik je na navedene pozive poslal le potrdilo o zaključku programa usposabljanja za nacionalno poklicno kvalifikacijo z dne 12. 4. 2012, ki ga je izdal Kmetijsko gozdarski zavod Murska Sobota. Dne 14. 4. 2014 je Agencija tudi opravila poizvedbo pri Centru RS za poklicno izobraževanje, kjer so odgovorili, da v bazi nimajo zabeleženo, da bi tožnik pridobil certifikat nacionalne poklicne kvalifikacije. Tožnik je tako šele dne 9. 5. 2014 poslal ustrezni certifikat z dne 18. 4. 2014, kar pa je po preteku roka 36 mesecev ter tudi po preteku petletnega obdobja, v katerem je imel obveznosti do Agencije. Tožnik je dne 15. 4. 2014 tudi zaprosil za podaljšanje roka zaradi višje sile, vendar pa je bila njegova prošnja zavrnjena, saj ni bila poslana pravočasno.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Sporni pogoj je bil določen tako v Uredbi PRP, javnem razpisu ter v odločbi o odobritvi sredstev. Tožnik se je v poslovnem načrtu, ki je del vloge, obvezal, da bo pridobil zahtevano izobrazbo v postavljenem roku in sicer z udeležbo na predavanjih in seminarjih, da bo v letu 2010 pripravil seminarsko nalogo ter naslednje leto zagovor. Prav tako je ob vložitvi vloge podpisal izjavo, da je seznanjen z razpisnimi pogoji in da z njimi v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je v obravnavanem obdobju hudo zbolel njegov sin, kakor tudi sam, pa tožena stranka odgovarja, da je odločba, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za priznanje višje sile, postala pravnomočna dne 30. 5. 2014, zato ne more biti predmet tega postopka.

Tožnik v tožbi ugovarja, da se je udeležil tečaja za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije kmetovalec med 12. in 30. marcem 2012, o čemer je prejel potrdilo dne 12. 4. 2012. Na tečaju ga niso opozorili, da pridobljeno potrdilo ni zadostno, prav tako mu tožena stranka v pozivih ni pojasnila, da potrdilo ni dovolj. Ko se je sam pozanimal na Centru RS za poklicno izobraževanje je šele izvedel, da je navedeno potrdilo le en del za pridobitev certifikata o nacionalni poklicni kvalifikaciji. Za prejem certifikata je moral biti sestavljen portfelj s potrdilom o opravljenem tečaju, z življenjepisom in vozniškim dovoljenjem za traktor, kar je tožnik opravil ter certifikat prejel dne 14. 4. 2014. Uredba glede izrečenih sankcij napotuje na 57. člen Zakona o kmetijstvu (ZKme-1). Ta pa sankcionira le namerne kršitve, zato je določbo uredbe možno razlagati le tako, da je mogoče izreči sankcijo, če prejemnik namerno izobraževanja ne opravi v postavljenem roku. Navedenega pa tožniku ni mogoče očitati, saj je bil kvečjemu v dejanski zmoti o pridobljeni izobrazbi. Nadalje tožnik ugovarja nejasnost pogoja, ker uredba določa, da je treba opraviti nacionalno poklicno kvalifikacijo s področja kmetovanja ali s kmetovanjem povezanih dejavnosti, pri tem pa ne določa, kaj mora to izobraževanje vse zajemati. Navedenega tudi ne določa odločba. To je bil tudi razlog, da je bil tožnik v zmoti glede ustreznega izobraževanja, saj je menil, da je svojo obveznost izvršil s tem, ko je dostavil potrdilo o zaključenem programu usposabljanja. Ker torej iz odločbe obveznosti ne izhajajo, tudi kršitev teh obveznosti ne more obstajati. ZKme-1 v 57. členu in sicer v prvem odstavku taksativno našteva kršitve, v petem odstavku pa določa, da se neizpolnjevanje drugih obveznosti, ki izhajajo iz pravice do sredstev, sankcionira v skladu z uredbo. Navedena določba je nejasna, ker teh kršitev ne konkretizira, posledično pa jih tudi uredba ne more razčlenjevati. Zato lahko podlago za ugotavljanje kršitev predstavlja le prvi odstavek navedenega člena, konkretnega primera pa pod to določbo ni mogoče subsumirati, saj v ravnanju tožnika ni naklepa. Napačna je tudi ugotovitev Agencije, da izobraževanja ni opravil v roku petih let, ker rok za izobraževanj teče od vročitve odločbe. Sicer pa je tožnik dosegel namen in cilj ukrepa, ker je prevzel kmetijo in se usposobil za opravljal kmetijske dejavnosti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na določbo 127.b člena Uredbe PRP, ki določa, da mora prejemnik sredstev, ki ne opravi izobraževanja v določenem roku, vrniti vsa izplačana sredstva v skladu s 57. členom ZKme-1. Z uredbo so urejene kršitve in pogoji vračila, med tem ko je v 57. členu ZKme-1 urejen način vračila sredstev, hkrati pa je tudi podlaga za urejanje celotnega poglavja, ki določa posledice neizpolnjevanja obveznosti iz naslova ukrepov. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da so bila tožniku z odločbo Agencije z dne 2. 4. 2009 iz naslova Ukrepa 112 - Pomoč mladim prevzemnikom kmetij odobrena nepovratna sredstva v znesku 15.600,00 EUR; da je bil tožnik na podlagi navedene odločbe dolžan v roku 36 mesecev od izdaje odločbe pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo s področja kmetovanja ter o tem obvestiti Agencijo; da je Agencija tožniku dne 30. 11. 2012, 12. 12. 2013 in 10. 4. 2014 poslala poziv, da dostavi overjeni certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji; da je tožnik pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo za poljedelca dne 18. 4. 2014; da je bila vloga tožnika za priznanje višje sile pravnomočno zavrnjena.

Pravno podlago za vračilo sredstev v obravnavanem primeru predstavlja določba 127.b člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za odboje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) v povezavi z določbo 57. člena ZKme-1. Navedena določba se izrecno nanaša na ukrep 112. V skladu s prvim odstavkom 127.b člena Uredbe PRP mora prejemnik, ki po opravljenem izobraževanju ne obvesti Agencije o izpolnitvi pogoja iz 11. točke prvega odstavka 13. člena te uredbe, vrniti pet odstotkov izplačanih sredstev v skladu s 57. členom ZKme-1. Po poteku navedenega roka agencija izda poziv, v katerem mu določi dodatni rok za predložitev dokazil. Če prejemnik sredstev v dodatnem roku ne predloži dokazil, mora vrniti vsa izplačana sredstva v skladu s 57. členom ZKme-1. Drugi odstavek 127.b člena Uredbe PRP pa določa, da če prejemnik sredstev ne opravi izobraževanja oziroma usposabljanja v roku iz 11. točke prvega odstavka 13. člena te uredbe, mora vrniti vsa izplačana sredstva v skladu s 57. členom ZKme-1. Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik predpisano nacionalno poklicno kvalifikacijo pridobil dne 18. 4. 2014, torej po preteku roka 36 mesecev od izdaje odločbe o pravici do sredstev (ta je bila izdana 2. 4. 2009), je tudi po presoji sodišča odločitev Agencije, da mora vrniti vsa izplačana sredstva, utemeljena na določbi 127.b člena Uredbe PRP in 57. člena ZKme-1. Prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki sta jih za svojo odločitev navedla oba upravna organa ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa odgovarja: Člen 57 ZKme-1 določa sankcije v primeru neizpolnitev ali kršitev obveznosti. Sankcije so odvisne glede na težo ugotovljene nepravilnosti. V prvem odstavku gre za kršitve, ki se nanašajo na namerno vložitev napačne vloge ali zahtevka, namerne nepravilnosti v skladu s predpisi Unije ali če stranka uporablja sredstva v nasprotju z namenom, za katerega so bila dodeljena, ali je sredstva pridobila nezakonito, na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav. V primeru drugih kršitev oz. neizpolnjevanje drugih obveznosti, ki izhajajo iz pravice do sredstev, pa se sankcije določijo s podzakonskim predpisom (peti odstavek). Navedeno pa ne pomeni, da se sankcije za neizpolnjevanje obveznosti iz pravice do sredstev lahko sankcionirajo le pod pogoji iz prvega odstavka 57. člena ZKme-1, torej če gre za namerno kršitev, kot to zatrjuje tožnik v tožbi. Določba 57. člena ZKme-1 je bila spremenjena zaradi uskladitve s pravili EU, ki določajo, da je pri sankcijah treba upoštevati resnost in obseg ugotovljenih nepravilnosti, kar pomeni, da so sankcije različne. Tako je ZKme-1 že sam določil, za katere kršitve se zahteva vračilo dodeljenih sredstev (prvi odstavek), za kršitev drugih obveznosti pa je prepustil podzakonskemu predpisu, da sankcionira konkretno kršitev (peti odstavek). Kolikor torej podzakonski predpis ne določa, da se sankcionirajo le namerne kršitve, navedena okoliščina za izrek sankcije ni relevantna. Uredba PRP pa v 127.b členu ne določa, da se sankcija izreče le v primeru, če prejemnik sredstev namerno ne opravi izobraževanja v predpisanem roku, navedena kršitev pa tudi ne spada med primere iz prvega odstavka 57. člena ZKme-1, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na citirano zakonsko določbo. Navedena ureditev po mnenju sodišča tudi ni ustavno neskladna, kot to zatrjuje tožnik, saj obveznost, da mora upravičenec uporabiti sredstva v skladu z namenom, za katerega jih je pridobil, določa že zakon, kakor tudi obveznost, da mora v primeru nezakonito pridobljenih sredstev ali nenamensko porabljenih sredstev, te vrniti. Ureditev, kot izhaja iz 127.b člena Uredbe PRP je tako skladna z ZKme-1. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da iz Uredbe PRP, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev ne izhaja, kaj mora izobraževanje zajemati. Tožnik je svoji vlogi na javni razpis priložil program izobraževanja za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije, v katerem je navedel, da se bo udeležil predavanj in seminarjev, da se bo izobraževal na podlagi strokovne literature ter opravil seminarsko nalogo in zagovor. Očitno torej je, da mu je bilo jasno, kakšen program izobraževanja mora opraviti za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije s področja kmetovanja. Navedeno področje konkretno ureja Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah (ZNPK), zato ni bilo potrebe, da vsebino določi še Uredba PRP ali javni razpis. Z določitvijo, da mora pridobiti nacionalno kvalifikacijo s področja kmetovanja, je tako bilo dovolj jasno določeno, katera znanja mora pridobiti oziroma kakšno izobraževanje mora opraviti. Za pridobitev certifikata o nacionalni poklicni kvalifikaciji pa ne zadošča, da je tožnik v določenem roku opravil le del izobraževanja, temveč je potrebno, da opravi celotni postopek za pridobitev poklicne kvalifikacije v skladu z določbami ZNPK.

Sodišče tudi ugotavlja, da je Agencija pred izdajo izpodbijane odločbe v skladu s 127.b členom Uredbe PRP tožnika pozvala na dostavo certifikata o nacionalni poklicni kvalifikaciji ter da je bilo v pozivu dovolj jasno navedeno, kaj mora predložiti. Ker tožnik tudi v dodatnem roku ustreznega dokazila ni predložil, oziroma je nacionalno poklicno kvalifikacijo pridobil po preteku predpisanega roka, je utemeljeno izrekla sankcijo na podlagi drugega odstavka 127.b člena Uredbe PRP.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi stroške postopka.