Jedro

Če gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo objekta na območju, ki se ureja s PUP, sosed lahko uspe predvsem z ugovori, da izdano lokacijsko dovoljenje ni v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija oz. da lokacijska dokumentacija ni pripravljena na podlagi določb odloka, podatkov o obstoječem stanju zemljišča in objektov ter investitorjevih podatkov o namenu in zmogljivosti objekta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2165/2000-11 z dne 26.9.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo z dne 17.10.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote D. z dne 6.12.1999. Z njo je bilo odločeno, da se investitorjema J. in R.J. iz K. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu), odobri lokacija za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 683/8 in 683/9, obe k.o. B., pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je glede na podatke v upravnih spisih pogoj iz 19. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urbanističnih zasnov D., M., T. in M. ter drugih ureditvenih območij (Uradni vestnik D., št. 18/92, v nadaljevanju Odlok), po katerem morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelnih meja tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje in raba objekta z lastnega funkcionalnega zemljišča in da so upoštevani varstveni pogoji), izpolnjen. Tožnika pa niti ne navajata, v čem je zaradi 2,5 m odmika motena njuna posest in v čem bi bile podane okoliščine, ki bi kazale na neskladnost 2,5 m odmika z navedeno določbo odloka. Zgolj z nestrinjanjem s takim odmikom ne moreta uspeti. Glede spornosti meje med parcelo tožnikov in parcelama, ki sta predmet lokacije, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da zgolj okoliščina, da mejnikov med parcelami ni, ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da ni bistveno, če v lokacijskem postopku nista obrazložila, zakaj se z lokacijo ne strinjata. Bistveno je, da je odmik manjši od 4 metrov, kot je običajno potrebno za redno rabo in vzdrževanje objekta. Iz sodbe tudi ni razvidna velikost in lega zemljišč ter velikost objektov, tako obstoječih, kot bodočega. Zato ni mogoče zaključiti, da objekt ne bo motil njune posesti. Presoja je odvisna tudi od ureditve meje med zemljišči, ki naj bi se uredila v nepravdnem postopku pri domžalskem sodišču. Ker pa je bil postopek ustavljen, je meja ostala neurejena, kar vpliva na odločanje o tej zadevi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeti stranki R. in J.J., ki ju zastopajo odvetniki odvetniške družbe Č., v odgovoru na pritožbo navajata, da je objekt, ki ga gradita, večinoma več kot štiri metre oddaljen od meje med parcelama. Le garaža se približa meji (2,5m). Ker je zgrajena v hribu (pri čemer parcela tožnikov leži na drugi strani hriba), tožnika ne moreta nasprotovati tej gradnji. Zaradi konfiguracije terena gradnja ne more vplivati na nemoteno uporabo parcele tožnikov. Neutemeljen je očitek sodišču, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. S sodbo je zavzelo stališče do tistih navedb tožnikov, ki sta jih podala. Meja med parcelama je povsem jasna, kar priznavata tudi sama tožnika, saj sama navajata, da je sporni objekt od meje oddaljen 2,5 m. Iz priloženih listin (zemljiškoknjižni sklep in notarska listina) izhaja, da sta prizadeti stranki veljavno pridobili lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Pravni posel je bil sklenjen, izdan je bil tudi zemljiškoknjižni sklep. Pritožbo je potrebno zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Če gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo objekta na območju, ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji (odlokom), sosed lahko uspe predvsem z ugovori, da izdano lokacijsko dovoljenje ni v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena ZUN) oziroma, da lokacijska dokumentacija, na podlagi katere je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, ni pripravljena na podlagi določb odloka, podatkov o obstoječem stanju zemljišča in objektov, na katere se nanaša nameravani poseg ter investitorjevih podatkov o namenu in zmogljivosti objekta (1. odstavek 55. člena ZUN). Takih ugovorov pa tožnika ne uveljavljata. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi moralo prvostopno sodišče v sodbi navesti in opisati velikost objekta, ki ga investitorja nameravata graditi. Ti podatki so razvidni že iz lokacijskega dovoljenja. Ker na zatrjevano motenje posesti ob določenem 2,5 m odmiku objekta od posestne meje, velikost zemljišč tožečih strank in investitorjev ter velikost obstoječih objektov, ne more vplivati, ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče odločilo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ko ni presodilo tudi teh okoliščin.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče odločalo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker naj bi bila meja na parceli št. 683/8 k.o. B. neurejena, saj tožnika teh navedb nista izkazala. Iz predloženega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. N 42/95 z dne 11.3.1996 namreč izhaja, da bil je glede parcele št. 683/8 k.o. B. podan predlog za določitev meje, ki pa je bil umaknjen, zato je bil postopek z navednim sklepom ustavljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.