Jedro

Toženkina obveznost do tožnice ne temelji (le) na podlagi omenjene pogodbe, ampak na podlagi samega Stanovanjskega zakona (SZ-1). Prvi odstavek 71. člena SZ-1 namreč v primerih, kot je obravnavani, omogoča možnost neposrednega zahtevka tretje osebe za plačilo terjatve iz pogodbe z etažnimi lastniki zoper upravnika. Po navedeni zakonski določbi mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 8 dneh od vročitve te odločbe tožeči stranki povrniti 2,37 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo (I.), da mora tožena stranka (toženka) v roku 8 dni tožeči stranki (tožnici) plačati 700,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.2019 dalje do plačila in 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2020 dalje do plačila ter (II.) 88,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter s predlogom, naj se pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da je ugovarjala svoji pasivni legitimaciji, saj je pogodbo sklenila kot upravnik, to je kot pooblaščenec etažnih lastnikov in ne kot zavezanec iz pogodbe. Obrazložitev sodišča o zavrnitvi tega ugovora je v nasprotju s spisovnim gradivom, navedbami pravdnih strank in s samo seboj, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka, ter temelji na napačni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zapisalo tudi, da je upravnik pogodbo sklenil v imenu in za račun upravnika, nato pa, da jo je sklenil kot zastopnik etažnih lastnikov v njihovem imenu in za njihov račun. Obrazložitev sodbe je tako nejasna, da se je ne da preizkusiti. Toženka je pogodbo sklenila s tožnico in ne z etažnimi lastniki. Gre za protispisno navedbo. Tega ni nihče navajal in ne izhaja iz dokazov. Protispisna je tudi navedba, da je toženka pogodbo sklenila v svojem imenu kot upravnik. Drži sicer navedba, da je pogodbo sklenila kot predstavnik in zastopnik etažnih lastnikov in v njihovem imenu in za njihov račun, ampak le-ta nasprotuje ostalim navedbam. Tožnica ni prerekala, da je bila pogodba sklenjena med tožnico in etažnimi lastniki., sklenila pa jo je toženka, in sicer kot upravnik za etažne lastnike. Predmetno izhaja tudi iz pogodbe. Toženka ni materialnopravni nosilec obveznosti iz pogodbe in ne more biti pasivno legitimirana v tem postopku. Na predmetno ne vpliva dejstvo, da je toženka prenakazovala sredstva od etažnih lastnikov na tožnico. Tudi če bi držalo, da je toženka zadržala določena sredstva, ima tožnica terjatev do etažnih lastnikov in ne do upravnika, ki ni stranka pogodbe. Sodišče prve stopnje toženki nalaga obveznost, ki je ne predvideva noben predpis. Gre za zavrnitev računa. Račun pomeni le knjigovodsko evidentiranje obveznosti in ne predstavlja njenega temelja.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pravdnih stroškov. Med drugim je navedla, kakšne so obveznosti upravnika, in poudarila, da predmet tega postopka ni, da bi morala toženka tožnici plačati kaj ″iz svojega žepa″ za etažne lastnike, ampak le prenakazilo sredstev, ki so jih etažni lastniki nakazali toženki kot upravniku in naslovniku računov za skupno rabo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma velja opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje.

6. Kljub izpostavljenima kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanašata na zaključke sodišča prve stopnje o tem, če se je upravnik poleg etažnih lastnikov še samostojno zavezal za obveznosti iz pogodbe o dobavi električne energije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso takšne narave, da izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, oziroma ob ostalih ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera niso takšne narave, da bi sploh lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Zapis sodišča prve stopnje, da se je toženka s pogodbo zavezala še v lastnem imenu in za svoj račun, je le povzetek očitno deloma pomotnih navedb same toženke v odgovoru na dopolnitev tožbe. Da gre preprosto za lapsus najprej toženke in nato še sodišča prve stopnje, izhaja tudi iz preostale obrazložitve izpodbijane sodbe, saj odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na zaključku, da se je toženka s pogodbo zavezala hkrati z etažnimi lastniki, v imenu katerih in za račun katerih je pogodbo podpisala v svojstvu upravnika. Tudi slednjemu je sodišče prve stopnje sledilo, čeprav je zopet kar dvakrat napravilo očitno pomoto, ko se mu je zapisalo še, da je toženka sklenila pogodbo z etažnimi lastniki in (še) v svojem imenu. V tem delu so se sodišču prve stopnje res pripetile napake pri razlogovanju oziroma določene nejasnosti, a je iz celotne vsebine izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje sledilo zaključku, za katerega se zavzema pritožnica in ki je bil nenazadnje nesporen med samima pravdnima strankama na prvi stopnji sojenja in je upoštevaje navedbe obeh strank očitno nesporen tudi v pritožbenem postopku. Gre za zaključek, da je pogodbo o dobavi električne energije, na podlagi katere je tožnica izdala sporni račun za dobavo električne energije etažnim lastnikom, sklenila s tožnico toženka kot upravnik v imenu in za račun etažnih lastnikov. Povedano drugače, toženka na podlagi gole pogodbe ne more biti zavezanka za plačilo vtoževane terjatve. Vendar pa je končna odločitev sodišča prve stopnje na podlagi vseh (predvsem preostalih) ugotovljenih konkretnih okoliščin primera, kljub zgoraj izpostavljenim zanemarljivim lapsusom, pravilna. Že na tem mestu pa velja še pritrditi pritožbi, da dejstvo, ali je tožnica sporni račun zavrnila ali ne, nima bistvenega pomena glede same (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

7. Kot bistvene velja izpostaviti naslednje (smiselno povzete) dejanske okoliščine primera, ki jim pritožnica niti vsebinsko ne nasprotuje niti jim v sporu majhne vrednosti na pritožbeni stopnji sojenja ne more uspešno nasprotovati: - tožnica je na podlagi pogodbe o dobavi električne energije etažnim lastnikom račune za dobavo izstavljala upravniku, to je toženki, ki je vse do junija 2019 redno in v celoti tožnici plačala vse terjatve na podlagi do takrat izstavljenih računov; - toženka nato ni v celoti plačala računa št. 32475 z dne 2. 7. 2019, zapadlega 17. 7. 2019, in sicer ga ni plačala v višini 860,95 EUR, pri čemer je tožnici poslala sporočilo, iz katerega izhaja, da si je pri vtoževanem računu ta znesek odbila, ker znaša dolg konkretnega etažnega lastnika po tem računu 160,77 EUR, medtem ko znaša dolg istega konkretnega dolžnika zaradi neplačil po prejšnjih računih, ki jih je tožnici toženka v celoti poravnala, še dodatnih 700,19 EUR; - tožnica od toženke vtožuje 700,19 EUR s pripadki, iz izpodbijane sodbe in iz navedb obeh pravdnih strank pa je še razvidno, da v zgoraj omenjenem obdobju drugih neplačnikov med etažnimi lastniki ni bilo, kar a contrario pomeni, da je toženka kot upravnik plačila s strani preostalih etažnih lastnikov prejela.

8. Iz opisanega torej izhaja, da je toženka kot upravnik prejela sredstva za plačilo konkretnega računa tretji osebi (tožnici) od preostalih etažnih lastnikov, ne pa (le) od enega etažnega lastnika v višini 160,77 EUR, pri čemer slednjega zneska tožnica od toženke ne vtožuje. Zato je povsem utemeljen in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ne more samovoljno zadržati še sredstev v višini 700,19 EUR s pripadki iz razloga, ker gre za dolg konkretnega dolžnika iz prejšnjih računov, ki jih je toženka tožnici poravnala v celoti. Navedenega ne more spremeniti dejstvo, če je toženka prejšnje račune v delu, ki se nanaša na konkretnega neplačnika, tožnici plačala iz lastnih sredstev. To je lahko ne glede na razloge, ki so jo k temu vodili, storila samo na lastni riziko oziroma gre v tem delu lahko le za njeno razmerje do konkretnega neplačnika. Tožnica je namreč plačila prejšnjih računov prejela od upravnika in v spisu ni nobene navedbe oziroma podatka, da naj bi bila plačila izvedena z morebitnim pravno utemeljenim pridržkom.

9. Toženkina obveznost do tožnice ne temelji (le) na podlagi omenjene pogodbe, ampak na podlagi samega Stanovanjskega zakona (SZ-1). Prvi odstavek 71. člena SZ-1 namreč v primerih kot je obravnavani omogoča možnost neposrednega zahtevka tretje osebe za plačilo terjatve iz pogodbe z etažnimi lastniki zoper upravnika.1 Po navedeni zakonski določbi mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Povedano drugače, drži zavzemanje tožnice, da mora v takšnem primeru upravnik prejeta sredstva za plačilo konkretnega zapadlega računa prenakazati tretji osebi, zato je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen. Tožnica vtožuje le 700,19 EUR pripadki, ki jih je toženka pri spornem računu neutemeljeno obračunala v zvezi z dolgom, ki naj bi ga imel konkretni neplačnik do toženke na podlagi prejšnjih računov, katere je toženka tožnici plačala v celoti, ne pa tudi 160,77 EUR s pripadki, ki odpadejo na konkretnega neplačnika po spornem računu. Glede neplačila 160,77 EUR s pripadki bi torej toženka, če bi bilo to v pravdi zoper toženko sploh vtoževano, utemeljeno lahko izkoristila „pravno dobroto“, ki izhaja iz prvega odstavka 71. člena SZ-1, ne more pa je izkoristiti glede plačila 700,19 EUR s pripadki, saj je v tej višini prejela sredstva od ostalih etažnih lastnikov za plačilo spornega računa. Ob tem je odveč poudariti, da mora toženka kot upravnik spoštovati zakonske določbe, ki se nanašajo na njeno delo, in da se ne more uspešno sklicevati na dejstva, ki se lahko nanašajo le na sfero med njo in samimi etažnimi lastniki (na morebitno predhodno zalaganje lastnih ali drugih sredstev za konkretnega neplačnika). Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožničin tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

10. Po ugotovitvi, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi ne morejo vplivati na pravilnost končne odločitve in da niso podane druge po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 1,94 EUR stroškov za priporočeno pismo (teže 48 gramov) po ceniku Pošte Slovenije z 22 % DDV, kar znaša 2,37 EUR. Presežno zahtevani stroški do priglašenih 10,00 EUR za še dodatne stroške poštnine in pisarniški material se ji ne priznajo, saj niso z ničemer izkazani.

1 Takšen zaključek izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, pri čemer velja izpostaviti predvsem odločbe VS RS III 6/2016 z dne 25.7.2017, VSM I Cpg 517/2014 z dne 5.3.2015, VSL II Cpg 1643/2014 z dne 4.2.2015 in VSL I Cpg 94/2010 z dne 28.5.2010.