Jedro

Delovna doba se delavcu, ki je bil prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma delodajalcu (15. člen ZTPDR) upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. To pomeni, da se lahko institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu oziroma v drugo organizacijo obravnava kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami.

Izrek

Reviziji se ugodi in se prvi odstavek izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na revidenta, razveljavi in v tem delu zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo med drugim v 5. točki izreka ugodilo zahtevkom tožnikov (predlagateljev), da jim je tožena stranka (udeleženka) dolžna plačati odpravnino kot trajno presežnim delavcem in sicer B.J. v znesku 266.989,00 SIT, R.P. v znesku 56.814,00 SIT in E.G. v znesku 287.463,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1993 dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo v ostalih točkah zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede 5. točke pa je pritožbi ugodilo in peto točko izreka odločbe spremenilo tako, da je zahtevek tožnikov v delu, kjer zahtevajo plačilo odpravnine kot trajno presežni delavci, zavrnilo.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik B.J. vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da v izpodbijani odločbi ni bilo pravilno zaključeno, da je pri prehodu delavcev iz obratovalnice zasebnega delodajalca v podjetje prišlo do prenehanja delovnega razmerja po določbi 125. člena ZDR. Obstoji namreč kontinuiteta delovnega razmerja, saj je ostalo isto delovno okolje pa tudi obseg in vrsta dela. Šlo je za prevzem delavcev, kar predstavlja nadaljevanje delovnega razmerja, saj tega noben predpis ne onemogoča. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in potrdi odločbo sodišča prve stopnje tudi v 5. točki, toženi stranki pa naloži v plačilo še revizijske stroške.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane.

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem drugostopenjskega sodišča, da med obratovalnico zasebnega delodajalca, organizirano po določilih obrtnega zakona, in podjetjem, organiziranega po določilih zakona o podjetjih, statusno ni tistega pravnega nasledstva, ki bi lahko bilo podlaga za kontinuiteto delovnega razmerja delavcev, ki so iz obratovalnice prešli v delovno razmerje družbe z omejeno odgovornostjo. Ima pa revizijsko sodišče drugačno pravno mnenje od drugostopenjskega sodišča glede druge, ne statusne, ampak delovnopravne kontinuitete v spornem primeru.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v 125. členu ne določa, da v primeru prenehanja obratovalnice delavcu delovno razmerje preneha z odpovedjo, ampak določa, da zasebni delodajalec delavcu lahko pisno odpove delovno razmerje. To pomeni, da ne gre kar za avtomatično odpoved, ampak je ta samo možna. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Uradni list RS, št. 26/91) pozna tudi drug ukrep, ki temelji na določbi 15. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnih razmerij (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). KPDZD v 12. členu določa, da je delavec lahko razporejen v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu tudi v primeru, če preneha obratovalnica zasebnega delodajalca v skladu s posebnimi pooblastili. Kaj v teoriji lahko pomeni institut prevzema v drugo organizacijo (ZTPDR) oziroma razporeditev v drugo organizacijo (KPDZD) res ni povsem jasno.

Predvsem ni jasno, ali gre za nadaljevanje istega delovnega razmerja, na kar kaže terminologija, ali za sklenitev novega delovnega razmerja ob sodelovanju starega delodajalca, na kar kaže tehnika razporeditve, vendar v delovnem pravu nejasnih pojmov ne smemo razlagati v škodo delavcu. To še toliko prej, ker je praksa že pred sprejemom določbe 11. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93), ki sicer še ni veljala v času nastanka konkretnega spora, na pobudo sindikatov že sprejemala stališče, da se delovna doba delavcu, ki je bil prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma delodajalcu (15. člen ZTPDR) upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. To pomeni, da se lahko institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu oziroma v drugo organizacijo obravnava kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami.

V spornem primeru na tako razporeditev in delovnopravno kontinuiteto kažejo tudi druga dejstva. Tožnik je 1.1.1992, ko je pričelo z delom podjetje, s tem podjetjem sklepal pogodbo o zaposlitvi na podlagi 135. člena ZDR, na podlagi 6. člena SKPG (Uradni list RS, št. 31/90) in kolektivne pogodbe podjetja. Iz same pogodbe o zaposlitvi izhaja, da pogodbeni stranki ugotavljata, da je tožnik že v delovnem razmerju za nedoločen čas, medtem ko iz določbe 135. člena ZDR izhaja, da se na osnovi tega določila sklepa pogodba o nadaljevanju zaposlitve za delavca, ki je bil v delovnem razmerju ob uveljavitvi ZDR (aprila 1990) in ne da gre za sklenitev novega delovnega razmerja. Ker nobena od strank v postopku ne zatrjuje pisne odpovedi delovnega razmerja zaradi prenehanja obratovalnice in ker ni na razplago kolektivne pogodbe podjetja, prav tako pa stranke o prehodu iz ene organizacije v drugo niso izjavljale ničesar, veljavni predpisi pa, če je bila razporeditev v drugo organizacijo med udeleženci dogovorjena, take razporeditve ne onemogočajo, je vsaj preuranjen zaključek drugostopenjskega sodišča, da delovnopravna kontinuiteta ne more biti podana. Ker je drugostopenjsko sodišče zaključilo, da je na podlagi določbe 125. člena ZDR prišlo do odpovedi delovnega razmerja, prezrlo pa je, da je to samo ena od možnosti, ki bi jo bilo treba v postopku ugotavljati, je vprašljiv tudi zaključek, da revidentu glede na določbo 36.f člena ZDR ne gre odpravnina kot trajno presežnemu delavcu, ker pri toženi stranki ni bil zaposlen najmanj dve leti. Tak zaključek bo možen šele takrat, če in ko bo možno ugotoviti, da je revidentu 31.12.1991 v zasebni obratovalnici prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi, ker je obratovalnica prenehala in da je zato 1.1.1992 sklenil novo delovno razmerje. Če pa se ugotovi, da je šlo samo za razporeditev k drugemu delodajalcu, bo treba oceniti, ali to pomeni delovnopravno kontinuiteto in šele nato uporabiti določbo 36.f člena ZDR.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, odločbo v prvem odstavku razveljavilo glede odločitve v zvezi z revidentom in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Sklepanje o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in druge bivše zvezne predpise uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).