Jedro

Lastnik stanovanja ni dolžan skleniti najemne pogodbe z nekdanjo partnerico najemnika, če je izvenzakonska skupnost prenehala pred najemnikovo smrtjo.

Izrek

Zavrne se pritožba in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti enosobno stanovanje s kabinetom v IV. nadstopju stanovanjske hiše v Ljubljani, se iz njega izseliti ter ga izročiti tožeči stranki. Poleg tega je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka dolžna s toženo strank skleniti najemno pogodbo za navedeno stanovanje. Glede na uspeh v pravdi je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 183.141,00 SIT. Tožena stranka je vložila proti navedeni sodbi pravočasno pritožbo, dne 27.9.2001 pa še dopolnitev pritožbe, ki pa je bila sodišču poslana po preteku pritožbenega roka. Pritožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage v izvedenih dokazih za ugotovitev, da je življenjska skupnost tožene stranke s pokojnim najemnikom prenehala pred najemnikovo smrtjo. Iz izpovedbe toženke in prič P. in V. je razvidno, da je tožnica v času skupnega bivanja v stanovanju večkrat odšla od pokojnega najemnika na začasno prebivanje v stanovanje svoje prijateljice V. ali tete Đ. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je toženka s pokojnim najemnikom živela v izvenzakonski skupnosti od leta 1996 v spornem stanovanju in zato ni mogoče upoštevati izpovedb prič, ki so podpisale izjavo, da se je toženka šele po smrti najemnika vselila v stanovanje. Izpisek podatkov o stanovanju in stanovalcih SPL d.d. z dne 22.10.1999 ni pravilen. Dva stanovalca sta bila navedena zaradi plačevanja vodarine. Na podlagi česa je zapisan podatek, da sta bila v stanovanju dva stanovalca samo do 31.5.1999, tožena stranka ne ve, iz izjave stanovalcev z dne 22.1.2000 pa je razvidno nasprotno in sicer, da je bila dvojna vodarina plačevana do najemnikove smrti. Toženka se je večkrat začasno umaknila iz stanovanja zaradi prepirov. Dejstvo, da je pokojni 14 dni ležal v stanovanju, zato ne more pomeniti popolne prekinitve razmerja, kot to zmotno razlaga sodišče prve stopnje. Kot je toženka pojasnila, je še vedno imela svoje stvari v malem kabinetu. Na podlagi izvedenih dokazov nikakor ni mogoč zaključek, da se je toženka odselila že v mesecu juniju in ne, kot je sama izpovedala, v mesecu septembru. Iz načina življenja toženke in pokojnega ni mogoče sklepati, da se toženka k pokojnemu ne bo več vrnila. Tožeča stranka je tudi od tožene stranke zahtevala plačilo najemnine za obdobje, ko naj v stanovanju ne bi več živela in je tožena stranka te obveznosti tudi poravnala. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ocenilo vse relevantne dokaze in zanesljivo ugotovilo dejansko stanje, s tem v zvezi pa je tudi pravilno uporabilo določbe 58. člena Stanovanjskega zakona in pri odločanju ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je predvsem zanesljivo ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost toženke s F.D. prenehala več mesecev pred njegovo smrtjo. Okoliščine v zvezi z D. smrtjo in dogajanje neposredno po njegovi smrti vsekakor dokazujejo dejstvo, da je relevantna izvenzakonska skupnost prenehala in zato tožena stranka uporablja sporno stanovanje nezakonito. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim dejstvom v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi trditvami pa še dodaja: Pritožbena trditev, da se je tožena stranka tudi poprej že večkrat odselila od najemnika, nikakor ne dokazuje, da njuna izvenzakonska skupnost ni prenehala, temveč prej kaže na to, da njuno razmerje tudi poprej ni bilo preveč trdno. Zgolj dejstvo, da je nekoč toženka živela v izvenzakonski skupnosti z najemnikom stanovanja, zato ne predstavlja zanesljive podlage za ugotovitev, da je takšna skupnost obstajala tudi v času neposredno pred najemnikovo smrtjo. Zato tudi ni nastala obveza tožeče stranke, da sklene s toženko najemno pogodbo na podlagi 56. člena SZ. Preostale pritožbene trditve prav tako ne morejo omajati zanesljivih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih razlogov zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen Zakona o pravdnem postopku).