Jedro

Zastaranje odškodninske terjatve je s priglasitvijo v kazenskem postopku pred nastopom absolutnega zastaranja kazenskega pregona pretrgano.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec tožniku plačati 1.000.000,00 SIT odškodnine za posledice poškodb, ki naj bi mu jih prizadejal

26.7.1997. Ocenilo je namreč, da je terjatev zastarala tako po določbi 1. odst. 376. člena ZOR kot po 377. členu ZOR.

Tožnik se proti sodbi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Poudarja, da je že v kazenskem postopku večkrat postavil svoj odškodninski zahtevek. Na obravnavi 18.5.2001 v zadevi K x/y je na vprašanje sodnice pojasnil, da vztraja in uveljavlja od toženca odškodnino, in sicer skupaj 1.000.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT, za fizične blečine 300.000,00 SIT in za psihične bolečine zaradi izgube zoba 500.000,00 SIT. Postavitev odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku pa pomeni pretrganje zastaralnih rokov uveljavljanja odškodnine. Zastaranje uveljavljanja terjatve je bilo torej prekinjeno še pred 26.7.2001, ko je zastaral kazenski pregon, zato je dne 14.9.2001 (v pritožbi je napačno naveden kot datum vložitve 26.7.2001) vložena tožba le formalno nadaljevanje uveljavljanja terjatve in je tako pravočasna. Zahtevek pa je tudi utemeljen, saj je škoda ugotovljena z izvedeniškim mnenjem, zahtevana odškodnina pa v skladu s sodno prakso, zato bi mu moralo sodišče v celoti ugoditi.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno je sicer prvostopenjsko stališče, da bi moralo sodišče v konkretnem primeru, ko je bil kazenski postopek zoper toženca končan z zavrženjem obtožnega predloga zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona, v pravdi ugotavljati toženčevo kaznivo dejanje le v zvezi z določitvijo daljšega zastaralnega roka za uveljavljanje odkodninske terjatve. Na podlagi podatkov, ki jih je v zvezi s tem prvo sodišče upoštevalo, je tudi pravilno ocenilo, da je tožba dne

14.9.2001 vložena po nastopu zastaranja terjatve. Vendar pa je pri tem očitno spregledalo, da je tožnik, kot utemeljeno opozarja v pritožbi, svoj zdaj uveljavljani odškodninski zahtevek, postavil že v kazenskem postopku. To je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi dne 18.5.2001, v kazenski zadevi K x/y zoper sedanjega toženca. Taka priglasitev terjatve pa po določilu 3. odst. 392. člena ZOR zastaranje pretrga. Vodenje kazenskega postopka ima namreč po določilu 2. odst. 377. člena ZOR za posledico pretrganje zastaranja kazenskega pregona in s tem tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Ker je torej tožnik odškodninski zahtevek dne 18.5.2001 prijavil v kazenskem postopku pred zastaranjem pregona, ki je po spisovnih podatkih nastopilo 26.7.2001, je zastaranje za to terjatev v skladu z določilom 3. odst. 392. člena ZOR začelo znova teči od dneva, ko je bil (pravnomočno) končan kazenski postopek, to je

15.9.2001. Čas, ki je pretekel pred pretrganjem, se pri tem po določilu 1. odst. 392. člena ZOR ne šteje v zakonsko določeni zastaralni rok. Tožba je tako dne 14.9.2001 nedvomno vložena pravočasno, tudi ob analognem upoštevanju trimesečnega roka iz 1. odst. 390. člena ZOR.

Ker se sodišče prve stopnje zaradi ugotovljenega zastaranja terjatve kot posledice zmotne pravne presoje, z okoliščinami nastanka zatrjevanih poškodb in njihovih posledic ni ukvarjalo, zato pa seveda tudi ne z višino zahtevka, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (čl. 355 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.