Jedro

Pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini niso izpolnjeni, ker desetletna priposestvovalna doba (drugi odstavek 43. člena SPZ) od 1. 9. 2006, ko naj bi se tožnik vselil v nepremičnino in s tem pridobil posest, niti do zaključka glavne obravnave sodišča prve stopnje 22. 3. 2016, tudi teoretično ni mogla preteči. Pri Pogodbi o priznanju solastninske pravice ne gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo v smislu pododelka 5. 3. 3. ZFPPIPP. Stranki sta s to pogodbo le določili solastninski delež, ki ga je lastnik priznal tožeči stranki zaradi njenih, do sklenitve pogodbe, že realiziranih vlaganj. S pogodbo torej ni bila dogovorjena nobena dolžna izpolnitev tožeče stranke, njene narave pa ne more spremeniti določilo glede plačila stroškov overitve podpisa.

Obstaja notifikacijska dolžnost upnika terjatve iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, da v roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka upravitelja obvesti o svoji terjatvi. Rok za odstopno upravičenje stečajnega dolžnika v času odločanja sodišča prve stopnje še ni potekel. Če bi sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku, bi odstopno upravičenje izgubilo pomen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (1. točka izreka) primarni tožbeni zahtevek, da se 1. ugotovi obstoj izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom 001 do 005; 2. ugotovi, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine s tem ID znakom do 005; (2. točka izreka) zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke na 1. ugotovitev obstoja terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini s tem ID znakom do 005; 2. zavrnilo dajatveni zahtevek za izstavitev tega zemljiškoknjižnega dovolila do 005 v korist tožeče stranke. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.035,92 EUR s pripadki.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter odločilo, da pritožnik sam krije stroške postopka (II. točka izreka).

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

4. Toženka na revizijo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravnorelevantna dejstva, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - Stečajni dolžnik je vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik zgoraj navedene nepremičnine na podlagi pogodbe z dne 15. 2. 2006. - Tožnik, ki je bil zakoniti zastopnik tožene stranke, in tožena stranka sta v letu 2013 sklenili dve pogodbi: Pogodbo o priznanju solastninske pravice (A7) in Prodajno pogodbo (A8) za to nepremičnino (oziroma njen del), ki vsaka vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, na katerih pa podpis prodajalca (toženke) ni overjen.

- Nad toženo stranko se je 22. 12. 2014 začel stečajni postopek. Tožnik je v tem postopku 23. 3. 2015 prijavil izločitveno pravico in uveljavljal izločitveno pravico na nepremičnini do 005. Podrejeno je uveljavljal terjatev za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

- Stečajni upravitelj je izločitveno pravico in podrejeno terjatev tožnika v celoti prerekal, zato je stečajno sodišče izdalo sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, s katerim je bil tožnik napoten na ta pravdni postopek.

- Šele kasneje, v prvi pripravljalni vlogi 23. 2. 2016, je tožnik navedel, da na pogodbeni podlagi zahteva tudi izpolnitev vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe.

- Tožnik naj bi se vselil v nepremičnino in s tem pridobil posest 1. 9. 2006. **O neutemeljenosti revizije**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tekom postopka je bilo sporno, ali je tožnik na izviren način, s priposestvovanjem, pridobil lastninsko pravico na nepremičnini in s tem, ali ima na njej izločitveno pravico v stečajnem postopku nad toženo stranko. Podrejeno je zahteval, naj mu tožena stranka na podlagi zgoraj navedenih pogodb (prilogi A7 in A8) izstavi zemljiškoknjižno dovolilo.

**Glede primarnega tožbenega zahtevka**

8. Glede primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini sta sodišči nižjih stopenj sprejeli stališče, da ni utemeljen, ker pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini niso izpolnjeni. Izločitvena pravica mora obstajati na dan začetka stečajnega postopka, v konkretnem primeru pa desetletna priposestvovalna doba od 1. 9. 2006 do 22. 12. 2014 niti teoretično ni mogla preteči. Poleg tega tožnik ni izkazal svoje dobroverne lastniške posesti, saj je bila od 24. 2. 2006 dalje kot lastnik te nepremičnine vpisana tožena stranka. Na podlagi navedenih pogodb izločitvene pravice tudi ni mogel dobiti, ker ne gre za originaren način pridobitve, kot to zahteva 2. točka prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

9. Tožnik v reviziji takemu stališču nasprotuje in navaja, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo in zagrešili bistvene kršitve določb postopka. Trdi, da je bil z vidika ugotovitve priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini dobroveren, sodišči pa bi lahko njegovo dobro vero izključili samo na podlagi njegovega zaslišanja. Ker sodišče druge stopnje v zvezi z očitkom vedenja ni predstavilo dokaznega vira, naj bi po njegovo zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Prav tako se v zvezi z dobro vero ne bi smelo sklicevati na izostanek notarske overitve podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. Za presojo dobre vere se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 359/2010 in sodbo višjega sodišča VSL I Cp 2698/2010. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča so taki revizijski očitki neutemeljeni. Kot sta pravilno navedli že sodišči nižjih stopenj, je ključno, da pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini niso izpolnjeni. V obravnavanem primeru namreč desetletna priposestvovalna doba (drugi odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika) od 1. 9. 2006, ko naj bi se tožnik vselil v nepremičnino in s tem pridobil posest, niti do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje 22. 3. 2016, ni mogla preteči. Zato se Vrhovnemu sodišču ni treba opredeljevati do drugih revizijskih očitkov v zvezi s priposestvovanjem lastninske pravice oziroma primarnim tožbenim zahtevkom za ugotovitev izločitvene pravice na nepremičnini.

**Glede podrejenega tožbenega zahtevka**

11. S podrejenim tožbenim zahtevkom je tožnik tožil na izstavitev zemljiškoknjižne listine po pogodbah (A7 in A8). Zahtevek je temeljil na njegovi prijavi terjatve v stečajnem postopku, šele v pripravljalni vlogi, vloženi na naroku dne 23. 2. 2016, pa je zahtevek utemeljeval tudi po pravilih, ki veljajo za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe v stečajnem postopku. Tožnik v reviziji ne izpodbija, da je bila terjatev v stečajnem postopku napačno prijavljena, saj bi jo moral pretvoriti v denarno. Podaja pa revizijske očitke v zvezi z ugotovitvami, ki se nanašajo na pravila, ki veljajo za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe.

12. Sodišči nižjih stopenj sta glede dejstev, ki so bistvena za odgovor na revizijske očitke, obrazložili, da Pogodba o priznanju solastninske pravice (A7) ni vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba, saj sta stranki s to pogodbo le določili solastninski delež, ki ga je lastnik priznal tožeči stranki zaradi njenih do sklenitve pogodbe že realiziranih vlaganj. Obveznost tožeče stranke je bila torej v tem delu že v celoti izpolnjena. Po mnenju obeh sodišč pa tožnik ne more uspeti z argumentom, da je kupec ta, ki mora po tej pogodbi plačati stroške overitve podpisa. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da zaradi tega pogodba ne pridobi narave vzajemno neizpolnjene pogodbe, saj ne gre za karakteristično izpolnitev pogodbe.

13. Tožnik v reviziji trdi, da je stališče sodišča druge stopnje, da se morajo obveznosti vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe nanašati na „karakteristično izpolnitev“, napačno. Ker iz Pogodbe o priznanju solastninske pravice (A7) izhaja, da stroški bremenitve podpisa bremenijo tožnika, njegova obveznost pa nastopi z overitvijo podpisa tožene stranke, je po njegovo treba sporazumu priznati naravo vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe.

14. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišč nižjih stopenj, da pri Pogodbi o priznanju solastninske pravice ne gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo v smislu pododelka 5. 3. 3. ZFPPIPP. Po drugem odstavku 24. člena ZFPPIPP je vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba dvostranska pogodba: 1. ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in 2. pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti niti insolventni dolžnik niti nasprotna pogodbena stranka nista izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe ali nobeden od njiju teh obveznosti ni izpolnil v celoti. Relevantno je torej izpolnitveno ravnanje, pri čemer je treba pri dvostranskih pogodbah vsaj v osnovi izhajati iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (8. člen OZ). OZ v 435. členu tudi določa, da se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. To je bistvo prodajne pogodbe, zato narave Pogodbe o priznanju solastninske pravice ne more spremeniti določilo glede plačila stroškov overitve podpisa. Stranki sta s to pogodbo le določili solastninski delež, ki ga je lastnik priznal tožeči stranki zaradi njenih do sklenitve pogodbe že realiziranih vlaganj. S pogodbo torej ni bila dogovorjena nobena dolžna izpolnitev tožeče stranke. Sicer pa je zavrnitev zahtevka tudi v tem delu pravilna iz razlogov, ki veljajo za Prodajno pogodbo (A8), navedenih v 17. točki te sodbe.

15. Tožnik v reviziji podaja tudi očitke v zvezi s Prodajno pogodbo (A8). Sodišče prve stopnje je glede te pogodbe odločilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker tožnik ni izkazal, da bi stečajnega upravitelja obvestil o vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi, kot to zahteva četrti odstavek 265. člena ZFPPIPP. Vsebina njegove prijave terjatev v stečajnem postopku pa po vsebini ni ustrezala takšnemu obvestilu, saj iz te prijave upravitelj ni mogel razbrati, da naj bi tožeča stranka uveljavljala izpolnitev vzajemno neizpolnjene pogodbe. Dejstva v zvezi s tem je podal prvič šele v pripravljalni vlogi, vloženi na naroku dne 23. 2. 2016. Sodišče druge stopnje je temu stališču pritrdilo in dodalo, da je stališče sodišča prve stopnje pravilno, ker rok za uresničitev odstopnega upravičenja dolžnika v času odločanja sodišča prve stopnje, 22. 3. 2016, še ni potekel. Če bi namreč sodišče prve stopnje odločilo drugače, bi odstopno upravičenje izgubilo pomen.

16. Tožnik tem stališčem v reviziji nasprotuje in navaja, da je tožbeni zahtevek zapadel. Stečajni upravitelj namreč tudi po poteku roka ni uveljavljal odstopnega upravičenja, iz njegovih konkludentnih dejanj pa izhaja, da nima namena odstopiti od pogodbe, saj zbira ponudbe za prodajo nepremičnine. Po njegovo torej ne drži, da bi se z ugoditvijo tožbenemu zahtevku izgubil smisel odstopnega upravičenja po ZFPPIPP in meni, da gre za zmotno uporabo materialnega prava.

17. Vrhovno sodišče tudi v tem delu pritrjuje stališčem sodišč nižjih stopenj. Pravilno sta pojasnili, da lahko zaradi začetka stečajnega postopka stečajni dolžnik odstopi od take pogodbe izven določb OZ, to je na podlagi določb 267. in nadaljnjih členov ZFPPIPP. Obstaja pa notifikacijska dolžnost upnika terjatve iz take pogodbe, da v roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka upravitelja obvesti o svoji terjatvi. To je pomembno zaradi teka roka za uveljavitev odstopne pravice stečajnega dolžnika (glej 267. člen ZFPPIPP). Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je ta notifikacijska obveznost izpolnjena takrat, ko je kot taka izrecno zatrjevana, to je na način, da ne more biti nobenega dvoma, da upnik uveljavlja terjatev iz naslova vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. V tem stečajnem postopku pa je tožeča stranka prijavila izločitveno pravico, podrejeno terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine, iz vsebine katere stečajni upravitelj ni mogel razbrati, da naj bi tožeča stranka uveljavljala izpolnitev vzajemno neizpolnjene pogodbe. Šele v prvi pripravljalni vlogi, dani na glavni obravnavi dne 23. 2. 2016, je navedla, da terjatev uveljavlja tudi kot vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Vendar pa tudi v primeru, da bi lahko tako obvestilo tožeča stranka podala šele v pripravljalni vlogi, rok za odstopno upravičenje stečajnega dolžnika v času odločanja sodišča prve stopnje, 22. 3. 2016, še ni potekel. Če bi sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku, bi odstopno upravičenje izgubilo pomen. Sodišči nižjih stopenj torej nista zmotno uporabili materialnega prava.

18. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na bistvene revizijske navedbe. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Glede stroškov revizijskega postopka**

19. Tožnik z revizijo ni uspel, zato sam nosi svoje revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) (II. točka izreka).