Jedro

Izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi lahko učinkovito zaščitila pravice in pravne interese tožnice, saj je bilo že vzpostavljeno stanje, katerega je tožnica želela doseči z odpravo izpodbijane odločbe, kar pomeni, da njena odprava ne bi imela (več) želenega učinka.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopni organ) je z odločbo, št. 3532-29/2013 z dne 15. 5. 2013, ugodilo pritožbi tožnice in odpravilo sklep Območne geodetske uprave Maribor (v nadaljevanju prvostopni organ), št. 02113-42/2012-7 z dne 13. 3. 2013 (1. točka izreka), predlog za obnovo postopka izdaje obvestila prvostopnega organa, št. 02112-288572011 z dne 31. 8. 2012, zavrgel (2. točka izreka), odločil, da je prvostopni organ dolžan v 30 dneh od vročitve te odločbe stranki v skladu z 9. členom ZEN izdati novo (spremenjeno) obvestilo o evidentiranju podatkov zemljiškega katastra glede meje med parcelama 453 in 454/3, k.o. ..., ali pa v istem roku z odločbo zavrniti zahtevo za uskladitev podatkov kot neutemeljeno (3. točka izreka) in zavrnil zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ s sklepom, št. 02113-42/2012-7 z dne 13. 3. 2013, odločil, da se dovoli obnova postopka evidentiranja urejenega dela meje št. postopka 02112-2885/2011, v obsegu, da se predlagateljici obnove – tožnici omogoči udeležba na ustni obravnavi ter se o zadevi odloči z upravnim aktom. Zoper citirani sklep je pritožbo vložila tožnica, pritožba pa je utemeljena iz naslednjih razlogov: tožnica je kot predlagateljica predlagala obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z izdajo obvestila prvostopnega organa, št. 02112-2885/2011 z dne 31. 8. 2012. V tem obvestilu je prvostopni organ navedel, da so bile v zemljiškem katastru v k.o. … evidentirane spremembe uskladitve meje parc. št. 453 in 454/3 k.o. …, na način, kot izhaja iz grafičnega prikaza v obvestilu. Ker obnove postopka ni mogoče zahtevati ali uvesti po uradni dolžnosti, kadar ne gre za postopek, ki je končan z dokončno upravno odločbo (260. člen ZUP), kot v tej zadevi, saj je bilo izdano obvestilo po 9. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), prvostopni organ ni imel podlage za ugoditev predlogu za obnovo postopka izdaje spornega obvestila in bi ga moral zavreči, tožničino zahtevo pa obravnavati kot zahtevo za uskladitev podatkov po tretjem odstavku 9. člena ZEN ter ji izdati novo obvestilo ali pa zavrniti njeno zahtevo. Morebitno napako je treba sanirati z izdajo novega obvestila. Glede na navedeno je drugostopni organ odločil, kot izhaja iz izreka sklepa, na podlagi prvega odstavka 251. in drugega odstavka 118. člena ZUP.

2. Prvostopni organ pa je s sklepom, št. 02113-42/2012 z dne 13. 3. 2013, predlogu za obnovo postopka evidentiranja urejenega dela meje, št. postopka 02112-2885/2011, ugodil in obnovo postopka dovolil v obsegu, da se tožnici omogoči udeležba na ustni obravnavi ter o zadevi odloči z upravnim aktom. V obrazložitvi je navedel, da kljub dejstvu, da zoper obvestilo ni možno vložiti pravnega sredstva, je predlog tožnice utemeljen. Postopek se je namreč pričel zaradi poprave napačne meritve in je bil v zadevi izdelan nov elaborat ureditve meje, kar pa pomeni, da bi moral organ voditi upravni postopek evidentiranja urejene meje na podlagi novega elaborata v zvezi z osmim odstavkom 6. člena ZEN. To pa tudi pomeni, da bi moral postopek zaključiti z odločbo. Obnovo postopka je organ zato dovolil v delu postopka, v katerem je prišlo do kršitve pravil postopka in materialnih predpisov z neizdajo odločbe in možnostjo vložitve pravnih sredstev.

3. Tožnica je v tožbi navedla, da bi moral drugostopni organ najprej razčistiti, kakšno naravo je imelo obvestilo z dne 1. 8. 2012 oziroma ali je res imelo naravo obvestila po 9. členu ZEN. Če se šteje obvestilo kot akt, s katerim so bile kršene tožničine pravice, potem je treba ali obravnavati vlogo, poimenovano kot predlog za obnovo postopka, kot pritožbo oziroma (ker v tem primeru pritožba ni bila pravočasna) kot predlog za obnovo postopka, kar je storil tudi prvostopni organ. Tožnica je bila z obvestilom seznanjena, da je bila za parc. št. 454/3 in 453, k.o. ..., v katastru izvedena uskladitev podatkov. Z uskladitvijo pa je prišlo do bistvenega zmanjšanja površine parcele 453/3 za približno 150 – 250 m2 zazidljivega stavbnega zemljišča z obstoječim montažnim objektom, dvoriščem in dovozom na parcelo št. 453/3 z ograjo, škarpo in infrastrukturo. To pomeni, da je bilo odločeno o pravici in pravni koristi tožnice kot lastnice parc. št. 453/3, kar pa je definicija upravnega akta po 2. členu ZUP. Tožnica ni podala zahteve za uskladitev podatkov po tretjem odstavku 9. člena ZEN, saj ni imela takega razloga. Uskladitev grafične meje po ZEN, ki terja popravo skice meje iz mejnega elaborata, namreč dejansko predstavlja tudi spremembo poteka meje v naravi brez soglasja in možnosti udeležbe lastnika v postopku, saj skica grafične meje za vse pravne potrebe odraža potek meje v naravi, kot je bila pred izdajo odločbe z dne 30. 1. 2007 potrjena med mejno obravnavo in s katero so vse stranke soglašale. Tožnica je zoper prvostopni sklep vložila pritožbo, ker se ni strinjala s prekvalifikacijo postopka, kot jo je opravil prvostopni organ, drugostopni organ pa je s svojim odločanjem odločil v škodo tožnice, ki se je edina pritožila. Če se tožnica ne bi pritožila, bi prvostopni sklep postal dokončen, tožnici pa bi bila omogočena udeležba v prvostopnem postopku. Dodala je še, da iz odločbe, št. 02112-217/2007 z dne 30. 1. 2007, s katero so bile pravnomočno in dokončno urejene meje med drugim med parcelama 453 in 454/3, izhaja, da meje potekajo po zemljiškokatastrskih točkah tako, kot so navedene v grafičnem prikazu. Iz te odločbe tudi izhaja, da naj bi organ po dokončnosti odločbe vpisal meje, urejene v tem postopku ter izdal obvestilo o površini parcel, ki imajo vse meje dokončne. Tožnica še do danes ni prejela obvestila o površini parcel po odločbi iz leta 2007 in ji tudi ni znano, da bi ga organ izdal. Obvestilo je torej nezakonito, ker je organ očitno opustil uskladitev površine parcel že v letu 2007, da bi se ujemale z mejami. Drugostopni organ je napačno odločil tudi o stroških, saj je bila tožnica primorana stopiti v postopek, kar pomeni, da bi moral organ uporabiti drugi odstavek 115. člena ZUP. Tožnica je zato predlagala, da je treba drugostopno odločbo odpraviti in vrniti drugostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj organ pritožbo tožnice obravnava vsebinsko, upoštevaje pravno naravo obvestila kot upravnega akta, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka je poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Stranke z interesom A.A., B.B., C.C. in Občina D. na tožbo v danem roku niso odgovorile.

6. Sodišče je tožnici naknadno posredovalo obvestilo, št. 02112-1376/2013-2 z dne 21. 6. 2013, ki ga je izdal prvostopni organ v skladu z napotili drugostopnega organa v izpodbijani odločbi, in jo pozvalo na izjavo. Tožnica je izjavila, da pri tožbi vztraja.

7. Tožba ni dovoljena.

8. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

9. Tožnica s tožbo izpodbija odločbo drugostopnega organa, s katero je bilo ugodeno njeni pritožbi, odpravljen sklep prvostopnega organa, njen predlog za obnovo postopka izdaje obvestila prvostopnega organa, št. 02112-2885/2011 z dne 31. 8. 2012, zavržen, drugostopni organ pa je še naložil prvostopnemu organu, da v roku 30 dni od vročitve te odločbe tožnici v skladu z 9. členom ZEN izda novo (spremenjeno) obvestilo o evidentiranju podatkov zemljiškega katastra glede meje med parcelama 453 in 454/3, k.o. ..., ali pa v istem roku z odločbo zavrne zahtevo za uskladitev podatkov kot neutemeljeno. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je prvostopni organ sledil napotilu drugostopnega organa in izdal obvestilo, št. št. 02112-1376/2013-2 z dne 21. 6. 2013, s katerim so bile v zemljiškem katastru v k.o. … evidentirane spremembe urejene meje med parcelo 453 s sosednjo parcelo 454/3, kar potem prikaže tudi grafično. Iz njegove obrazložitve pa izhaja, da je izdal obvestilo, št. 02112-2885/2011 z dne 31. 8. 2012, s katerim je uskladil podatke o meji med navedenima parcelama in s tem odpravil neskladje med evidentiranim stanjem v zemljiškem katastru in dejanskim stanjem v naravi. Ker pa 9. člen ZEN ni podlaga za odpravo opredeljenega neskladja, kot je to navedel tudi drugostopni organ v svoji odločbi, za izdajo obvestila z dne 31. 8. 2012 niso obstajali zakonski pogoji. Zato je organ uskladil evidentirano stanje v zemljiškem katastru z dokončno in pravnomočno odločbo Območne geodetske uprave Maribor, št. 02112-217/2007-2 z dne 30. 1. 2007, torej s podatki, ki se ujemajo s podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra, tako, da se je spremenil grafični prikaz parcel, atributni podatki pa ne.

10. Iz povzetega izhaja, da odprava izpodbijane odločbe (kar tožnica s tožbo uveljavlja in pri tem tudi vztraja) ne more izboljšati tožničinega pravnega položaja, saj je bilo z izdajo obvestila z dne 21. 6. 2013 (tj. pred vložitvijo tožbe) vzpostavljeno tisto stanje v zemljiškem katastru (stanje po odločbi z dne 30. 1. 2007), za katerega tožnica zatrjuje, da je edino pravilno in zakonito. Izpodbojna tožba je namreč namenjena temu, da se z odpravo nezakonitega upravnega akta prepreči poseg (ali nadaljevanje poseganja) v pravni položaj tožnika (oziroma tožnice) in da se zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki naj v ponovnem odločanju postopek zaključi z izdajo pravilnega in zakonitega upravnega akta. Po presoji sodišča tako v obravnavanem primeru izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi lahko učinkovito zaščitila pravice in pravne interese tožnice, saj je bilo že vzpostavljeno stanje, katerega je tožnica želela doseči z odpravo izpodbijane odločbe, kar pomeni, da njena odprava ne bi imela (več) želenega učinka. Tako stališče je v podobnem primeru zavzelo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up 222/10-14 z dne 10. 11. 2011, ko je presojalo skladnost ZUS-1 z Ustavo RS in ugotovilo, da je ZUS-1 v neskladju z Ustavo v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči. Sodišče je tudi (do odprave neskladja ZUS-1 z Ustavo) še odločilo o načinu izvršitve te odločbe in sicer tako, da lahko tožnik do odprave ugotovljenega neskladja s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist. Takega zahtevka (tj. zahtevka na ugotovitev, da je bila z izpodbijano odločbo prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristi iz razlogov po 27. členu ZUS-1) pa tožnica ni postavila.

11. Sodišče tako ugotavlja, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

12. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.