Jedro

V primeru, če subjektivni razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, ni treba in tudi ni mogoče ugotavljati, ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje azila oziroma sedaj mednarodne zaščite. Tožnika že ob dosedanji vrnitvi v izvorno državo nista bila niti aretirana in jima zato ne grozi resna škoda niti po zavrnitvi prošenj za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani 1. in 2. točka izreka sodbe in sklepa prvostopnega sodišča se spremenita tako, da se tožba zavrne. 2. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) ugodilo tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 23.4.2008, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350 EUR; tožnika je tudi oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alineje 1. odstavka 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) po izvedenem rednem postopku zavrnila prošnji tožnikov z dne 11.9.2006 za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka odločbe) in odločila, da morata tožnika nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka odločbe). Tožnika sta kot razlog za zaščito uveljavljala preganjanje zaradi veroizpovedi, saj sta pripadnika islama (oblasti v Kazahstanu jih imenujejo Wahhabiti ali Čisti islam), te vernike pa oblasti v Kazahstanu preganjajo. Tožena stranka je presodila njune izjave kot neresnične in neverjetne ter nekonsistentne s pisnimi izjavami oziroma izjavami ob podaji uradnih prošenj, zaradi česar je podana njuna neverodostojnost. Zaradi neverodostojnosti tožnikov je tožena stranka odločila, da nista izkazala obstoja pogojev niti za subsidiarno zaščito v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe meni, da je odločitev tožene stranke preuranjena. Poudarja, da sta tožnika bila od podaje prošnje za azil prvič zaslišana šele 25.9.2007 (tožnik) in 1.10.2007 (tožnica) in da tožena stranka svojih sklepanj o razlikah med njunimi izjavami tožnikoma ni predočila. Tožena stranka tudi ni opisala razlogov, zakaj šteje za nelogično, da so oblasti v Kazahstanu silile tožnika, da zapusti državo in zakaj zaključuje, da bi morala tožnika uporabiti vsa pravna sredstva v Kazahstanu. Tožena stranka je sicer navedla, da informacij o izvorni državi ni upoštevala na podlagi 4. odstavka 22. člena ZMZ, vendar bi morala na podlagi 2. odstavka 22. člena ZMZ preverjati izjave tožnikov v povezavi z informacijami o izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena ZMZ. Vse to bo morala tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku. Da bo ugotovila popolno dejansko stanje, mora preveriti tudi internetna poročila, ki sta jih tožnika predložila v spis, in druga ustrezna potrdila, s katerimi tožena stranka razpolaga. Poleg ponovnega zaslišanja tožnikov naj tožena stranka zasliši tudi druge prosilce iz Kazahstana, ki so trenutno nastanjeni v azilnem domu. Odločitev o stroških upravnega spora je sodišče oprlo na določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na določbo 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrniti stroškov v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 74/07).

Zoper sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Posledično izpodbija tudi zakonitost sklepa o stroških upravnega spora (2. točka izreka sodbe in sklepa) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma navaja določbe 21. člena ZMZ in meni, da relevantni dokazi v obravnavani zadevi niso bili predloženi. Glede domnevnih pozivov policije in zdravniškega potrdila je navedla razumne razloge, zakaj ti dokumenti niso verodostojni. Enako je obrazložila tudi svoje stališče do nekonsistentnosti izjav tožnikov. Ker je bila ugotovljena splošna neverodostojnost tožnikov, v skladu z določbo 4. odstavka 22. člena ZMZ utemeljeno ni upoštevala splošnih informacij o izvorni državi. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje vseh razlogov za ugotovitev obstoja neverodostojnosti tožnikov, ki jih je navedla v svoji odločbi, ni presodilo. Sklicevanje na internetne članke o preganjanju muslimanskih sovernikov, ki jih je posredoval tožnik sam, kaže na to, da je moral biti vir za vsebino teh člankov prav tožnik. Opozarja tudi na nelogičnost, da bi se tožnika iz Turčije vrnila v izvorno državo prostovoljno, če bi bila v njej resnično preganjana. Taka vrnitev bi bila celo lahko razlog za izgubo statusa begunca (4. alineja 1. odstavka 4. člena ZMZ). Tudi tožnica je imela možnost se izjaviti o vseh, za odločitev pomembnih dejstvih in okoliščinah, ter o tistih razlikah, ki so bistvene in so ji bile predočene, a vsega tega ni znala pojasniti na verodostojen in prepričljiv način.

Tožnika v pritožbi zoper sklep o stroških upravnega spora (2. točka izreka sodbe in sklepa) menita, da sodišče ne bi smelo svoje odločitve opreti le na določbe Pravilnika, pač pa bi morala upoštevati tudi določbe Zakona o davku na dodano vrednost in jima priznati strošek 20 % DDV na priznani znesek 350 EUR. Glede na 9. člen Odvetniške tarife bi moralo sodišče priznati tudi višje stroške zaradi zastopanja dveh oseb. Zato predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da stroške odmeri v višini, kot so bili priglašeni oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Prijavljata tudi stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnika predlagata zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe.

K 1. točki izreka: Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Po 2. odstavku 2. člena ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna osebam, ki zaprosijo za zaščito v tuji državi, iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi temelječim na narodnosti, spolu, veri, političnem prepričanju ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

Po presoji vrhovnega sodišča je v nasprotju s presojo sodišča prve stopnje stališče tožene stranke o ugotovljeni splošni neverodostojnosti obeh tožnikov pravilno. Na pravilnost te ugotovitve s stopnjo gotovosti kažejo v upravnem postopku zbrani in izvedeni dokazi. Katera pravila postopka niso bila upoštevana pri izdaji v upravnem sporu izpodbijanega akta, pa sodišče prve stopnje ni navedlo.

Po presoji vrhovnega sodišča ne obstojijo razlogi iz 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnikov in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče prve stopnje je namreč nepravilno uporabilo določbo 4. odstavka 22. člena ZMZ, torej materialno pravo. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila na ugotovljeni splošni neverodostojnosti tožnikov in se sklicevala na določbo 4. odstavka 22. člena ZMZ, po kateri ob neverodostojnosti prosilca izrecno ni treba upoštevati informacij o izvorni državi. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu presodilo, da bi tožena stranka morala na podlagi 2. alineje (pravilno: odstavka) 22. člena ZMZ preverjati izjave tožnikov v povezavi z informacijami v izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena ZMZ. To stališče je v nasprotju tudi z dosedanjo ustaljeno upravno sodno prakso, po kateri v primeru, če subjektivni razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, ni treba in tudi ni mogoče ugotavljati, ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje azila oziroma sedaj mednarodne zaščite.

Tožena stranka je prepričljivo obrazložila, zakaj šteje izjave tožnikov za neresnične in neverjetne, zaradi česar sta tožnika tudi po stališču vrhovnega sodišča neverodostojna. Uradna oseba tožene stranke, ki je vodila postopek, je oba tožnika ob zaslišanju sproti opozarjala na razlike o zatrjevanih dogodkih, ki sta jih navedla v lastnoročni vlogi in uradni prošnji za odobritev mednarodne zaščite. Vendar tožnika večino neskladij nista znala pojasniti z logičnimi pojasnili, posebno tožnica pa je tudi popravljala svoje izjave. Tožnik je sprva v pisnih izjavah zatrjeval, da je bil vseskozi preganjan, da so ga vseskozi zasledovali, večkrat tudi pretepli na policiji, med zaslišanjem pa je izjavil, da do januarja 2006 ni imel posebnih težav z oblastmi. Tako naj bi bil prisoten le pri dogodku koncem leta 2005, ko je policija sovernikom pobrala verske knjige. Težave z oblastmi pa naj bi se začele z govorom predsednika Kazahstana v januarju 2006. Te težave so se stopnjevale do edinega med tožnikoma datumsko usklajenega pretepanja tožnika na policijski postaji dne 9.6.2006, kamor je bil vabljen s pisnim vabilom (ki ga je vložil v spis), ki naj bi ga prejel preko staršev dne 8.6.2006. Pa tudi glede tega domnevnega nasilja obstajajo različne izpovedi med tožnikom in njegovo ženo, kot tudi obstajajo nelogičnosti v izjavah samega tožnika. Tako je tožnik izjavil, da je bil na policiji pretepen v dopoldanskih urah in da je s policije odšel okoli 14 ure direktno v bolnišnico, kjer so mu oskrbeli rane, za kar je predložil tudi domnevno potrdilo bolnišnice. Tožnica pa je o istem dogodku izpovedala, da je prišel mož domov šele zvečer, in sicer ves krvav, zanj pa naj bi šele potem poskrbeli bratje po veri. Nadalje je tožnik zatrjeval, da sta ga pretepala znani preiskovalec in neka zamaskirana oseba, da potem sploh ni čutil ledvic, po glavi pa naj bi bil ves krvav, medtem ko iz domnevnega potrdila bolnišnice izhaja, da je imel tožnik opraskanino obraza in hematom na ledvenem delu hrbta. Glede bolnišničnega potrdila in policijskega vabila pa se vrhovno sodišče pridružuje dvomu tožene stranke, da sta predloženi listini sploh pristni, svoj dvom pa je tožena stranka pojasnila na prepričljiv način.

Tudi za tožnico je njena splošna neverodostojnost po presoji vrhovnega sodišča dokazana. Tako je glede datuma poroke, na katerega je vezala datum zasega verskih knjig (in sprva zatrjevano aretacijo moža ob tej priliki), ki naj bi bila decembra 2005, kasneje po predočenju razlik izjavila, da je datum njune poroke resnično 13.7.2006, da pa sta se v decembru 2005 poročila le po islamskih običajih. Tožnica je v prošnji tudi zatrjevala, da se je morala javljati na policiji trikrat tedensko, kasneje pa je izpovedala, da je bila na policiji le dvakrat, ko so jo silili, da bi nehala nositi dolga oblačila in ruto, in da se je v maju 2006 nehala javljati na policiji, pa kljub temu ni znala pojasniti, zakaj ni imela zaradi trajnega izostanka javljanj na policiji nikakršnih težav. Sprva zatrjevano hudo preganjanje v obliki obveznosti javljanja na policiji, stalnega zasledovanja, zvijanja rok, vse seveda s strani policije, je tožnica med zaslišanjem popravila z izjavo, da je bila dvakrat na policiji, kjer so ji grozili, da ji bodo zaprli moža in se je zato bala za svojega moža. Vrhovno sodišče se v celoti strinja tudi s presojo tožene stranke, da so najbolj neverjetni zatrjevani dogodki, ki so sledili domnevnemu pretepanju tožnika na policijski postaji dne 9.6.2006 in se zaključili z odhodom tožnikov iz Turčije proti Sloveniji. Tožnik naj bi bil dva dni zaporedoma na zaslišanju na policiji, vsakič pri drugem preiskovalcu. Drugemu vabilu se ni odzval, pač pa naj bi z ženo odšla iz mesta Z., kjer je imel starše, oba tožnika pa tudi prijavljeno stalno prebivališče, v mesto A., kjer je že bila družina sovernikov, pripravljenih na pobeg iz Kazahstana. Čeprav je bila za tožnikom domnevno razpisana tiralica, sta skupaj z družino sovernikov odšla z letalom v Turčijo, od koder sta se vrnila v A. v Kazahstanu, saj v Turčiji nista dobila vize za odhod na Češko. Iz Kazahstana sta nato ponovno odšla z letalom v Turčijo, vendar tokrat ne z namenom odhoda na Češko, pač pa preko Moskve v Slovenijo. Še pred prvim odhodom v Turčijo sta se tožnika poročila pred pristojnim organom v Z., tožnica pa je dobila tudi nov potni list, kar vse nasprotuje njunima izjavama o preganjanju s strani kazahstanske policije. Vse navedene nelogičnosti dajejo po presoji vrhovnega sodišča dovolj podlage za pravilno odločitev tožene stranke o zavrnitvi prošenj tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji na podlagi ugotovljene neverodostojnosti tožnikov.

Po presoji vrhovnega sodišča je pravilna tudi odločitev tožene stranke, da tožnika ne izpolnjujeta niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji. Subsidiarna oblika zaščite se na podlagi 3. odstavka 2. člena ZMZ prizna tujemu državljanu, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Neizpolnjevanje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite je tožena stranka pravilno utemeljila z neverodostojnostjo tožnikov, ki naj bi se kljub zatrjevanemu tveganju ob vrnitvi v izvorno državo in kljub domnevno izdani tiralici, iz Turčije z letalom vrnila v izvorno državo, še prej pa se uradno poročila v mestu stalnega prebivališča, tožnici pa je bil izdan dne 19.7.2006 tudi veljaven potni list. Ti dogodki, ki jih navajata tožnika, tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo pravilnost zavrnitve subsidiarne zaščite, saj tožnika že ob dosedanji vrnitvi v izvorno državo nista bila niti aretirana in jima zato ne grozi resna škoda niti po zavrnitvi prošenj za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

Ob podanih razlogih za spremembo tožbe (3. točka 3. odstavka 80. člena ZUS-1) je pritožbeno sodišče odločalo tudi o tožbi tožnikov. Zaradi razlogov iz te sodbe po presoji vrhovnega sodišča tožba ni utemeljena. Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila ZMZ kot materialno pravo, pri tem pa tudi ni storila očitanih ji napak v postopku.

Po presoji vrhovnega sodišča so pritožbeni razlogi tožene stranke podani; zato je na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo njeni pritožbi in spremenilo 1. in 2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa tako, da je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo obeh tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je vrhovno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa), zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je na podlagi določbe 2. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1 odločilo o stroških vsega postopka, in sicer tako, da na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

K 2. točki izreka: Pritožba tožnikov ni utemeljena.

Kot je bilo že navedeno v obrazložitvi k 1. točki izreka te sodbe in sklepa, je vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in iz razlogov te sodbe tožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno. Posledično je odločilo tudi o stroških celotnega upravnega spora. Ker je vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in odločilo o celotnih stroških postopka, je bilo treba pritožbo tožnikov posledično na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZUS-1 zavrniti kot neutemeljeno.