Jedro

Ugotovitvena tožba s tožbenim zahtevkom, da sodišče ugotovi, da je v odločbi tožene stranke že odločeno o izplačilu denarnega nadomestila, ni socialni spor, kjer bi bila tožba v teh mejah dopustna. Enako velja glede zahtevka za oceno skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in ZZVZZ. Kadar je pri sojenju med drugim potrebno uporabiti podzakonske splošne akte, jih sodišče sme uporabiti, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni. V nasprotnem primeru jih ne sme uporabiti oziroma jih uporablja le ob zakonsko in ustavno skladni interpretaciji. Sodnega varstva tudi ni mogoče nuditi tožbi, kjer nekdo abstraktno zatrjuje, da naj sodišče nekomu naloži, da preneha z nadaljnjimi nezakonitimi ravnanji. Zato se tožba v delu s tako postavljenimi zahtevki zavrže. Tožnik je vtoževal odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo, ker je toženka v elektronskem poročilu, ki je bilo uporabljeno le znotraj tožene stranke, tožnika označila kot izredno konfliktno osebo, ki za vsako zadevo vlaga tožbe (med njimi tudi odškodninske). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da takšen zapis v elektronski pošti med dvema delavkama toženke ne pomeni takšnega posega v pravno zavarovano sfero tožnika, ki bi pri njem opravičevala odškodnino za povzročitev duševnih bolečin. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zapis ni bil dan z namenom zaničevanja. Zato tožbeni zahtevek za povračilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2., 3. in 5. alineji I. točka izreka razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta zahteval, da mu tožena stranka za čas nezmožnosti za delo v obdobju od 16. 9. 2012 do 4. 10. 2012 za 9 delovnih dni izplača 269,28 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da sodišče ugotovi, da je v odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2012 že odločeno o izplačilu denarnega nadomestila; da sodišče ugotovi, da so določbe Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v nasprotju z Ustavo RS in Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju; da mu tožena stranka za povzročeno nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve izplača 4.000,00 EUR odškodnine in da sodišče toženi stranki naloži, da preneha z nadaljnjimi nezakonitimi ravnanji, zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je odločalo na podlagi listin v spisu. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik prejel izplačano denarno nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo s strani delodajalca. Sodišče je pojasnilo, da je toženka z odločbo z dne 20. 9. 2012 odločila o začasni nezmožnosti za delo tožnika od 30. koledarskega dne dalje, ne pa o nadomestilu plače zaradi začasne nezmožnosti za delo in ta odločba, ki je dokončna in pravnomočna ne more biti predmet tega socialnega spora. Toženka je od delodajalca tožnika pridobila potrdilo o izplačilu nadomestila za čas od 28. 9. 2012 do 30. 9. 2012 za 8 ur v znesku 29,92 EUR in za čas od 1. 10. 2012 do 4. 12. 2012 za 32 ur v znesku 119,68 EUR. V odločbi z dne 21. 5. 2013 je bilo odločeno, da je tožnik za obdobje začasne nezmožnosti za delo od 16. 9. 2012 do 4. 10. 2012 upravičen do nadomestila plače v breme tožene stranke. Glede odškodninskega zahtevka je štelo, da ni podana odškodninska odgovornost toženke. Pri zapisu tožene stranke, ko ga je ta v elektronskem sporočilu, ki je bilo uporabljeno le znotraj tožene stranke, označila kot izredno konfliktno osebo, ker koristi pravico do sodnega varstva, ne gre za takšno kršitev osebnostnih pravic, ki bi občutno presegalo običajno obnašanje posameznikov, kot se v danih razmerah lahko pričakuje, saj zapis ni bil dan z namenom zaničevanja.

2. Pritožuje se tožnik. V obširnih pritožbenih navajanjih meni, da je izpodbijana odločba, s katerim mu je bilo priznano nadomestilo plače v breme tožene stranke pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, saj izrek odločbe nasprotuje razlogom. Odločba je dvoumna in popolna nerazumevajoča. Meni, da je izrek sodbe pod 1. alinejo nerazumljiv, saj ni jasno določeno, na podlagi katere odločbe tožnik zahteva, da mu toženka izplača denarno nadomestilo v višini 269,28 EUR. Glede odločitve sodišča, ki se nanaša na odločbo tožene stranke z dne 20. 9. 2012 meni, da je toženka v tej odločitvi določila, da je upravičen do nadomestila plače v času začasne nezmožnosti za delo v breme sredstev OZZ od 16. 9. 2012 do 4. 10. 2012. Tožbenega zahtevka, kjer je predlagal, da sodišče razsodi, ali so določbe Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v nasprotju z Ustavo RS in Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, sodišče ni obravnavalo, saj sodba o tem sploh nima razlogov. Enake pritožbene navedbe podaja glede zavrnilnega dela, ki se nanaša na to, da naj sodišče toženki naloži, da preneha z nadaljnjimi nezakonitimi ravnanji. Glede povzročene škode za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve v višini 4.000,00 EUR meni, da so podani vsi odškodninski elementi odgovornosti in da je podana krivda toženke, saj ga je označila v dopisu z dne 5. 3. 2014 kot izredno konfliktno osebo, ki za vsako zadevo vlaga tožbe (med njimi tudi odškodninske). Toženka je napačno interpretirala pomen izraza konflikt, konflikten, konfliktnost, kakor to izhaja iz slovarja slovenskega knjižnega jezika. Meni, da je toženka le njega označila kot konfliktno osebo in njegovo značilnost (značaj) predstavila drugim in njemu, kot duševno stanje njegove nemoči zaradi nasprotujočih si teženj. Že iz tega vidika je tako posegla tudi v njegovo duševno stanje zaradi nemoči, zato je nemogoče trditi, da ga ni razžalila in mu s tem povzročila duševne bolečine in da ni imela takega namena, saj gotovo ve, kaj pomeni izraz izredna konfliktna oseba, vendar se v svoj prid spreneveda. Meni, da je pri izrazu konflikt prisoten element zaničevanja. V takšni luči ga je tožena stranka predstavila drugim zaradi svoje jeze, ker ji enostavno povedano ne da miru z vlaganjem tožb. Da je izpostavila drugim njegovo duševno stanje nemoči, ker se očitno zaveda svoje moči, pomeni, da ga gotovo ni hotela pri drugih hvaliti. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče zahtevek zavrnilo, sodišče ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti je zgolj sledilo lažnim, zavajujočim navedbam toženke. Meni, da mu pripada pravično zadoščenje tako, kakor je bilo tudi razsojeno v zadevah A.A., ko je Evropsko sodišče pritožniku dodelilo tako denarno nadomestilo za nepremoženjsko škodo kot tudi povračilo stroškov postopka, čeprav niso bili podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Meni, da je enaka zadeva tudi Lukenda proti Sloveniji. Sodišču prve stopnje očita, da v zapisniku o glavni obravnavi ni bilo zapisano, ali je obravnava javna ali pa je bila javnost izključena, zato je zapisnik nepopoln. Sodišču očita kršitev načela enakosti pred zakonom, varstva človekovih osebnosti in dostojanstva, enakega varstva pravic, kršitve pravice do povračila škode, kršitve pravice do osebnega dostojanstva in varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. Ravnanje sodišča tudi ni v zgled in v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up 133/04. Navaja, da se je na obravnavi odpovedal stroškom postopka, ni pa se odpovedal vračilu sodnih taks, saj te niso zajete v stroških postopka, ker jih zakon obravnava ločeno.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na tožnikov zahtevek glede tega, da mu je toženka dolžna za čas začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 16. 9. 2012 do 4. 10. 2012 za 9 delovnih izplačati 269,28 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede povzročene nepremoženjske škode. Glede navedenih dveh zahtevkov je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti. Zahtevki tožnika, da sodišče ugotovi, da je v odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2012 že odločeno o izplačilu denarnega nadomestila; da sodišče ugotovi, da so določbe Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v nasprotju z Ustavo RS in Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in glede zahtevka, da sodišče toženi stranki naloži, da preneha z nadaljnjimi nezakonitimi ravnanji, pa ne izpolnjujejo procesnih predpostavk za sodno varstvo v socialnem sporu, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (3. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in bi moralo prvostopenjsko sodišče že samo tožbo v tem delu zavreči. 5. V skladu z 58. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) so socialni spori, spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz prejšnjega odstavka na način in po postopku, ki ga določa ta zakon.

6. Ugotovitvena tožba s tožbenim zahtevkom, da sodišče ugotovi, da je v odločbi tožene stranke že odločeno o izplačilu denarnega nadomestila, ni socialni spor, kjer bi bila tožba v teh mejah sploh dopustna. Enako velja glede tožbenega zahtevka za oceno skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Kadar je pri sojenju med drugim potrebno uporabiti podzakonske splošne akte, jih sodišče sme uporabiti, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni. V nasprotnem primeru jih ne sme uporabiti oziroma jih uporablja le ob zakonsko in ustavno skladni interpretaciji. Po 156. členu Ustave RS sodišče postopa le, kadar pri sojenju oceni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Takšna zahteva za postopanje sodišča se torej ne nanaša na podzakonske splošne akte, kot zmotno meni tožnik. Sodnega varstva tudi ni mogoče nuditi tožbi, kjer nekdo abstraktno zatrjuje, da naj sodišče nekomu naloži, da preneha z nadaljnjimi nezakonitimi ravnanji.

7. Iz dejanskega stanja, ki izhaja iz sodnega spisa je razvidno, da je imenovani zdravnik toženke dne 20. 9. 2012 pod št. ... izdal odločbo, da je tožnik od 16. 9. 2012 do 4. 10. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela. Tožnik je po izdaji te odločbe toženki dal dne 18. 11. 2012 zahtevo za izdajo odločbe o povračilu nadomestila za čas nezmožnosti za delo, na katerega je toženka odgovorila z dopisom, tožnik je nato podal toženi stranki pritožbo, ker mu odločba na njegovo zahtevo glede izplačila oziroma povračila denarnega nadomestila njegovemu delodajalcu ni bila izdana. Na podlagi navedenega je bil izdan dne 12. 3. 2013 sklep toženke, da se vloga tožnika za izdajo odločbe o povračilu nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo zavrže. Zoper navedeni sklep se je tožnik pritožil. Toženka je pritožbi ugodila, navedeni sklep odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje (odločba z dne 16. 5. 2013). V okviru ponovnega odločanja je Območna enota toženke v B. dne 21. 5. 2013, izdala odločbo, da je tožnik za čas začasne nezmožnosti za delo od 16. 9. 2012 do 4. 10. 2012 upravičen do nadomestila plače v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja v višini 149,60 EUR bruto. Zoper navedeno odločitev se je tožnik pritožil, izdana je bila dokončna odločba Direkcije toženke dne 1. 8. 2013, s katero se je pritožba zavrnila. Tožnik je vložil tožbo.

8. Področje začasne nezmožnosti za delo ter postopke in pogoje za uveljavljanje pravic do nadomestila plače urejata Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/06 s spremembami - v nadaljevanju ZZVZZ) v členih od 28 do 35 in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/03 in naslednji, v nadaljevanju: POZZ) v členih od 137 do 147 ZZVZZ v 28. členu določa, da imajo pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela: zavarovanci iz 1., 2., 3., 4., 5., 6. in 8. točke prvega odstavka 15. člena; zavarovanci 7. točke 15. člena zakona, če plačujejo prispevek od osnove določene za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik je od 3. 5. 2010 vključen v socialna zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu C. d.o.o., ki je izplačevalec nadomestil v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. 29. člen ZZVZZ določa, da gre nadomestilo zavarovancem na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma imenovanega zdravnika od prvega dne zadržanosti od dela zaradi presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi, nege ožjega družinskega člana, izolacije in spremstva, ki jo odredi zdravnik ter poškodb, nastalih v okoliščinah iz 18. člena tega zakona; od 31. dne zadržanosti od dela v vseh drugih primerih (torej se štejejo pri tem delovni dnevi za razliko od koledarskih dnevov, ki so določeni v 81. členu ZZVZZ, kjer je določena pristojnost imenovanega zdravnika za odločanje o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni). Zavarovancu pripada nadomestilo za delovne dneve oziroma delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dni, določene z ZZVZZ. POZZ v 229. členu med drugim določa, da nadomestila plač izplačujejo delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanca njihovi delodajalci. Zavod povrne delodajalcem izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka, kateremu morajo priložiti pravilno in popolno izpolnjeno potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami; v nadaljevanju: ZDR), ki je veljal v letu 2012, v tretjem odstavku 137. člena določa, da delodajalec izplačuje nadomestilo delavcu iz lastnih sredstev, v primeru nezmožnosti za delo do 30 delovnih dni, za posamezno odsotnost z dela v času daljše odsotnosti z dela izplača nadomestilo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.

9. Tudi v danem primeru je toženka tožnikovemu delodajalcu kot povračilo nadomestila, izplačanega tožniku, povrnila zahtevane zneske in sicer je zavod delodajalcu C. d.o.o. dne 5. 11. 2012 nakazal znesek 36,31 EUR in dne 29. 11. 2012 znesek 143,61 EUR kot povračilo nadomestila, izplačanega tožniku. Skupni znesek povračila 179,92 EUR predstavlja povračilo neto zneska nadomestila, prispevke zavarovanca in prispevke delodajalca. Pri tem je bilo upoštevano trajanje in višina nadomestila za nezmožnost v obdobju od 28. 9. 2012 do 4. 10. 2012. Urna osnova za nadomestilo, upoštevaje povprečne mesečne plače in nadomestila v letu pred nastopom nezmožnosti za delo je po podatkih delodajalca C. d.o.o. znašala 5,34 EUR, 70 % osnove 3,74 EUR, 31. delovni dan je 28. 9. 2012. Tožnik je bil upravičen v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za delovne dneve 28. 9., 1. 10., 2. 10., 3. 10. in 4. 10. 2012 v bruto znesku 149,60 EUR, kot to izhaja iz refundacijskega zahtevka delodajalca. V kolikor tožnik meni, da mu delodajalec ni izplačal pravilnega nadomestila plače za čas odsotnosti bi moral to terjati od delodajalca (tretji odstavek 137. člena ZDR, saj gre za pravico iz delovnega razmerja).

10. V zvezi z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati, da je odločitev nejasna in nerazumevajoča ter obremenjena s hibo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer tako, da se ne morejo preizkusiti. Sodišče je tožniku pravilno pojasnilo, da je tožena stranka v skladu s citiranim materialnim pravom dolžna delodajalcu tožnika povrniti izplačano nadomestilo od 31. delovnega dneva, ki gre v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, do tega dne gre nadomestilo v breme delodajalca. Tožnik je v tem delu postavil denarni zahtevek po izplačilu 269,28 EUR, pri tem je izrek po nepotrebnem obremenjen z namenom tega izplačila.

11. Tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da sodišče tožniku ni pustilo podajati navedb na glavni obravnavi. Iz zapisnika z glavne obravnave namreč jasno izhaja, da je tožnik na glavni obravnavi, da je predsednica senata opravila materialno procesno vodstvo in tožniku tudi dala določena pojasnila, tožnik pa kaj več tudi ni želel dodati, kljub izrecnemu vprašanju predsednice senata. Zato so pritožbene navedbe tožnika v tem delu protispisne.

12. Odškodninska odgovornost toženke je podana v določbi 94. člena ZZVZZ, upoštevajoč Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami - v nadaljevanju: OZ). Sodišče pri tem pravilno citira materialno pravno podlago in ugotavlja, da morajo za obstoj odškodninske odgovornosti biti podani elementi odškodninske odgovornosti, protipravno ravnanje, vzročna zveza med ravnanjem in povzročeno škodo ter odgovornost (subjektivna oziroma objektivna) s strani toženke. Tožnik je vtoževal odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo, ker je toženka v elektronskem sporočilu, ki je bilo uporabljeno le znotraj tožene stranke, tožnika označila kot izredno konfliktno osebo, ki za vsako zadevo vlaga tožbe (med njimi tudi odškodninske).

13. Prvostopenjsko sodišče v zvezi z odškodninskimi zahtevkom pravilno ugotavlja, da je pri presoji pravnega standarda glede kršitve osebnostnih pravic, kamor spada tudi razžalitev dobrega imena in časti potrebno upoštevati več okoliščin. Prvostopenjsko sodišče zavzame pravilni kriterij glede upravičenosti do denarne odškodnine za zahtevano negmotno škodo, da je potrebno upoštevati, ali je tisto, kar je o kom zapisano tudi objektivno žaljivo in kot takšno lahko povzroči duševne bolečine, zaradi katerih oškodovancu pripada odškodnina. Gre torej za kriterij, ki postavi izhodišče za razlago o samem posegu, torej kriterij, ki za odškodninsko odgovornost jemlje takšen poseg, ki je več kot le neškodljiv, ko gre za motenje posameznika, ki je neka resna grožnja njegovi osebni dobrini. Pri tem vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v njegovo čast in dobro ime.

14. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zapis v elektronski pošti med dvema delavkama toženke, da gre za izredno konfliktno osebo, ki za vsako zadevo vlaga tožbe, ne pomeni takšen poseg v pravno zavarovano sfero tožnika, ki bi pri njemu opravičevala odškodnino za povzročitev duševnih bolečin. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zapis ni bil dan z namenom zaničevanja. Tolmačenje pojmov konflikt, konflikten, konfliktnost po slovarju slovenskega knjižnega jezika ne privede do drugačnega razumevanja, ki bi lahko pomenilo protipravnost ravnanja tožene stranke. Označitev tožnika - zavarovanca, za izredno konfliktno osebo, ki za vsako zadevo vlaga tožbe (med njimi tudi odškodninske) v dopisovanju (A12) med dvema delavkama toženke, upoštevajoč celoten dopis in njegovo vsebino ne pomeni to, kar trdi tožnik v pritožbi, da gre za označitev njegovega duševnega stanja kot stanja nemoči zaradi nasprotujočih si teženj niti to ni mogoče šteti kot izraz zaničevanja. V čem naj bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je v tem delu ne da preizkusiti, v čem vsebuje lažne, zavajujoče in netočne navedbe, ki jim je sodišče sledilo, pritožba ne pove. Če tožnik z nekim delom tožbenega zahtevka ni uspel še ne pomeni, da se je sodišče „pustilo s strani tožene stranke zavesti“. Samo s tem, ko je sodišče zahtevek tožnika za plačilo negmotne škode zavrnilo, ni kršilo njegovih ustavnih pravic, niti s tem ni izkazano pristransko delovanje sodišča. 15. Prvostopenjsko sodišče res ni v zapisniku o glavni obravnavi z dne 15. 4. 2015 navedlo, ali je obravnava javna ali tajna, vendar samo zaradi tega ni podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona, ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik v pritožbi ne navede, v čem bi izostanek navedbe, ali je bila obravnava javna ali tajna, vplivalo na zakonitost in pravilnost same sodbe.

16. Tožnik se je na glavni obravnavi odpovedal stroškom postopka. Kaj so stroški postopka določba ZPP v 151. členu. To so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Sodne takse so torej del pravdnih stroškov, ki so prav tako urejene v 12. poglavju ZPP.

17. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 354. členom ZPP delno ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 2., 3. in 5. alineji I. točke izreka sodbe in v tem delu tožbo zavrglo, v preostalem pa v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.