Jedro

Če je kvalificirani posestnik posedoval nepremičnino toliko časa, kolikor je potrebno za priposestvovanje, pred nacionalizacijo, je pridobil lastninsko pravico na teh nepremičninah s priposestovanjem, čeprav so te nepremičnine kasneje postale družbena lastnina.

Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje samo poštena oz. dobroverna oseba. V dobri veri je lahko le tisti, ki ne ve oz. mu ni treba vedeti, da stanje vpisa v zemljiški knjigi ni točno. Ker toženci ob vrnitvi podržavljene nepremičnine in ob dedovanju niso bili v dobri veri, se mora njihova na podlagi odločbe o denacionalizaciji pridobljena lastninska pravica umakniti priposestvovani lastninski pravici tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1. in 3. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki 1. izreka ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnica lastnica parc. št. X travnik in sadovnjak, vpisane pri vl. št. Y, k.o. P. Tako je odločilo po ugotovitvi, da so tožničini pravni predniki navedeno parcelo priposestvovali pred drugo svetovno vojno, kakor tudi preden je bila pravnim prednikom toženih strank v letu 1953 zaplenjena ter nato v letu 1994 vrnjena v postopku denacionalizacije.

Tožbeni zahtevek za izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos navedene parcele v zemljiški knjigi v korist tožeče stranke, je v točki 2. izreka zavrnilo. Pravdne stroške v višini 1.782,66 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki (točka 3. izreka).

Postopek proti tretji toženi stranki je s sklepom ustavilo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v točki 1. in 3. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba je po njenih navedbah obremenjena z absolutnima bistvenima kršitvama pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da se ni opredelilo do ključnega dejstva, in sicer, da je bila sporna nepremičnina nacionalizirana v letu 1953. Tedaj je lastninska pravica na njej prenehala, tudi če so jo prej M. priposestvovali, kar je sicer prvo sodišče zmotno ugotovilo. Od razlastitve naprej sporne nepremičnine ni bilo mogoče priposestvovati. Odločitev prvega sodišča je zato materialnopravno zmotna. Tožnica je sklenila pogodbo z M. sedem let po podržavljenju. Tretji odstavek na 8. strani sodbe o izpovedbi J.G. je nerazumljiv in v nasprotju z njegovo izpovedbo in skico. Ni jasno, od kod je sodišče zapisalo, da G. ve, da njegovi pravni predniki sporne nepremičnine niso uživali po prodaji. Nihče od tožencev ni nikoli izpovedoval, da so G. sporno nepremičnino komurkoli prodali. Trdili so nasprotno: da jim je bila leta 1953 razlaščena, do tedaj pa so jo uživali sami.

Nadalje je zmotno ugotovljeno dejansko stanje o tožničini dobrovernosti. Ob sklepanju pogodbe z M.M. je vedela, da sporna nepremičnina ni prodajalkina last, ampak splošno ljudsko premoženje. Zaključek sodišča o njeni dobrovernosti je nerazumljiv in pravno zmoten. Opozarja na stroga merila sodne prakse pri presojanju dobrovernosti in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 608/2005. Ni pomembno, da so upravitelji državnega premoženja tolerirali tožničine posege in posedovanje sporne nepremičnine. To ne utemeljuje njene dobrovernosti. Nedobroverni posestnik nikoli ne more ničesar priposestvovati. Materialno pravo je uporabljeno napačno. Ugotovitev prvega sodišča, da je J.M. priposestvoval sporno nepremičnino že pred izdajo denacionalizacijske odločbe, je nepomembno. Zaradi razlastitve nobena fizična oseba ni imela lastninske pravice na sporni nepremičnini, ker je prešla v splošno ljudsko premoženje. Kasnejša nedobroverna posest ni mogla pripeljati do pridobitve lastninske pravice. Ni pomembna razprava o dobrovernosti in nedobrovernosti tožencev. Ti niso mogli pričakovati, da jim bo vzeta lastninska pravica, pridobljena na podlagi odločbe o denacionalizaciji in sklepov o dedovanju.

Pritožba predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču ali spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, na katere opozarja pritožba in tudi tistih ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na popolne, jasne, logične in natančno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi. V zvezi s posameznimi pritožbenimi navedbami pa še odgovarja: Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da so sporno parcelo priposestvovali njeni pravni predniki že v letu 1928 in da so jo vse od nakupa 1908 (tudi v času zaplembe leta 1953 zemljiškoknjižnim lastnikom in od tedaj naprej) dobroverno uživali kot lastniki. Tožena stranka se je na drugi strani branila in sklicevala na podržavljenje sporne parcele v letu 1953 in ponovno pridobitev lastninske pravice na njej na podlagi odločbe o denacionalizaciji. Trdila je še, da so njeni pravni predniki uživali parcelo že pred podržavljenjem. Tožeči stranki so toženci odrekali pridobitev lastninske pravice, češ da ni bila dobroverna in da na državni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice.

Glede na tako trditveno in dokazno podlago strank je prvo sodišče pravilno izhajalo iz starih pravil Občega državljanskega zakonika (ODZ) v zvezi z načelnim pravnim mnenjem ZVS, št. 30/86 z dne 4.4.1960, glede 20-letne priposestvovalne dobe, ki je ob pristni, zakoniti in dobroverni posesti v tej dobi po paragrafu št. 1460 ODZ pripeljala do pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem. Po skrbno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, je navedeno pravno pravilo uporabilo pravilno in zahtevku za ugotovitev lastninske pravice pravilno ugodilo.

Neutemeljena je pritožbena graja o pomanjkanju razlogov glede nacionalizacije spornega zemljišča v letu 1953. Sodba se je o tem opredelila na strani 7. Razlogi so jasni in povsem pravilni, zato jih ni treba ponavljati. Sodba pa tudi ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Če je kvalificirani posestnik posedoval nepremičnino toliko časa, kolikor je potrebno za priposestvovanje, pred nacionalizacijo, je po uveljavljenih stališčih sodne prakse pridobil lastninsko pravico na teh nepremičninah s priposestovanjem, čeprav so te nepremičnine kasneje postale družbena lastnina (glej pregled sodne prakse pod št. B/4, Tone Frantar, Stvarno pravo, Ljubljana 1993, stran 88). Prvo sodišče je zanesljivo ugotovilo, da je sporna parcela prešla v premoženje pravnih prednikov tožeče stranke v letu 1908 s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med J.M. in pravnimi predniki tožene stranke, nadalje, da jo je od tedaj naprej M. mirno in pošteno užival in da se je priposestvovalna doba iztekla že v letu 1928. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema celovito dokazno oceno prvega sodišča, da je parcela na ta način postala last tožničinih pravnih prednikov še pred drugo svetovno vojno. Osnovo zanjo je imelo že v izpovedbi prvega toženca, pa tudi v zapisu prodajne pogodbe iz leta 1960, v zaslišanju prič (zlasti R.J.) ter v drugih izvedenih dokazih. Vse je pravilno in popolno ocenilo, kar velja tudi za izpovedbo prvega toženca. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj mu je verjelo in njegovi skici. V postopku je z zaslišanjem strank in prič zelo skrbno razčistilo, za katero parcelo v naravi gre. Pritožbeni dvomi o tem so neosnovani. Pritožbeno sodišče nima prav nikakršnih pomislekov o njegovi ugotovitvi, da gre za parcelo, na kateri stoji vodnjak. O tem je govoril tudi prvi toženec. Očitane protispisnosti in s tem absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP z njegovo izjavo in skico v sodbi ni.

Glede na ključno dejansko ugotovitev, da je bila s strani pravnih prednikov tožeče stranke parcela priposestvovana že pred nacionalizacijo, se izkažejo vsa nadaljnja pritožbena izvajanja o nedopustnosti priposestvovanja državne (družbene lastnine), nedobrovernosti tožnice in nemožnosti prodajalke, da bi ji v letu 1960 prodala tožnici sporno nepremičnino, kot pravno nerelevantne.

Potrebna priposestvovalna doba je v celotni potrebni dobi potekla pred nacionalizacijo. Torej se je tožnici v celoti vštela že priposestvovalna doba njenih prednikov in je zanjo na novo oziroma v času, ko je bila parcela zemljiškoknjižno vpisana kot splošno ljudsko premoženje, ni bilo treba ugotavljati.

S tem je odpadlo tudi ugotavljanje ostalih potrebnih zakonskih pogojev za priposestvovanje za tožnico (dobrovernost). Kajti tudi ti so bili vsi po pravilni ugotovitvi prvega sodišča že izpolnjeni s strani njenih pravnih prednikov. Lastninsko pravico so s priposestvovanjem na origanarni način pridobili že oni in so jo upravičeno prenesli na tožnico. Kasnejša nacionalizacija, ki je bila le posledica neurejenega zemljiškoknjižnega stanja, na veljavno pridobitev in prenos lastninske pravice po pravilni ugotovitvi prvega sodišča ni imela vpliva. Tožnici je po nakupu parcele v letu 1960 ostala le še dolžnost, da uredi zemljiškoknjižno stanje, kar je bilo ugotovljeno tudi v sami pogodbi, in kar je dosegla v tem postopku. Neuspešen poskus ureditve zemljiškoknjižnega stanja v letu 1963, ki ga omenja pritožba, na pogoje za priposestvovanje v konkretnem primeru ne vpliva. Kot je pravilno povedalo že prvo sodišče na strani 7. in 8. sodbe, se je tožnica upravičeno zanesla na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem s strani njenih pravnih prednikov. To velja toliko bolj, ker tudi dobroverni posesti M.M. in nato tožnice same kljub nacionalizaciji po dejanskih ugotovitvah prvega sodišča, ki jih sprejema ne le pritožbeno sodišče, pač pa tudi pritožba, nihče ni nasprotoval. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 608/2005 pritožba te ocene ne more omajati, saj je šlo v tistem primeru v dejanskem in pravnem pogledu za drugačen položaj.

Končno je treba odgovoriti še na pritožbeno grajo o nepotrebnosti ugotovitev prvega sodišča glede nedobrovernosti tožencev. Tožena stranka se je med drugim sklicevala na svojo originarno pridobitev lastninske pravice (na podlagi odločbe o denacionalizaciji) in na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Zaradi konkurence dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice (priposestvovanje za tožnico in odločba o denacionalizaciji iz leta 1994 za tožence) je moralo zato sodišče ugotavljati, katera od njiju je močnejša. Za presojo tega vprašanja je odločilno pravno relevantno dejstvo tudi dobrovernost tožencev. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno.

Prvo sodišče je tudi v tem delu odločilo pravilno v dejanskem in pravnem pogledu. Na podlagi zaslišanja strank in prič je zanesljivo ugotovilo, da je tožnica izkazala (svojo in svojih pravnih prednikov) več desetletij trajajočo mirno posest, za katero so vedeli tako toženci kot njihovi pravni predniki. Tudi to dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema skupaj z jasnimi in prepričljivimi razlogi sodbe na strani 8. Kot pravno pravilno sprejema tudi odločitev prvega sodišča, da je pravica tožnice v konkretnem razmerju močnejša. Kljub opisani lastninski pravici na podlagi odločbe o denacionalizaciji, se toženci na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne morejo sklicevati. V prvi vrsti svoje lastninske pravice niso pridobili s pravnim poslom, da bi bili varovani z 10. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ), pač pa z dedovanjem in odločbo o denacionalizaciji. Pri tem je ključna nadaljnja ugotovitev prvega sodišča, in sicer, da so ves čas vedeli za tožničino posest in s tem tudi za to, da stanje vpisa v zemljiško knjigo ni točno. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje samo poštena oz. dobroverna oseba. V dobri veri je lahko le tisti, ki ne ve oz. mu ni treba vedeti, da stanje vpisa v zemljiški knjigi ni točno. Ker toženci ob vrnitvi podržavljene nepremičnine in ob dedovanju niso bili v dobri veri, se mora njihova na podlagi odločbe o denacionalizaciji pridobljena lastninska pravica umakniti priposestvovani lastninski pravici tožeče stranke.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo napak in kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih (točka 1. in 3. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona za toženo stranko in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP za tožečo stranko. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k hitrejši rešitvi na drugi stopnji, naj trpijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.