Jedro

Sodnik v upravnem sporu nima samostojnega varstva niti zoper oceno sodniške službe, ki jo je podal personalni svet, niti zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper to oceno. Z navedenima aktoma še ni bilo odločeno o kaki pravici. 2. točka 10. člena (1. odstavek) ZUS ne določa pristojnosti Vrhovnega sodišča RS za tovrstne spore.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1492/2001-7 z dne 7.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa (1. točka izreka) je upravno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožnice zoper oceno personalnega sveta Višjega sodišča v K. z dne 29.5.2001, po kateri tožnica kot okrožna sodnica Okrožnega sodišča v N.G. ne ustreza sodniški službi (32. člen 1. točka Zakona o sodniški službi, ZSS) in sklep personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 4.7.2001, s katerim je bil zavrnjen njen ugovor zoper navedeno oceno sodniške službe.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje med drugim navaja, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti upravnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (2. odstavek 1. člena ZUS), o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 1. člena ZUS), o zakonitosti aktov državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (4. odstavek 1. člena ZUS), pa tudi o sporih med lokalnimi skupnostmi in nosilci javnih pooblastil, če zakon tako določa ali če ni z ustavo in zakonom določeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 2. člena ZUS). Ocena sodniške službe, ki jo izdela pristojni personalni svet in sklep o ugovoru zoper to oceno, ne štejeta med akte, ki se jih v smislu 1. in 2. člena ZUS lahko izpodbija v upravnem sporu. Upravni spor je spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta, s katerim je odločeno o pravici posameznika oziroma s katerim je poseženo v ustavne pravice posameznika, z oceno sodniške službe pa se še ne odloči o posameznikovi pravici in se tudi z njo še ne more poseči v ustavne pravice posameznika, ker gre za akt, ki še ne učinkuje, to je, ne povzroča pravnih posledic, ki jih zatrjuje tožnica. Po 35. členu ZSS izdela oceno sodniške službe pristojni personalni svet, po 36. členu ZSS lahko sodnik, ki se z oceno ne strinja, ugovarja pri personalnem svetu neposredno višjega sodišča, ki lahko zahteva od pristojnega personalnega sveta ponovno izdelavo ocene z upoštevanjem mnenja personalnega sveta višjega sodišča. Po 1. odstavku 33. člena istega zakona preneha sodniku sodniška funkcija, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, po 2. odstavku istega člena pa je treba oceno sodniške službe pred njenim učinkovanjem predložiti v potrditev sodnemu svetu. Po 1. odstavku 74. člena ZSS sodniku preneha sodniška funkcija po zakonu, med drugim, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi (7. točka). Šteje se, da je razlog iz 7. točke nastopil z dnem, ko sodni svet potrdi oceno sodniške službe. Ker glede na določbo 2. odstavka 33. člena ZSS učinkuje ocena sodniške službe šele tedaj, ko jo potrdi sodni svet, to pomeni, da ocena sodniške službe, ki jo izdela pristojni personalni svet ter sklep personalnega sveta neposredno višjega sodišča, ki je odločil o ugovoru, nista akta, ki bi se lahko samostojno izpodbijala v upravnem sporu. Z navedenima aktoma se še ne odloča o posameznikovi pravici oziroma se z njima tudi še ne posega v ustavne pravice. V smislu ZSS in ZUS predstavlja akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, šele odločitev sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odstopi njeno tožbo pristojnemu sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Navaja, da po 2. točki 1. odstavka 10. člena ZUS odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije v upravnem sporu na prvi stopnji med drugim o sporih, ki se nanašajo na zakonitost razrešitve oseb, ki jih izvoli državni zbor. Med te osebe spadajo tudi sodniki. Negativna ocena sodniške službe ima za posledico prenehanje sodniške funkcije oziroma razrešitev sodnika. Zato je pristojno odločati o sporih o zakonitosti aktov, ki imajo za posledico razrešitev sodnika, izključno Vrhovno sodišče Republike Slovenije. To je 30.8.2001 odstopilo tožbo tožnice v odločanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, ne da bi se s sklepom izreklo za nepristojno in šele po pravnomočnosti (kar zahteva vročitev sklepa tožnici s poukom o pravici do pritožbe zoper ta sklep) odstopiti zadevo pristojnemu sodišču. V posledici navedenih kršitev je z izpodbijanim sklepom odločilo nepristojno sodišče. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu po 2. in 3. odstavku 72. člena ZUS, v zvezi s 4. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Ocena sodniške službe ima značaj posamičnega akta, ki je s sklepom personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS postal dokončen. Zato je oceno možno izpodbijati le s tožbo v upravnem sporu. Personalni svet Višjega sodišča v K. tožnici ni omogočil, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za oceno. Kršil je eno od temeljnih človekovih in ustavnih pravic, to je pravico do poštene obravnave po 1. odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma pravico do enakega varstva po 22. členu Ustave.

Kršena je tudi tožničina ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Personalni svet vrhovnega sodišča se v svojem sklepu ni opredelil do njenih navedb v ugovoru. Tako postopanje je v nasprotju z 8. členom Splošne deklaracije o človekovih pravicah in z 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Z ocenjevanjem tožnice kot predsednice razpravljujočega senata glede njenega vodenja glavne obravnave v kazenskem postopku sta oba personalna sveta v nasprotju s 125. členom Ustave posegla v tožničino pravico do neodvisnega opravljanja sodniške funkcije.

Zmotno je stališče sodišča v izpodbijanem sklepu, da je ustavna pravica posameznika, v konkretnem primeru tožnice, kršena šele, ko akt (ocena) začne učinkovati s potrditvijo sodnega sveta. Njegova potrditev je namreč dejansko akt izvršitve, saj z dnem, ko sodni svet potrdi negativno oceno, sodniku preneha sodniška funkcija. Z določbo 157. člena Ustave RS je upravni spor dopusten tudi o zakonitosti dokončne negativne ocene sodniške službe, ki je predmet spora v obravnavanem primeru. Gre za zmotno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju na tem mestu ne navaja še enkrat. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica nima samostojnega sodnega varstva niti zoper oceno niti zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o njenem ugovoru zoper oceno. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava.

Sodišče prve stopnje pa v zadevi tudi ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, kot to uveljavlja pritožba. 2. točka 1. odstavka 10. člena ZUS se ne nanaša na sodnike, kot to zatrjuje tožnica. To je razvidno tudi iz nenovelirane določbe 10. člena, ki je v 3. točki 1. odstavka kot posebno pristojnost vrhovnega sodišča na prvi stopnji določila tudi spore, ki se nanašajo na odločitve sodnega sveta. Ta ureditev, ki je veljala do novele ZUS (Uradni list RS, št. 70/2000), uveljavljene 23.8.2000, ko je bila 3. točka črtana, in tudi sicer glede na sistematiko ZUS, ko je pristojnost Vrhovnega sodišča RS na prvi stopnji izjema, praviloma pa je pristojno Upravno sodišče RS, pomeni, da je za tovrstne spore pristojno na prvi stopnji Upravno sodišče Republike Slovenije. To je tožničino tožbo tudi obravnavalo in kot pristojno sodišče o zadevi tudi odločilo. Zato na odločitev v zadevi ni vplivalo, da je vrhovno sodišče zadevo odstopilo upravnemu sodišču z dopisom. Tožnica se je pritožila, njena pritožba je bila obravnavana, zato njena pravica do pritožbe ni bila kršena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. in 68. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišče prve stopnje.