Jedro

Postavljeni stožec ne predstavlja neznatne ovire, ampak gre za poseg, zaradi katerega se pri vožnji na parkirišče in z njega vozila zaradi manevriranja dalj časa zadržujejo na cesti. Obstaja nevarnost poškodovanja vozila zaradi trčenja ob stožec z železno palico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca – s tem, da sta dne 14.5.2012 in 2.6.2012 na poti, potekajoči po zemljišču parc. št. 554/16 in 554/14, obe k.o. X, ob mejni kamen med parc. št. 554/16 in parc. št. 554/14, obe k.o. X, postavila plastičen stožec, na katerega sta namestila in v cesto zabila približno 2 m visok kovinski drog s slovensko zastavo, ter v prvem primeru tako postavljeno oviro pustila do 1.6.2012 – motila tožnika pri uporabi poti tako, da je bila tožnikoma onemogočena normalna uporaba poti in motena njuna soposest navedenih nepremičnin (I. točka izreka). Zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo stožca in droga s poti je zavrnilo (2. točka izreka). Tožencema je prepovedalo taka in podobna ravnanja na nepremičninah parc. št. 554/16 in 554/14, obe k.o. X v bodoče (3. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 349,70 EUR (4. točka izreka).

2. Zoper 1., 3. in 4. točko izreka se pritožujeta toženca. Uveljavljata vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagata spremembo sklepa tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarjata na ugotovitev, da ravnanje tožencev ne predstavlja motilnega ravnanja, temveč zgolj moteče ravnanje. Pojasnjujeta, da je zahtevku ugodeno zaradi onemogočenega dostopa intervencijskih vozil, česar naj bi toženca ne prerekala. Opozarjata, da sta v prvem odstavku na tretji strani odgovora na pritožbo nasprotovala trditvi o onemogočenem dostopu večjih vozil. Pojem večja vozila vključuje tudi intervencijska vozila. Zatrjujeta nepravilno uporabo 214. čl. ZPP. Menita, da sta s predloženimi fotografijami izkazala, da večja dostavna vozila, med katera sodijo tudi intervencijska vozila, lahko dostopajo do nepremičnine tožnikov. Intervencijska vozila so enake, manjše ali večje velikosti kot vozila, ki so na fotografijah. Pritrjujeta prvostopenjski ugotovitvi, da intervencijskemu vozilu, ki je enake velikosti kot osebno vozilo, dostop do nepremičnine tožnikov ni onemogočen in v tem primeru ne predstavlja motilnega ravnanja, temveč zgolj moteče ravnanje. Pojasnjujeta, da npr. reševalna vozila niso take velikosti, da ne bi mogla do nepremičnine tožnikov. Opozarjata, da se je do hiše tožnikov treba spustiti po stopnicah, zato intervencijska vozila v nobenem primeru ne morejo do hiše tožnikov, ampak morajo ostati na cesti; manevriranje sploh ni potrebno, zato jih postavljena ovira zagotovo ne bi motila. Dostop večjih vozil (velikost kombija in večja) pa onemogoča nizek nadstrešek tožečih strank in ne stožec. Tudi taka vozila ne bi zavijala na parkirišče tožečih strank, ampak bi počakala na cesti. Sklicujeta se na fotografije, ki izkazujejo, da večja vozila kljub stožcu neovirano dostopajo do nepremičnine tožnikov, ker je cestišče ob stožcu dovolj široko. Ocenjujeta, da do nepremičnine tožnikov lahko dostopajo vsa vozila, tudi intervencijska, zato postavitev stožca ne predstavlja motilnega ravnanja. Opozarjata, da sta v vlogi z dne 5.3.2013 prerekala tudi navedbe o ogroženi varnosti. Sklicujeta se na navedbo v prvem odstavku 3. točke, da je stožec v temi dobro viden, ker gre za stožec z odsevniki. Grajata oceno o verodostojnosti izpovedi prvo tožeče stranke, ker je prva tožnica izpovedala, da tudi poštar ustavi na vrhu cestišča. Sklicujeta se na splošno znano dejstvo, da poštarji ne uporabljajo širokih vozil. Opozarjata, da vozila Snage ne prihajajo, ker gre za privatno pot. Zanikata, da bi intervencijska vozila ustavljala na vrhu cestišča. Opozarjata, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Na deveti strani sodišče navaja, da ravnanje tožencev izpolnjuje pogoje iz 35. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da je motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti; pa tudi, da postavitev ovire predstavlja le moteče in ne motilno ravnanje. Menita, da zaradi postavljenega stožca posest tožnikov ni bila motena, ker stožec ne ovira dostopa do nepremičnin tožnikov. Zaradi njega je potrebno manevriranje, glede katerega pa je sodišče ugotovilo, da ni motilno ravnanje, temveč zgolj moteče. Menita, da bi sodišče moralo opraviti ogled, če na podlagi fotografij trditev tožencev ni štelo za dokazane.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Pojasnjujeta različni funkciji intervencijskih in dostavnih vozil. Pritrjujeta ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožnikoma nudilo posestno varstvo. Ker je bil na dan odločanja stožec z drogom in zastavo, katerega namestitev je opredeljena kot motilno dejanje, že odstranjen, je zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja zavrnilo, ugodilo pa zahtevku za prepoved istovrstnih bodočih motilnih ravnanj. Ugotovilo je: posest tožnikov – da tožnika zemljišče, kjer sta toženca namestila stožec z železnim drogom in zastavo, uporabljata za vožnjo z vozili različnih vrst (osebnimi, dostavnimi, intervencijskimi vozili); motilno dejanje – postavitev stožca z železnim drogom in zastavo dne 14.5.2010 in 2.6.2012. 6. Pritožbeno sodišče z ugotovljenim dejanskim stanjem soglaša. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da se je sodišče zapletalo s poimenovanjem ravnanja tožeče stranke – moteče ravnanje in motilno ravnanje, vendar to na odločitev ni vplivalo. Ugotovljeno je, da sta tožnika motena tako pri vožnji z osebnimi vozili (morata zaradi postavljenega stožca pri prihodu na parkirišče in odhodu s parkirišča manevrirati) kot pri vožnji interventnih in dostavnih vozil za potrebe njunih zemljišč (ne morejo zapeljati na parkirišče). Ta ugotovitev potrjuje motenost tožnikov pri vožnji z vsemi vozili na parkirišče in s parkirišča. Nesprejemljivo je pritožbeno razlogovanje, da postavljeni stožec ni poseg, ki opravičuje posestno varstvo. Ne gre za neznatno oviro, ampak za poseg, zaradi katerega se pri vožnji na parkirišče in z njega vozila zaradi manevriranja dalj časa zadržujejo na cesti. Obstaja nevarnost poškodovanja vozila zaradi trčenja ob stožec z železno palico. Vožnja s širšimi in večjimi vozili je ovirana bolj kot vožnja z manjšimi vozili. Težave pri vožnji in nevarnosti, ki vožnjo spremljajo (nevarnost naleta zaradi zadrževanja na cesti, nevarnost nastanka škode zaradi trčenja v stožec), pomenijo znatno oviranost tožnikov pri vožnji na parkirišče tožnikov in iz njega. Glede na to, da stožec predstavlja oviro za vožnjo z vsemi vozili, je nepomembna pritožbena trditev, da višja vozila zaradi nadstreška na parkirišče ne morejo zapeljati.

7. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na zapletanje sodišča pri sklicevanju na neprerekana dejstva in 214. čl. ZPP. Tožena stranka je priznala po drugem tožencu izvršeno (motilno) dejanje – postavitev stožca z železnim drogom in zastavo, zanikala pa, da sta toženca zaradi dejanja kakorkoli motena. Drugačno razlogovanje sodišča prve stopnje ne vzdrži kritične presoje. Tudi zaradi nedoslednosti pri opredeljevanju neprerekanih dejstev pa v odločitev ni potrebno posegati. Z vpogledom v fotografije in z zaslišanjem strank je sodišče ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je s postavitvijo stožca, katerega postavitev drugi toženec priznava, preprečen dosedanji način vožnje na parkirišče tožnikov - spremenjen in oviran dostop z vozili do parkirišča tožnikov. Nobenega od dejstev sodišče ni štelo za priznanega na podlagi 2. odstavka 214. čl. ZPP. Ker je vse potrebne okoliščine v zvezi s spremenjenim režimom vožnje sodišče prve stopnje ugotovilo iz fotografij, je dokazni predlog z ogledom kraja motilnega dejanja utemeljeno zavrnjen (2. odstavek 213. čl. ZPP).

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. odstavka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).