Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo stališče sodne prakse, da ZDR-1 v 108. členu določa minimalno odpravnino, ki je lahko presežena z določbami kolektivne pogodbe dejavnosti, podjetniške kolektivne pogodbe in tudi s pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedbe strank je ugotovilo, da je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja dne 30. 11. 2023 pri toženki veljala podjetniška kolektivna pogodba (PKP) - Kolektivna pogodba družbe A. z dne 21. 12. 2011, ki v 102. členu določa ugodnejšo pravico do odpravnine kot jo določa ZDR-1 v 108. členu, in sicer v primerjavi z zakonsko določbo določa višji odstotek od osnove za izračun odpravnine in ne določa omejitve na desetkratnik osnove. Razlika je tudi v osnovi za izračun odpravnine med ZDR-1 in PKP, saj se po zakonu za izračun osnove upošteva povprečje plač za zadnje tri mesece pred podajo odpovedi, po PKP pa za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati 6.391,56 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 16. 11. 2023 dalje do plačila (točka I izreka). Toženka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 751,47 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila in plačati sodno takso po priloženem taksnem nalogu (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov iz 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. Skladno z določbo 90. člena PKP je nezmožnost opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je delodajalec delavcu po 93. členu PKP dolžan plačati odpravnino. PKP ne vsebuje določb o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi zaradi invalidnosti, zato se uporabljajo določbe ZDR-1 in to 108. člen zakona. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do plačila odpravnine po 102. členu PKP, saj se ta nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za primer kolektivnih odpustov. Ugodnejša obravnava se ne more širiti na pravne položaje, ki s PKP niso zajeti. Sklicuje se na sodbo VS RS VIII Ips 276/2015, s tem stališčem pa je bilo preseženo stališče višjega sodišča v zadevi Pdp 475/2018, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče v celoti kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ki se uporablja skladno z 19. členom ZDSS-1, v okviru razlogov navedenih v pritožbi; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6.Tožnica je vložila tožbo zaradi premalo izplačane odpravnine za 32 let delovne dobe pri toženki. Ta ji je dne 25. 7. 2023 odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 po tem, ko je bila z odločbo ZPIZ z dne 10. 3. 2021 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in krajšim delovnim časom. Toženka ji je izplačala odpravnino po 108. členu ZDR-1 in ne po 102. členu PKP.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo stališče sodne prakse, da ZDR-1 v 108. členu določa minimalno odpravnino, ki je lahko presežena z določbami kolektivne pogodbe dejavnosti, podjetniške kolektivne pogodbe in tudi s pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedbe strank je ugotovilo, da je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja dne 30. 11. 2023 pri toženki veljala podjetniška kolektivna pogodba (PKP) - Kolektivna pogodba družbe A. z dne 21. 12. 2011, ki v 102. členu določa ugodnejšo pravico do odpravnine kot jo določa ZDR-1 v 108. členu, in sicer v primerjavi z zakonsko določbo določa višji odstotek od osnove za izračun odpravnine in ne določa omejitve na desetkratnik osnove. Razlika je tudi v osnovi za izračun odpravnine med ZDR-1 in PKP, saj se po zakonu za izračun osnove upošteva povprečje plač za zadnje tri mesece pred podajo odpovedi, po PKP pa za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za tožnico ugodnejša določba PKP (102. člen), saj bi prejela 23.916,16 EUR bruto, medtem ko je na podlagi 108. člena ZDR-1 od toženke prejela 17.524,60 EUR bruto. Toženki je pravilno pojasnilo, da določba 102. člena PKP, ki je umeščena v poglavje Redna odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, ne more predstavljati višjega pravnega temelja za ugodnejšo odpravnino le za delavce v okviru kolektivnih odpustov, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi za ostale delavce, ki jim iz istega razloga preneha pogodba o zaposlitvi, vendar ne v okviru kolektivnih odpustov. Glede na namen pravice do odpravnine, ki je v tem, da se delavcu zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v določeni meri zagotavlja socialna varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati tudi odmena za leta dela pri delodajalcu, pride v obravnavanem primeru do neenakega obravnavanja dveh delavcev z isto delovno dobo pri istem delodajalcu v primeru individualnega odpusta iz poslovnih razlogov in kolektivnega odpusta, saj bi slednji prejel bistveno višjo odpravnino od delavca, ki mu je delovno razmerje prenehalo v posledici individualnega odpusta. Sodišče se je pravilno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-109/12-38 z dne 23. 10. 2014 in tudi pravilno razložilo določbi prvega ter drugega odstavka 83. člena PKP ter zato materialno pravno pravilno uporabilo določbo 102. člena PKP ter v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

9.V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na sodbo VS RS VIII Ips 276/2015, s katero naj bi bilo preseženo stališče VDSS v zadevi Pdp 475/2018, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadeva VS RS VIII Ips 276/2015 z dne 23. 8. 2016, v kateri je bil odpovedni razlog nesposobnost, ni primerljiva z obravnavano zadevo, pa tudi stališče iz zadeve Pdp 475/2018 z dne 26. 9. 2018 s to sodbo VS RS ni bilo preseženo.

10.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožnici pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v roku 8 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer stroške odgovora na pritožbo v višini 500 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT znaša 373,32 EUR

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-4, 108

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.