Jedro

Tožniku je v zvezi z upravnim izvršilnimi dejanji, ki jih napada s tožbo, zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu (2. odstavek 1. člena ZUS). Takšna dejanja po ustaljeni sodni praksi (ki se sicer v pogledu razlage 3. odstavka 1. člena ZUS nanaša predvsem na posamične akte in ne na posamična dejanja) ne morejo biti predmet sodnega varstva na podlagi tožbe, oprte na 3.odstavek 1. člena ZUS. Zato je sodišče tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS moralo zavreči, ne glede na to, da pritožba vložena v upravnem izvršilnem postopku, po 3. odstavku 292. člena ZUP sama po sebi ne zadrži izvršitve.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 31.7.2003 vložil tožbo po 3. odstavku 1. člena in 62. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zaradi kršitve pravice do sodnega varstva po 23. členu in pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave Republike Slovenije. V tožbi navaja, da posamično rušitveno dejanje tožene stranke, ki ga le-ta opira na sklep o dovolitvi izvršbe (pravilno: inšpekcijsko odločbo) z dne 19. 10. 2000 predstavlja kršitev z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva in zasebne lastnine. Dalje navaja, da se je prvotno na podlagi navedenega akta odločil, da bo sam opravil v njem zahtevana odstranitvena dejanja oziroma da bo to storil njegov pooblaščenec. Ko pa je tožnik prejel sklep Okrajnega sodišča v A z dne 3. 10. 2002, to je začasno odredbo, je obvestil toženo stranko, da spornega objekta ne sme odstraniti, pristojno inšpektorico pa še ustno seznanil s sodno začasno odredbo, ki tožniku in toženi stranki prepoveduje odstranitev spornega objekta, to je objekta za raziskovanje alternativnih virov energije (laboratorij). Tožnik je kasneje prejel še sklep Okrajnega sodišča v A z dne 29. 5. 2003, iz obrazložitve katerega je razvidno, da prej navedena začasna odredba o prepovedi rušenja spornega objekta še velja. Dne 2. 6. 2003 pa je navedeno sodišče pod enako opravilno številko izdalo začasno odredbo, s katero je pooblaščenemu izvajalcu tožene stranke naložilo, da takoj ustavi poseganje v nepremičnine, stoječe na parcelni št. 44 k.o. B, ki v naravi predstavlja sporni objekt tožeče stranke. Ne glede na izdane začasne odredbe sodišča tožena stranka po pooblaščenih izvajalcih dalje izvaja dela rušenja spornega objekta, 18. 7. 2003 pa je tožniku pisno sporočila, da sodna začasna odredba predstavlja za toženo stranko nedopustno poseganje sodne veje oblasti v izvršilno vejo. Dne 24. 7. 2003 je tožena stranka znova porušila del laboratorija, potem pa je izvršbo na pritisk novinarjev prekinila. Predstojnica tožene stranke oziroma Inšpektorata RS za okolje in prostor v C je tožnikovemu pooblaščencu dne 30. 7. 2003 ustno izjavila, da bodo tožnika uničili. V zvezi z navedenim se je tožnik po pooblaščencu večkrat pisno obrnil na resornega ministra, vendar neuspešno. Na dan vložitve tožbe je bil tožnikov pooblaščenec obveščen, da tožena stranka pripravlja na sporni objekt (laboratorij) tožeče stranke pravi desant, zato je tožnik mnenja, da pisne prošnje ministrom policije, pravosodja in ministru za okolje niso uspele. Tako tožniku ostaja na razpolago samo še tožba v upravnem sporu na podlagi 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu v zvezi 62. členom istega zakona. Dejanja tožene stranke namreč posegajo v ustavni pravici tožnika do sodnega varstva in do zasebne lastnine. Pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije je kršena s tem, da tožena stranka, ko ruši tožnikov laboratorij v času veljavnosti sodne prepovedi rušenja, saj s tem onemogoča, da se pravdni postopek korektno izpelje in tožena stranka s tem prejudicira odločitev sodišča. Ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS pa je kršena s tem, da je zaradi ravnanja tožene stranke, ko ruši tožnikov laboratorij v času veljavnosti sodne prepovedi, izginilo ali pa je izgubljeno tudi večje število raziskovalnih in merilnih aparatov, na tožnikovi lastnini nastala velika škoda. Tožnik dalje navaja, da je posamično dejanje tožene stranke z dne 24. 7. 2003 dokumentirano s poročili v medijih, tiskovnimi sporočili tožene stranke in TV oddajami. Tožnik posamično ravnanje tožene stranke šteje za splošno znano dejstvo, zato ne prilaga novinarskih člankov. Tožnik meni, da zoper navajano ravnanje tožene stranke nima zagotovljenega drugega sodnega varstva, zato (po popravi tožbenega zahtevka, vloženi 1. 8. 2003) predlaga, da sodišče odloči, da se ugotovi, da so dejanja tožene stranke v zadevi upravne izvršbe nad tožnikom z dne 19. 10. 2000 nezakonita od 3. 10. 2002 dalje, ter da se toženi stranki prepoveduje nadaljevati vsako dejanje, ki je predmet njene pravkar navedene odločbe. Tožnik tudi predlaga, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev njegovih sodnih stroškov.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožnik uveljavlja sodno varstvo po 3. odstavku 1. člena ZUS, po katerem odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po navedeni zakonski določbi gre za subsidiarno varstvo ustavnih pravic v posebnem upravnem sporu, za katero mora biti izkazana navedena procesna predpostavka (da ni drugega sodnega varstva), če naj sodišče sploh preizkuša izpodbijani akt oziroma dejanje po vsebini.

Na podlagi tožbe in tožbi priloženih listin sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dne 19.10.2000 izdala upravno inšpekcijsko odločbo, s katero je bila tožniku naložena odstranitev brez upravnih dovoljenj izvedenih gradbenih posegov in vzpostavitev prejšnjega stanja na zemljišču s parc. št. 44 k.o. B, ki ni v njegovi zemljiškoknjižni lasti. Tožnik naloženega ni izpolnil, zato je tožena stranka začela z upravno izvršbo, v kateri je po tožbenih navedbah z več dejanji, z zadnjim dne 24.7.2003, izvedla delno rušenje objekta po pooblaščenem podjetju. Dejanja tožene stranke pojmuje tožnik kot poseg v njegove ustavne pravice, ker je tožena stranka po sklepu o začasni odredbi Okrajnega sodišča v A z dne 3.10.2002, dolžna prenehati z rušenjem spornega objekta in vzpostaviti zadnje posestno stanje. Glede na tožbene navedbe gre pri dejanjih, katerih zakonitost tožnik izpodbija s tožbo, očitno za dejanja, opravljena v postopku upravne izvršbe. Po določbi 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00), je v postopku upravne izvršbe dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo. S pritožbo na podlagi te zakonske določbe se lahko izpodbija tudi posamezna izvršilna dejanja. O pritožbah, vloženih v zadevah upravne izvršbe na področju urejanja prostora in gradenj, po veljavnih predpisih odloča Ministrstvo za okolje, prostor in energijo. Zoper akte (oziroma morebitni molk uprave) navedenega organa je mogoče začeti upravni spor. Tožniku je po mnenju sodišča torej v zvezi z upravnimi izvršilnimi dejanji, ki jih napada z obravnavno tožbo, zagotovljeno sodno varstvo v tako imenovanem rednem upravnem sporu (torej na podlagi 2. odstavka 1. člena ZUS). Takšna dejanja pa po ustaljeni sodni praksi (ki se sicer v pogledu razlage 3. odstavka 1. člena ZUS nanaša predvsem na posamične akte in ne na posamična dejanja) ne morejo biti predmet sodnega varstva na podlagi tožbe, oprte na 3. odstavek 1.člena ZUS. Zato je sodišče tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS moralo zavreči, ne glede na to, da pritožba, vložena v upravnem izvršilnem postopku, po 3. odstavku 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) sama po sebi ne zadrži izvršitve. Tožnik se namreč po mnenju sodišča v nobenem primeru ne more uspešno sklicevati na to, da v zvezi s sporno izvršbo nima drugega sodnega varstva, če v tožbi niti ne zatrjuje, da je v zvezi s sporno izvršbo vložil ustrezna pravna sredstva v upravnem postopku. V zvezi s tožbenim sklicevanjem na 62. člen ZUS sodišče pripominja, da, glede na to, da je moralo tožbo zavreči, ni podlage za odločanje o začasni odredbi po uradni dolžnosti v smislu 3. odstavka 62. člena ZUS.