Jedro

Dejstva, ki jih je A.A. navajala na podlagi vprašanj komisije, presegajo njeno vlogo lastnice stanovanja, ki je omogočila komisiji ogled stanovanjskih razmer. Na ta dejstva, ki jih je komisija presodila skupaj z ugotovitvami ogleda, pa je oprta sporna odločitev prvostopenjskega organa, pri čemer pa tudi ni razvidno, kakšen status v postopku je imela lastnica stanovanja. Ker A.A. med postopkom ogleda ni bila zaslišana kot priča, organ ni imel podlage, da se opre na njeno izpovedbo ter jo oceni kot neverodostojno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, št. 3631-876-1531/11 z dne 12. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožnik ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je v vlogi podal neresnične podatke o svojih stanovanjskih razmerah oziroma navedbe v vlogi niso identične z dejansko ugotovljenimi razmerami (1. točka izreka); ter da zaradi neresničnih podatkov prosilec ni uvrščen na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je 18. 12. 2010 objavil javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, na katerega se je prijavil prosilec. V postopku se je komisija, imenovana za preučitev utemeljenosti vlog, na podlagi prejetih listin, ogledala stanovanjske razmere prosilca in pri tem ugotovila, da se navedbe v vlogi ne ujemajo z dejanskim stanjem. Prosilec je v vlogi navajal, da biva na naslovu …. Pri ogledu stanovanjskih razmer ni bil prisoten, pač pa je ogled omogočila lastnica stanovanja ga. A.A. Ob ogledu komisija v stanovanju ni našla znakov, ki bi nakazovali uporabo stanovanja s strani prosilca in njegovih, v vlogi navedenih družinskih članov (npr. otroški predmeti, ustrezno število zobnih ščetk, obleke in podobno), kot pojasnilo pa je bilo navedeno, da je prosilec službeno odsoten in da so predmeti spravljeni v potovalkah. Pri tem lastnica ni dajala verodostojnega vtisa. Kljub zatrjevani skupni uporabi prostorov, ki bi v tako majhnem stanovanju pomenila zelo intimen odnos med uporabniki in zatrjevani večkratni medsebojni finančni pomoči, ni poznala imen sorodnikov prosilca, niti komisiji ni znala povedati, koliko ji prosilec plačuje za uporabo stanovanja. Komisija je tako presodila, da prosilec stanovanja ne uporablja, pač pa le lastnica stanovanja. Ko se je prosilec osebno zglasil pri organu, je podal svoje pripombe na ugotovitve komisije, vendar je pri tem le zatrjeval, da stanovanje res uporablja. Njegove navedbe niso dovolj prepričljive, da bi organ presodil, da dejansko uporablja stanovanje, saj ne pojasnijo odsotnosti znakov bivanja.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev, glede na pravno podlago Stanovanjski zakon (SZ), Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Pravilnik), 14. javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem Javnega stanovanjskega sklada (razpis) in Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), materialno in procesno pravno napačna, storjene pa so bile tudi bistvene kršitve pravil postopka, ter v sled tega tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka navaja, da je z vidika javnega interesa nujno, da je postopkovno dejanje ogleda drugače urejeno kot v ZUP. V zadevi je bistveno, da se opravi nenapovedan ogled. Pri tem pa ni sporno, ali sme tožena stranka opraviti nenapovedan ogled ali ne, sporen je bil način oprave tega nenapovedanega ogleda. Pri opravi ogleda je komisija prekoračila svoja pooblastila. Edini cilj komisije je bil izmera stanovanja oziroma ugotovitev, ali je tožnik upravičen do 10 točk za utesnjenost v stanovanju, zato bi ogled lahko opravila tudi ob drugem dnevu, ko bi bil tožnik prisoten. Kolikor bi komisija opravila zgolj tisto, kar pravi, da je bil njen namen, torej izmerila stanovanje, ne bi prekoračila svojih pooblastil. Do prekoračitve je prišlo, ko je pričela z zasliševanjem ga. A.A., brez priznanja kakršnegakoli statusa po ZUP. Organ napačno razlaga drugi odstavek 22. člena Pravilnika, ki pravi, da lahko poleg udeleženca in njegove družine v stanovanju bivajo še drugi najemniki oziroma uporabniki, iz česar sledi, da si komisija ogleda stanovanjske razmere vseh, ki bivajo na predmetnem naslovu. Prosilec zase in za svojo družino izpolni vlogo za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja, saj prosi zase in za svojo družino, kar pomeni, da tožnik ni imel dolžnosti, da izpolnjuje podatke tudi za lastnico stanovanja. Še bolj bistveno pa je, da tožena stranka priznava, da ga. A.A. ni zaslišala kot stranko, niti kot stranskega udeleženca ali pričo, saj bi ji tak status moral biti priznan na zapisniku, pri tem pa bi jo seveda morala poučiti o njenih pravicah. Tožena stranka se sklicuje na „druge osebe v postopku“ in zmotno razlaga 200. člen ZUP. Ga. A.A. ni bila opozorjena, da je zaslišana in da bo njena izjava uporabljena v predmetnem postopku. Tožena stranka je v nasprotju z določili ZUP vzela njeno izjavo ter jo ocenila kot neverodostojno, pri tem pa prezrla vse nasprotne listinske dokaze tožnika, do njegove izjave pa se ni niti opredelila. Meni, da Pravilnik daje podlago za nenapovedan ogled, ne daje pa podlage za nenapovedan ogled v nenavzočnosti stranke ter za zasliševanje tistega, ki ni stranka ali priča v postopku, predno se jim tega statusa ne prizna in pouči o pravicah, stranki postopka pa ne omogoči aktivne udeležbe. Nadalje tožniku ni vročila zapisnika o ogledu stanovanjskih in socialno zdravstvenih razmer. Tožnik se je na lastno iniciativo v času uradnih ur javil pri organu in mu obrazložil vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev o njegovi prošnji pomembne. Komisiji je ustno pojasnil, da je bila v času ogleda žena s hčerko pri starših zaradi rizične nosečnosti, sam pa je bil službeno odsoten in je prenočeval v hotelu, kar lahko listinsko izkaže. Prvostopni organ temu ni sledil, s čimer je bila tožniku kršena pravica do sodelovanja v postopku. Organ je odločil povsem arbitrarno, v nasprotju s 138. členom ZUP je prošnjo zavrnil. Toženko v postopku pojasnila tožnika niso zanimala. Drugostopni organ napačno pritrjuje nekorektno izvedenemu ugotovitvenemu postopku. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na ogled. Meni, da je komisija le ugotavljala dejansko stanje in nikakor ni zasliševala lastnice. Neutemeljena je trditev, da se tožnik ni imel možnosti izjasniti glede navedb lastnice, saj se je 11. 7. 2011 zglasil pri toženi stranki, podal pripombe in zapisnik podpisal. Ker je izkazano, da je prihajalo do različnih navedb v vlogi tožnika in dejansko ugotovljenim stanjem, da ni bil predložen račun za opravljene storitve prenočevanja, temveč le potrdilo, kaže na to, da družina stanovanja ne uporablja, v sled česar sta tako prvostopna kot drugostopna odločba pravilni. Sklicevanje na sodno prakso – II U 409/2009 je nesprejemljivo, saj je v tem primeru šlo za cenitev stanovanjske stavbe, kjer vlagatelj ni bil prisoten, prav tako pa mu ni bil vročen cenilni zapisnik, na katerega ni imel možnosti podati pripomb.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je za tožnika sporna odločitev, da ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je v vlogi podal neresnične podatke o svojih stanovanjskih razmerah oziroma navedbe v vlogi niso identične z dejansko ugotovljenimi razmerami.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je organ pri svoji odločitvi oprl na ugotovitve ogleda, da v stanovanju ni najti znakov, ki bi nakazovali uporabo stanovanja s strani prosilca in njegovih, v vlogi navedenih družinskih članov (npr. otroški predmeti, ustrezno število zobnih ščetk, obleke in podobno) ter presojo verodostojnosti izjave ga. A.A., ki je bila pri ogledu prisotna ter na teh podlagah zaključil, da prosilec stanovanja ne uporablja.

Tožnik ne ugovarja opravljenemu nenapovedanemu ogledu kot dokaznemu sredstvu, sporen pa je način oprave ogleda. Sodišče ugotavlja, da je ogled v Pravilniku predviden za presojo stanovanjskih razmer udeležencev razpisa (drugi odstavek 22. člena). Opredelitev stanovanjskih razmer je razvidna iz priloge Pravilnika, v zvezi s stanovanjskimi razmerami se ocenjuje stanovanjski status, kvaliteta bivanja, neprimerna površina stanovanja in funkcionalnost stanovanja. Glede na drugi odstavek 22. člena Pravilnika se torej ogled opravi za razjasnitev stanovanjskih razmer. Kolikor se ugotovitve zapisnika z dne 5. 7. 2011 nanašajo na ta okvir, za sodišče ni sporno, da je pri ogledu sodelovala ga. A.A. – lastnica stanovanja, ki je komisiji dovolila vstop in jo po stanovanju peljala, torej ogled omogočila. Ni sporno za sodišče tudi, da lahko komisija na ogledu zabeleži tudi zapažanja komisije npr. otroški predmeti, število zobnih ščetk, obleke in podobno, dejstva, ki so v neposredni zvezi s „stanovanjskimi razmerami“ oziroma vlogo prosilca. Na vse navedeno se je pri svoji odločitvi organ tudi lahko oprl. Sporno pa je, da se je organ oprl tudi na presojo verodostojnosti vtisa ga. A.A., (ki sicer ni povedala ničesar, kar bi bilo v škodo tožnika kot prosilca, glede sporne okoliščine ali v stanovanju prebiva), pri tem pa ni razvidno, kakšen status je v postopku imela. Namreč dejstva, ki jih je ga. A.A. navajala na podlagi vprašanj komisije, presegajo njeno vlogo lastnice stanovanja, ki je omogočila komisiji ogled stanovanjskih razmer. Na ta dejstva, ki jih je komisija presodila skupaj z ugotovitvami ogleda, pa je oprta sporna odločitev. Po določbi 200. člena ZUP so lahko pri ogledu prisotne tudi druge osebe, vendar kolikor organ tako prisotno osebo zaslišuje o njej znanih dejstvih, mora postopek izpeljati v skladu z določbami ZUP in ji dati status priče. Ker ga. A.A. med postopkom ogleda ni bila zaslišana kot priča, organ ni imel podlage, da se opre na njeno izpovedbo ter jo oceni kot neverodostojno.

ZUP v 138. členu določa, da mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. V obravnavanem primeru se je tožnik zglasil pri organu, vpogledal v zapisnik in navedel, da živi v stanovanju, ki je bilo ogledano. Navedel je tudi, da lahko dokaže, da tam živi. Na podlagi take izjave pa bi moral organ pred izdajo odločbe tožniku dati možnost, da zaradi zavarovanja svojih pravic in pravnih koristi dokaže svojo trditev. Na ustni obravnavi bi lahko zaslišal ga. A.A. ter tožnika in jima predočil ugotovitve ogleda. Ob neskladju njunih izjav pa bi lahko izvedel soočenje ali pa tudi ponovni ogled ter na tej podlagi presodil njuno verodostojnost. Po potrebi bi lahko zaslišal tudi druge priče (tožnik jih je na zapisnik navedel), ki bi pojasnile odsotnost družine v času ogleda. Presojo njihove verodostojnosti pa bi ob vseh izvedenih dokazih opravil organ pred izdajo izpodbijane odločbe. Ker organ ni ravnal po pravilih postopka in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, je sodišče upravni akt v skladu z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo. V ponovnem postopku naj organ izpelje postopek v skladu z navedenimi stališči sodišča, dopolni dejansko podlago odločitve in pravilno uporabi materialno pravo. V zvezi z izpodbijanim izrekom prvostopne odločbe pa sodišče opozarja na prvi odstavek 24. člena Pravilnika. Izrek odločbe se lahko glasi zgolj, da se prosilca uvrsti na prednostno listo upravičencev, ki jim bodo zagotovljena stanovanja oziroma ne uvrsti na prednostno listo. Razlogi za eno ali drugo meritorno odločitev pa so stvar obrazložitve in v izrek ne sodijo.

Ker je dejansko stanje v obravnavanem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 420,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu), z upoštevanjem 20 % DDV. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.