Jedro

Za prisiljenje nasprotnega udeleženca v zdravljenje v DZ ni podlage.

Izrek

I.Pritožbi predlagateljice se ugodi v toliko, da se prvi odstavek I. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje poslej glasi:

"Osebni stiki mladoletnih A. A., EMŠO:, B. B., EMŠO: , in C. C., EMŠO: , z očetom D. D., EMŠO: , začasno potekajo enkrat tedensko v trajanju ene ure v prostorih Centra za socialno delo ..., pod nadzorom strokovnih delavcev tega centra, ki določijo točen časovni termin izvajanja stikov."

II.Pritožbi, predlagateljice v ostalem delu, nasprotnega udeleženca pa v celoti, se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta starša dveh deklic in dečka1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu predlagateljice za izdajo začasne odredbe. Odločilo je, da (I.) stiki, določeni 3. točki sodne poravnave Okrožnega sodišča v Kranju II N 231/2020 z dne 6. 7. 2020, začasno potekajo pod nadzorom Centra za socialno delo, vsako sredo od 14.00 ure do 15.00 ure, v prostorih Centra za socialno delo. Prvi tako določen stik se izvede po izvedbi uvodnega protokola in pripravi na stik. Odločilo je še, da (II.) je CSD dolžan sodišču enkrat mesečno posredovati poročilo o poteku stikov pod nadzorom skupaj z mnenjem, da (III.) ta začasna odredba stopi v veljavo z dnem njene izdaje ter traja do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma do drugačne odločitve sodišča, največ devet mesecev od izvedbe prvega stika pod nadzorom, da se (IV.) zavrne predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na veljavnost začasne odredbe, na psihofizično stanje nasprotnega udeleženca in prepoved prisotnosti tretjih oseb ter da (V.) pritožba zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

2.Oba udeleženca sta vložila pravočasni pritožbi. Predlagateljica izpodbija odločitve pod I., IV. in V. točko izreka, nasprotni udeleženec pa pod I., II. in III. točko. V obeh pritožbah so uveljavljani vsi pritožbeni razlogi, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagateljica predlaga spremembo, in sicer, da se stiki izvajajo med 15.30 in 16.30 uro, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tudi v preostalem delu z odreditvijo, da mora nasprotni udeleženec na stike prihajati popolnoma trezen ter da je na stikih strogo prepovedana prisotnost tretjih oseb (zlasti starih staršev po očetovi strani). Podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa ter vrnitev zadeve v tem obsegu v nov postopek in odločanje. Nasprotni udeleženec predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa oziroma spremembo z določitvijo širšega in za otroke primernejšega režima stikov oziroma odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Oba pritožnika priglašata stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3.Oba udeleženca sta na pritožbi odgovorila. Zavzemata se za zavrnitev pritožb in priglašata stroške.

4.Pritožba predlagateljice je delno utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa ni utemeljena.

5.Temeljno vodilo vseh postopkov, v katerih so prizadete pravice mladoletnih otrok, je največja otrokova korist (7. člen DZ2). Začasna odredba je le začasen, nujen in izjemen ukrep za zaščito otrokovih koristi. Pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka, ki se izrekajo le v primeru ugotovitve, da je otrok ogrožen, sodišče upošteva načelo najmilejšega ukrepa (156. in 157. člen DZ). To pomeni, da se lahko izreče le tak ukrep, ki bo otroka zaščitil in hkrati čim manj posegel v pravice staršev. Če naj se z začasno odredbo uredi taka vsebina, kakršna naj bi se uredila tudi s končno odločitvijo, velja, da naj se z začasno odredbo ne določi vnaprej (prejudicira) končne odločitve sodišča v primeru, ko bi obstoj in trajanje začasne ureditve tako močno in trajno prizadel interese otroka ter obeh staršev, da bi vplival na končni izid postopka.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je bil nasprotni udeleženec v času, ko so bili otroci na vikend stiku pri njem, v prisotnosti otrok tako opit, da se je opotekal, da je bil njegov govor nerazločen, da otrok ni prepoznal in da so zato morali njegovi starši prevzeti skrb za otroke ter predajo predlagateljici,

- da je z verjetnostjo izkazano, da ima nasprotni udeleženec dlje časa trajajoče težave zaradi odvisnosti od alkohola in da je podana nevarnost ponovnega opijanja, ker pri odločitvi za abstiniranje ni zdržal niti v času, ko so bili otroci pri njem na stiku in bi moral skrbeti za njih,

- da so otroci zaradi ravnanja nasprotnega udeleženca v hudi stiski,

- da so otroci v času stikov pri nasprotnem udeležencu ogroženi zaradi njegove nekritičnosti do svojega ravnanja (opijanja v času, ko so otroci pri njem na stiku) ter pomanjkanja motivacije za vztrajanje pri abstinenci in zdravljenje, v katerega se je sicer samoiniciativno vključil,

- da bi imela v primeru, če bi nasprotni udeleženec stike samostojno izvajal, njegova odvisnost od alkohola dolgoročne posledice na razvoj otrok, njihovo čustveno stabilnost in samopodobo,

- da je bil obema udeležencema s sklepom III N 454/2025 z dne 2.2.2026 izrečen ukrep omejitve starševske skrbi nad otroci (da CSD najmanj dvakrat letno spremlja in preverja vključevanje ter sodelovanje staršev v storitvi "pomoč družini za dom" in preverja skrb staršev nad vsemi tremi otroci tudi v sodelovanju z drugimi institucijami),

- da oba udeleženca nerazrešen partnerski konflikt prenašata na otroke in da se lahko trenutno stabilno ter čustveno podporno okolje zagotovi le s pomočjo in nadzorom strokovnih delavcev CSD, ki lahko zagotovijo stik tudi v varnih razmerah, saj lahko izvedbo stika v primeru alkoholiziranosti nasprotnega udeleženca preprečijo,

- da so stiki med otroci in nasprotnim udeležencem v dani situaciji v največjo korist otrok, in sicer v trajanju ene ure tedensko, ker se že dva meseca ne vršijo in bi bili v trajanju dveh ur preobsežni,

- da milejša oblika omejitve stikov (v prisotnosti tretjih oseb ali na javnih mestih) ne bi bila v korist otrok, saj bi bili otroci še v večji meri izpostavljeni konfliktnim situacijam, kar bi jih ogrožalo.

Glede pritožbe nasprotnega udeleženca

Nasprotni udeleženec z lastno oceno dokazov, ki jih je izvedlo prvostopno sodišče, ter opisovanjem svojega ravnanja, ne more omajati pravilnosti zaključka prvostopnega sodišča, da je njegovo ravnanje za otroke ogrožujoče. S svojim stanjem pijanosti3 je namreč otroke prestrašil, jih čustveno obremenil in jim povzročil stisko. Pritožbene trditve, da nikoli ni ravnal nasilno, ogrožal otrok, jih zanemarjal in zlorabljal ter da je imel vse do zaostritve konflikta nesporno z otroci vzpostavljen tesen, čustveno topel in stabilen odnos, s katerimi se zavzema za samostojne stike, lahko kažejo le, da še vedno ne evalvira ustrezno svojega ravnanja in še vedno ne prepozna vpliva dogodka na otroke. Zloraba alkohola v času, ko bi moral starš izvajati starševsko skrb, pa je zaradi alkoholiziranosti sploh ni sposoben izvajati, namreč lahko poleg zanemarjanja predstavlja tudi psihično nasilje nad otrokom, saj pri otroku povzroča strah in negotovost, ko mora poskrbeti tako zase kot za starša. Otroci pa potrebujejo občutek, da so jim starši sposobni zagotoviti varnost in ustrezno skrb. Zato je prepoznavanje, kako lastna ravnanja vplivajo na otroke, pomemben element odgovornega starševstva.

Ob neizpodbiti ugotovitvi, da nasprotni udeleženec nima uvida v posledice, ki jih ima njegovo ravnanje na doživljanje otrok, se ne more izkazati za utemeljeno niti stališče pritožbe, da odločitev sodišča prve stopnje, temelječa na mnenju CSD, predstavlja poskus odtujevanja otrok od očeta. Glede na to, da nasprotnemu udeležencu ni moč zaupati otrok na samostojnem stiku dokler ne izkaže kritičnosti do prekomernega uživanja alkohola ter motivacije za osebnostjo urejanje in da je zato stike med njim ter otroci moč varno zagotoviti zgolj v stabilnem in čustvenem okolju ob pomoči in nadzoru strokovnih delavcev CSD, v danih okoliščinah druga oblika stika od določenega z izpodbijanim sklepom ne pride v poštev. Kakšna in katera oblika stika z otroci bi bila primernejša, pritožnik niti ne predlaga niti konkretno ne pojasnjuje.

Glede pritožbe predlagateljice

Predlagateljica izpostavlja, da izvedba stikov v času, ki ga je določilo sodišče, zaradi trajanja pouka, ki ga ima A. A. ob sredah do 13.55 ure, ni mogoča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v korist otrok, da se stiki izvajajo eno uro na teden. Glede na to, da je potrebno uskladiti časovne in kadrovske zmožnosti centra za socialno delo z različnimi obveznostmi treh otrok in njihovih staršev, je v korist otrok, da je čas izvajanja stikov vedno določen tako, da zgolj čas, ob katerem naj se stik izvede, ne predstavlja ovire za uspešno izvedbo stika. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo zato treba sklep sodišča prve stopnje v toliko spremeniti, da natančen čas izvedbe stika v trajanju ene ure tedensko določi center za socialno delo sam iz razloga, ker bo vse dejavnike, potrebne za uspešno izvedbo stika treh otrok z nasprotnim udeležencem, lahko sproti upošteval pri določitvi tedenskega termina stikov (prvi odstavek 163. člena in četrti odstavek 7. člena DZ).

V preostalem delu pa predlagateljica neutemeljeno izpodbija zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Z izpodbijanim sklepom se začasno urejajo le stiki med otroci in nasprotnim udeležencem, katerim je namenjena tudi izvedba stika. Posebna odreditev, da naj na stike ne pristopajo tretje osebe in da mora nasprotni udeleženec na stike pristopati v treznem stanju, ni potrebna, ker stike pod nadzorom nadzorujejo strokovne osebe centra za socialno delo, ki skrbijo tudi za korist otrok in njihovo varnost (164. člen DZ). Stiki otrok s tretjimi osebami so mogoči le v primeru, če to ne nasprotuje odločitvi sodišča ali dogovoru (142. člena DZ). V primeru, ko pride pred ali med stikom do kakršnegakoli izrednega dogodka, center za socialno delo o tem sodišču pošlje poročilo (163. člen DZ), čemur (lahko) sledi izvedba potrebnih dejanj in ukrepov po 153. členu DZ.

Predlagana naložitev zdravljenja odvisnosti nasprotnemu udeležencu, ki naj bi po mnenju pritožnice edino privedlo do dolgoročne stabilizacije družinskih razmerij in zagotovilo dejansko varnost otrok, bi posegla v pravico nasprotnega udeleženca do svobodne in prostovoljne odločitve glede zdravljenja. To pravico z določbo, da nikogar ni mogoče prisiliti v zdravljenje, razen v primerih, ki jih določa zakon, varuje ustava (51. člen URS4). Za prisiljenje nasprotnega udeleženca v zdravljenje v DZ ni podlage5. Dejstvo, ali se starš odloči za svetovano zdravljenje odvisnosti, pa lahko predstavlja eno od okoliščin, pomembnih za ugotavljanje sposobnosti izvajanja starševske skrbi. Povedano še drugače. Če se ugotovi, da je zaradi starševega škodljivega ravnanja ali navade otrok ogrožen, se lahko (tudi drastično) poseže v starševske pravice.

Presoja pritožbenih navedb predlagateljice o zavajanju s strani nasprotnega udeleženca (glede dela, zanemarjanja preživninskih obveznosti), o njegovi nezrelosti, o manipulaciji otrok s strani matere in o ignoriranju sposobnosti otrok, da sami vrednotijo očetova ravnanja, so stvar nadaljnjega postopka.

Sklepno

Izdaja začasne odredbe je izjemen ukrep za varstvo koristi otrok, s katerim se uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek sodnega postopka o glavni stvari. Na podlagi ugotovljenih okoliščin je sodišče prve stopnje ravnalo materialnopravno pravilno, ko je zaradi varstva koristi otrok delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe z določitvijo stikov pod nadzorom strokovnih delavcev centra za socialno delo.

Pritožba predlagateljice se je izkazala za delno utemeljeno zgolj glede časovnega termina stikov pod nadzorom in je bilo treba zaradi pravilne uporabe materialnega prava izpodbijani sklep v tem delu spremeniti (3. točka 365. člena, 366. člen in peta alineja 358. člena ZPP6). Zavrnitvi pritožb, predlagateljičine v preostalem delu, pritožbe nasprotnega udeleženca pa v celoti, je botrovala ugotovitev, da pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (2. točka 365. člena, 366. člen, drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

O stroških, ki so udeležencema nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno s končno odločbo, saj so stroški zavarovanja del stroškov nepravdnega postopka (prvi odstavek 165. člena in 151. člen ZPP, 101. člen ZNP-1).

-------------------------------

1V času izdaje izpodbijanega sklepa je bila A. A. stara 11 let, B. B. 7 let in 10 mesecev, C. C. pa 6 let in pol.

2Družinski zakonik (DZ), Uradni list RS, št. 15/17 in nasl.

3Stanje nasprotnega udeleženca v izpodbijanem sklepu sodišče, opirajoč se na mnenje CSD, ponesrečeno imenuje "spodrsljaj". S takšnim poimenovanjem, ki po Slovarju slovenskega knjižnega jezika predstavlja zgolj manjšo napako zaradi trenutne raztresenosti oziroma površnosti, se zmanjšuje pomen dogodka, ki je vplival na očetovo sposobnost ustreznega izvajanja starševske skrbi v času stika in zagotavljanja varnosti otrok.

4Ustava Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.

5Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1848/2025 z dne 22. 1. 2026.

6Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.V postopku izdaje začasnih odredb za varstvo koristi otrok se ZPP smiselno uporablja na podlagi 100. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1; Uradni list RS, št. 16/19) in 239. ter 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Uradni list RS, št. 51/98 in nasl.).