Jedro

Soglasje o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa učinkuje za terjatev/obveznost, ki je z notarskim zapisom določena ali vsaj določljiva, le če so potrebne nadaljnje ugotovitve, notarski zapis ne more biti izvršilni naslov. Štetje dni zamude in preprosta matematična operacija množenja teh dni z dnevno določeno zamudno kaznijo ne pomenijo ugotavljanja kakšnega dejanskega stanja, kar v izvršilnem postopku ne bi bilo dopustno.

V neposredno izvršljivem notarskem zapisu je sicer resda uporabljen izraz odstop, vendar pa je v tretjem členu Sporazuma o zavarovanju uporabljen izraz odpoklic (z "možnostjo odpoklica") in takšna oblikovalna pravica upnika je bila v posojilni pogodbi tudi dogovorjena. To izhaja iz dogovorjene posledice, in sicer (takojšnje) zapadlosti v plačilo celotne še neplačane obveznosti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnikov z dne 20. 8. 2025 zavrnilo (I. točka izreka sklepa) in odločilo, da morata dolžnika upniku povrniti 298,65 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožujeta dolžnika. Navajata, da se sodišče ni opredelilo do ugovora dolžnikov, da višine terjatve iz naslova plačila pogodbene kazni ob sklenitvi notarskega zapisa ni bilo mogoče določiti brez dodatnega ugotavljanja, zaradi česar notarskega zapisa v tej zvezi ni mogoče šteti kot primeren izvršilni naslov. Dolžnika v ugovoru navajata, da ob sklenitvi notarskega zapisa višina pogodbene kazni ni bila znana oziroma določljiva brez dodatnega ugotavljanja, tako, da notarski zapis SV 1205/2023 ne more predstavljati ustreznega izvršilnega naslova za neposredno izvršbo terjatev iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude pri izročitvi vinkulacije zavarovalne police. V predmetnem primeru je notarski zapis vseboval dogovor o pogodbeni kazni, katere končna višina ob sklenitvi zapisa ni bila znana in je bila odvisna od trajanja zamude dolžnika pri izročitvi vinkulacije zavarovalne police. Ker obveznost ob sklenitvi notarskega zapisa še ni bila zapadla in višina kazni ni bila objektivno določljiva brez naknadnega ugotavljanja dejstev, notarski zapis ne more predstavljati izvršilnega naslova. Smiselno enako stališče je zavzela tudi ustaljena sodna praksa (sklicujeta se na sklep VSL I Ip 1191/2020 in sodbo VSRS II Ips 74/2020). Dejstva in okoliščine "koliko časa bo zamuda" in "kdaj bo sklenjena oziroma vinkulirana zavarovalna polica" oziroma "ali je bila zavarovalna polica sklenjena in vinkulirana", v obravnavanem primeru na podlagi notarskega zapisa niso objektivno določljiva oziroma teh dejstev in okoliščin tudi ni mogoče ugotavljati v ugovornem postopku, še posebej, če so si navedbe in trditve ter dokazni predlogi upnika in dolžnika v tem delu v nasprotju. Po 20. členu ZIZ mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je listina, na podlagi katere se predlaga izvršba, izvršilni naslov po zakonu. Sodišče prve stopnje je v tem primeru preizkus opravilo le formalno, ne pa vsebinsko, ali notarski zapis vsebuje določeno oziroma določljivo obveznost. Nadalje 21. člen ZIZ določa, da se izvršba lahko opravi le v mejah, določenih z izvršilnim naslovom. Ker v notarskem zapisu ni določen znesek pogodbene kazni, ampak je bil določen šele z enostranskim izračunom upnika, je sodišče dovolilo izvršbo za terjatev, ki v izvršilnem naslovu sploh ni bila navedena. Pri vsem navedenem pa je sodišče prve stopnje tudi bistveno kršilo določilo 21. člena ZIZ, v delu ko je zmotno enačilo splošno klavzulo "z vsemi pripadki in stroški” z izrecnim soglasjem za neposredno izvršljivost tudi glede pogodbene kazni. Nadalje je sodišče prve stopnje v postopku odločanja o ugovoru dolžnikov napačno uporabilo določilo 26. člena ZIZ, v delu, ko je odločilo, da sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnikov iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezana na nastop negativnega dejstva, za katerega predhodni postopek ugotavljanja izvršljivosti pogodbene kazni ni bil potreben. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na sklep VSL opr. št. I Ip 733/2020, vendar ga je uporabilo izven konteksta. Navedeni primer se nanaša na že znano in zapadlo obveznost, kjer je neizpolnitev enkratna in preverljiva. V obravnavanem primeru pa gre za pogodbeno kazen zaradi zamude, katere višina in trajanje se šele postopoma oblikujeta — torej ne gre za "negativni pogoj" enkratne opustitve, temveč za "trajni pogoj". Sodišče prve stopnje pa je v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa nadalje tudi napačno kvalificiralo pravno naravo pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja sodbo VSL opr. št. I Cpg 280/2017, ki se nanaša na pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve, medtem ko je v obravnavanem primeru jasno dogovorjena kazen zaradi zamude ("100 EUR na dan zamude"). S tem je sodišče prve stopnje zamenjalo pravno naravo terjatve, saj pri kazni zaradi zamude ni mogoče govoriti o nadaljnjem teku po prenehanju pogodbe. V 5. členu posojilne pogodbe (SV 292/2023) je bilo določeno: "Če dolžnik ne predloži vinkulacije zavarovalne police do dogovorjenega roka, je dolžan plačati pogodbeno kazen v znesku 100 EUR za vsak dan zamude" Iz tega določila je razvidno, da je kazen vezana na čas zamude, tek kazni se konča z izpolnitvijo obveznosti (izročitev vinkulacije) in kazen ni vnaprej določena po višini, saj je odvisna od trajanja zamude. Zato ima ta kazen vse značilnosti pogodbene kazni zaradi zamude, ne pa zaradi neizpolnitve. Nadalje je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim tudi napačno uporabilo sodbo opr. št. VSL I Cpg 280/2017. Če pogodba preneha (npr. z odstopom upnika), dolžnik ne more več biti v zamudi z izročitvijo — zamuda se zaključi z dnem prenehanja obveznosti. Zato po prenehanju pogodbe ni več mogoče obračunavati dnevne kazni, saj obveznost izročitve vinkulacije več ne obstaja (prenehala je z razveznim učinkom), s tem preneha tudi vsakršna zamuda. Smiselno enako stališče je zavzela tudi sodna praksa: VSRS opr. št. II Ips 245/2012: "Zamudna kazen preneha s prenehanjem obveznosti; po razvezi pogodbe je mogoče zahtevati le kazen za obdobje do razveze" in VSL opr. št. I Cp 513/2018: "Zamudna kazen se obračuna le do dneva, ko obveznost preneha; po razvezi pogodbe ne teče več". Dolžnika pa nadalje tudi vztrajata, da sta v roku sklenila vse zavarovalne police in zavarovalne police vinkulirala v korist upnika in pri tem v celoti povzemata vse navedbe, ki sta jih dolžnika v tej zvezi podala v ugovoru in se dolžnika na te navedbe v celoti sklicujeta. Pri čemer dolžnika še dodajata, da je prvi dolžnik dne 3. 11. 2025, to je po izteku ugovornega roka in pred iztekom roka za pritožbo, s strani Zavarovalnice A., d.d., po elektronski pošti prejel poziv za plačilo stroškov izdaje vinkulacije oziroma zastave po zavarovalni polici št. 000. Dolžniku je bila posredovana tudi vinkulacija police št. 000 z dne 12. 9. 2023, ki je bila naslovljena na upnika. Ker so bile upniku predložene vinkulacije zavarovalnih polic, za kar sta dolžnika k ugovoru priložila tudi ustrezna dokazila, je ugovor dolžnikov v tem delu tudi utemeljen, sodišče prve stopnje pa je v tem delu tudi nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo določila ZIZ. Dolžnika pri navedenem še dodajata, da je bil naslov upnika po podpisu notarskega zapisa spremenjen in se je prej glasil Cesta 5C, B., kar je razvidno tudi iz vpogleda v poslovni register pri AJPES. Dolžnika pa sta v zvezi z dokazovanjem dejstva, da so bile zavarovalne police sklenjene, v ugovoru predlagala tudi zaslišanje priče C. C., ki bi kot zavarovalni agent, ki je za dolžnika urejal vinkulacijo zavarovalnih polic za stanovanje v B. in D., lahko izpovedal glede izdaje vinkulacije v korist upnika in o drugih okoliščinah v tej zvezi, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, s čimer je sodišče prve stopnje v tem delu tudi bistveno kršilo določila postopka in nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Z zavrnitvijo zaslišanja predlagane priče, pa je sodišče prve stopnje tudi kršilo pravico dolžnikov do izjave in kontradiktornega postopka (22. člen Ustave RS). Priglašata pritožbene stroške.

3.Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 1205/2023 z dne 27. 7. 2023 zaradi izterjave pogodbene kazni zaradi zamude z izročitvijo vinkulacije zavarovalne police.

6.Višje sodišče uvodoma ne pritrjuje pritožbenim navedbam, da konkretni neposredno izvršljiv notarski zapis za izterjavo pogodbene kazni ni primeren izvršilni naslov. ZIZ v 21. členu določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v nem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Celo iz sodne prakse, ki jo citira dolžnik sam, pri tem zadostuje, da je dolžnikova obveznost določljiva. Tako je VSL v sklepu I Ip 1191/2020 zavzelo stališče, da soglasje o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa učinkuje za terjatev/obveznost, ki je z notarskim zapisom določena ali vsaj določljiva, le če so potrebne nadaljnje ugotovitve, notarski zapis ne more biti izvršilni naslov. Štetje dni zamude in preprosta matematična operacija množenja teh dni z dnevno določeno zamudno kaznijo ne pomenijo ugotavljanja kakšnega dejanskega stanja, kar v izvršilnem postopku ne bi bilo dopustno. Tudi VSRS je v odločbi II Ips 74/2020 navedlo, da notarski zapis ne more biti izvršilni naslov, če gre za bodočo terjatev oziroma terjatev, ki še ni nastala oziroma jo je treba najprej ugotoviti, tako, da se soglasje o neposredni izvršljivosti ne more raztezati na bodoče, še neobstoječe terjatve; terjatev mora biti določena ali vsaj objektivno določljiva v notarskem zapisu. Ker je pogodbena kazen za zamudo določljiva z enostavno računsko operacijo, je izvršilni naslov v tem delu primeren za izvršbo, četudi ob sklenitvi neposredno izvršljivega notarskega zapisa ni bilo vnaprej znano, ali bo dolžnik prišel v zamudo in koliko dni bo v zamudi. Vpliv na to je bil nenazadnje povsem v sferi dolžnika.

7.Nadalje ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje soglasje z neposredno izvršljivostjo neutemeljeno širilo na pogodbeno kazen zgolj iz dikcije "z vsemi pripadki in stroški". V 4. členu Sporazuma o zavarovanju je namreč jasno navedeno, da so se stranke dogovorile, da je ta notarski zapis glede "vseh dogovorjenih obveznosti iz Posojilne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve" neposredno izvršljiv. V obravnavanem primeru je v notarskem zapisu v 4. členu Posojilne pogodbe določena tako obveznost izročiti vinkulacijo upniku do dne 27. 8. 2023 kot tudi obveznost plačila pogodbene kazni zaradi zamude v znesku 100,00 EUR za vsak dan zamude za primer, če obveznost izročitve vinkulacije ni izpolnjena do navedenega datuma. Soglasje z neposredno izvršljivostjo se torej določno nanaša tudi na pogodbeno kazen zaradi zamude.

8.Drži sicer, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu naravo pogodbene kazni napačno okvalificiralo kot pogodbeno kazen za neizpolnitev in ne kot pogodbeno kazen za zamudo. Vendar pa dolžnika zmotno uveljavljata, da je v konkretnem primeru prišlo do odpovedi posojilne pogodbe, sklenjene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu. V tretjem odstavku 3. člena posojilne pogodbe je dogovorjeno, da v primeru, da je posojilojemalec v zamudi s plačilom posameznega obroka deloma ali v celoti za več kot 14 dni, zapade v plačilo celotna še neplačana obveznost, upnik pa ima v tem primeru pravico odstopiti od te pogodbe in zahtevati takojšne vračilo celotnega dolga s stroški vred. Uporabljen je sicer resda izraz odstop, vendar pa je v tretjem členu Sporazuma o zavarovanju uporabljen izraz odpoklic (z "možnostjo odpoklica") in takšna oblikovalna pravica upnika je bila v posojilni pogodbi tudi dogovorjena. To izhaja iz dogovorjene posledice, in sicer (takojšnje) zapadlosti v plačilo celotne še neplačane obveznosti. Odpoklicna pravica je namreč pravica, ki daje imetniku (odpoklicnemu upravičencu) pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na drugo stranko določenega pravnega razmerja, povzroči (predčasno) dospelost obveznosti druge stranke iz tega pravnega razmerja ne pa tudi prenehanja pravnega razmerja. Odstopna pravica na drugi strani pa je pravica, ki daje imetniku (odstopnemu upravičencu) pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na drugo stranko določenega pravnega (praviloma poslovnega, pogodbenega) razmerja, povzroči prenehanje (razvezo) tega pravnega razmerja (praviloma poslovnega obligacijskega razmerja - pogodbe) ter uresničitev odstopne pravice (oziroma dosledneje razveza pogodbe kot posledica uresničitve odstopne pravice) lahko povzroči nastanek obveznosti na podlagi odgovornosti za neizpolnitev v ožjem pomenu (na primer obveznosti plačati pogodbeno kazen za neizpolnitev) in povračilne (kondikcijske) obveznosti. Zgolj dejanski odstop od pogodbe bi povzročil tudi prenehanje obveznosti izročitve vinkulacije in plačila pogodbene kazni.

9.Prav tako višje sodišče ne pritrjuje pritožbi, da bi v konkretnem primeru upnik moral izkazovati nastop pogoja (neizročitev vinkulacije) z javno ali po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, kot to določa 26. člen ZIZ. Pritrjuje namreč že zavzetemu stališču v sodni praksi, da v primeru, ko sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva, upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dokazovati izvršljivosti terjatve na način iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ (tako sklep VSL I Ip 733/2020). Nepomembno je, ali gre za "enkratno in preverljivo" neizpolnitev oz. v danem primeru za zatrjevano zamudo z izpolnitvijo (torej neizpolnitev v dogovorjenem roku), bistveno je, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati, zato od upnika tega tudi ni mogoče zahtevati. Pač pa mora izpolnitev obveznosti oziroma izpolnitev le-te v roku dokazovati dolžnik.

10.Za takšno dokazovanje pa dolžnik lahko predlaga, sodišče pa mora izvesti, vsa razumno primerna dokazna sredstva. Utemeljeno namreč dolžnika uveljavljata, da sta v dokazovanje svojih trditev, da sta upniku vinkulacijo izročila, predlagala tudi zaslišanje priče C. C., ki bi kot zavarovalni agent lahko izpovedal glede izdaje vinkulacije v korist upnika. Zakaj tega dokaza, ki je bil ustrezno substanciran, ni izvedlo, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu niti ne obrazloži. Neujemanje glede datuma prošnje za vinkulacijo in datuma same vinkulacije ima lahko razumno pojasnilo (npr. pisna pomota), prav tako sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj vinkulacija ne bi mogla veljati za nazaj, saj ne pojasni, zakaj ne bi mogla biti za nazaj določena upravičenost do izplačila morebiti že prej nastale škode iz kakega zavarovalnega primera. Ponovno povedano pa ima kot bistveno stranka pravico do obrambe z vsemi zakonsko predvidenimi razumnimi dokaznimi sredstvi, s katerimi bi lahko potencialno prišlo do ugotovitve drugačnega dejanskega stanja, kot zgolj na podlagi pisnih dokazov. Ob tem višje sodišče ugotavlja, da poziv (opomin) zavarovalnice A. z dne 3. 11. 2025 za plačilo stroškov vinkulacije police 000 glede na čas odločitve o ugovoru in vložitve obravnavane pritožbe predstavlja dovoljeno pritožbeno novoto. Opustitev izvedbe prelaganega dokaza z zaslišanjem navedene priče pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (ter kršitev ustavne pravice dolžnikov do izjave), zaradi česar je pritožbi treba ugoditi, sklep pa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11.V novem postopku naj sodišče prve stopnje dokazno oceni tudi tista dokazila, ki predstavljajo dovoljene pritožbene novote, zlasti pa naj zasliši substancirano predlagano pričo in glede na rezultat dokaznega postopka ponovno odloči, ali in kdaj (morebiten vpliv na višino zamudne pogodbene kazni) sta dolžnika izpolnila obveznost izročitve vinkulacije.

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep.

-------------------------------

1Plavšak Nina, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, Podjetje in delo, št. 8, 2012, ISSN 1581-1107, str. 1617.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 20a, 21, 21/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.