Jedro

V postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni pride v poštev tisti kazenski zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni. V takem primeru je treba uporabiti zakon, ki je glede vprašanja, kdaj zastara izvršitev izrečene kazni, za obsojenca najugodnejši. Izvršitev izrečene kazni zapora je mogoča vse do zastaranja njene izvršitve, ki je vezano na izrečeno kazen in čas obsodbe.

Pri opravljanju dela v splošno korist ne gre za samostojno vrsto kazenske sankcije, temveč le za drugačen način izvršitve kazni zapora, pa zato za pravno stališče sodišča prve stopnje, da izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen zapora ne sme izvršiti in ki posledično povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega alternativnega načina izvršitve kazni, v kazenskem zakonu ni podlage.

Izrek

I. Pritožba obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da izvršitev kazni dva meseca in dva dni zapora, ki je bila obsojeni A. A. izrečena s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 83720/2010 z dne 14. 10. 2015, ki je postal pravnomočen 5. 9. 2018, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 83720/2010 z dne 16. 11. 2012, ni zastarala.

2. Zoper sklep se je pritožila obsojenka iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma podrejeno, da ga spremeni in „ugodi institutu zastaranja“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za „pripoznanje roka zastaranja“ po zakonski določbi, ki je veljala ob storitvi kaznivega dejanja. Iz podatkov spisa je sicer razbrati, da je obsojenka kazniva dejanja storila v času veljavnosti Kazenskega zakona – KZ, medtem ko je bila sodba sodišča prve stopnje I K 83720/2010 izdana dne 16. 11. 2012, torej v času veljavnosti novele KZ-1B (ta je stopila v veljavo 15. 2. 2012). S to sodbo, ki je postala pravnomočna dne 15. 2. 2013, je bila obsojenki izrečena kazen eno leto in en mesec zapora, ki se izvrši z delom v splošno korist. Tako je ugotoviti, da je prvostopenjsko sodišče že pri izdaji sodbe odstopilo od načela alternativnosti, v skladu s katerim je treba uporabiti bodisi stari, bodisi novi zakon in ne kombinacije obeh, saj je kaznivo dejanje opredelilo po KZ (ki nadomestnih načinov izvršitve kazni zapora še ni določal), glede možnosti izvršitve kazni z delom v splošno korist pa je uporabilo določila KZ-1B. Takšen odstop je v nekaterih izjemnih situacijah dovoljen, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov.1 To v sodni praksi dopušča Vrhovno sodišče RS tudi pri ugotavljanju zastaranja izvršitve kazni, zato se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno oprlo na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018, po kateri pride v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni v poštev tisti kazenski zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni.2 V takem primeru je treba uporabiti zakon, ki je glede vprašanja, kdaj zastara izvršitev izrečene kazni, za obsojenca najugodnejši. Kot že navedeno, je obsojenka kazniva dejanja storila v času veljavnosti KZ, medtem ko je bila sodba sodišča prve stopnje I K 83720/2010 izdana (in postala pravnomočna) v času veljavnosti novele KZ-1B. Po 4. točki 92. člena KZ-1 se kazen zapora ne sme izvršiti, če je poteklo deset let od obsodbe na zapor nad enim letom. Noveli KZ-1B je do trenutka izdaje izpodbijanega sklepa sledilo še šest novel: KZ-1C (velja od 20. 10. 2015), KZ-1D (velja od 11. 6. 2016), KZ-1E (velja od 2. 7. 2017), KZ-1F (velja od 29. 3. 2020), KZ-1G (velja od 11. 7. 2020) in KZ-1H (velja od 30. 6. 2021), vendar sprememb na področju štetja zastaranja izvršitve zaporne kazni ni bilo. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje, v nasprotju s prepričanjem obsojenke, pravilno upoštevalo novelo KZ-1B, ki je veljala v trenutku pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojenki izrečena kazen zapora. Ob tem je dodati, da je v skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 mogoče retroaktivno uporabiti samo kasnejši milejši zakon, ne pa tudi morebitnega prejšnjega milejšega, saj sodišče ne more uporabiti morebitnih milejših določb predhodnih kazenskih zakonov, ki jih je v postopku do pravnomočnosti sodbe že imelo možnost uporabiti, vendar jih ni, ker so bila pozneje spremenjena določila, glede na celoten kontekst zadeve milejša. 5. Sodišče druge stopnje pa ob presoji preostalih razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da obsojenki izrečena kazen dva meseca in dva dni zapora (torej preostanek izrečene kazni) ni zastarala, sicer pravilna, vendar iz drugačnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da je sodišče s sodbo I K 83720/2010 z dne 16. 11. 2012 spoznalo obsojenko za krivo in ji izreklo kazen eno leto zapora (pravilno eno leto in en mesec zapora), pri čemer je odločilo, da se ta nadomesti z 260 urami dela v splošno korist. Ker obsojenka dela v splošno korist ni v celoti opravila, je sodišče s sklepom I Ks 83720/2010 z dne 14. 10. 2015 odločilo, da se preostali del neizvršene kazni (neopravljenih 124 ur dela v splošno korist) izvrši tako, da se obsojenki izreče kazen dva meseca in dva dni zapora. V točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo še, da tedaj veljavni KZ-1B in sedaj veljavni KZ-1G v 5. točki 92. člena določata, da se kazen zapora ne more več izvršiti, ko je poteklo šest let od obsodbe na zapor do enega leta, ter da je izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist predstavljala pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen zapora ne sme izvršiti, kar po določbi drugega odstavka 94. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega alternativnega načina izvršitve kazni. Po oceni sodišča prve stopnje je bilo v obravnavani zadevi zastaranje prekinjeno do 5. 9. 2018, šestletni zastaralni rok v obravnavni zadevi pa se izteče dne 5. 9. 2024. 7. Takšnim zaključkom sodišča prve stopnje ni mogoče pritrditi. Primarno je poudariti, da je izvršitev izrečene kazni zapora mogoča vse do zastaranja njene izvršitve, ki je vezano na izrečeno kazen in čas obsodbe (92. člen KZ-1).3 Kot že navedeno, je bila v obravnavani zadevi obsojenki s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 83720/2010 z dne 16. 11. 2012, pravnomočno dne 15. 2. 2013, izrečena kazen eno leto in en mesec zapora (in ne zgolj eno leto zapora) ter nato odločeno, da se ta nadomesti z 260 urami dela v splošno korist. Zastaranje izvršitve kazni zapora je tako na podlagi prvega odstavka 94. člena KZ-1 začelo teči z dnem 15. 2. 2013, to je od pravnomočnosti sodbe I K 83720/2010 z dne 16. 11. 2012. Glede na takó izrečeno kazen zapora in torej upoštevaje, da je zastaranje izvršitve kazni zapora po določbi 92. člena KZ-1 vezano na izrečeno kazen in čas obsodbe, je potrebno v konkretnem primeru upoštevati s sodbo z dne 16. 11. 2012 izrečeno kazen eno leto in en mesec zapora ter posledično desetletni (4. točka 92. člena KZ-1) in ne šestletni zastaralni rok, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. V tej zvezi je opozoriti še na določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, po kateri zastaranje izvršitve zaporne kazni ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Okoliščin, ki povzročijo, da zastaranje v času njihovega obstoja ne teče, zakon niti primeroma ne našteva, iz zakonske dikcije drugega odstavka 94. člena KZ-1 pa je razvidno, da mora iti pri tem za ovire pravne narave, torej ovire, ki po samem zakonu ne dovoljujejo izvršitve kazni. Ob upoštevanju dejstva, da pri opravljanju dela v splošno korist ne gre za samostojno vrsto kazenske sankcije, temveč le za drugačen način izvršitve kazni zapora, ki je bila s pravnomočno sodbo obsojenki izrečena, pa za pravno stališče sodišča prve stopnje, da izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen zapora ne sme izvršiti in ki posledično po določbi drugega odstavka 94. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega alternativnega načina izvršitve kazni, v kazenskem zakonu ni podlage.4

8. Po obrazloženem in torej navkljub drugačnim razlogom v izpodbijanem sklepu, je odločitev, da obsojenki izrečena kazen zapora še ni zastarala, pravilna, česar ne morejo omajati niti pritožbene navedbe v zvezi z (ne)opravljanjem dela v splošno korist, ki nenazadnje niso predmet obravnavanega pritožbenega postopka.

9. Glede na premoženjske razmere obsojenke, ki so razvidne iz njenih osebnih podatkov v spisu ter dejstva, da se trenutno nahaja na prestajanju kazni zapora, je sodišče druge stopnje odločilo, da jo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga morala plačati zaradi neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

10. Sklep sodišča druge stopnje temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

1 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 45162/2011 z dne 13. 3. 2014 in I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018. 2 Tako odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019 in I Ips 59593/2010 z dne 3. 9. 2020. 3 Tako Vrhovno sodišče RS I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019 in I Ips 59593/2010 z dne 3. 9. 2020. 4 Tako Vrhovno sodišče RS I Ips 59593/2010 z dne 3. 9. 2010, tč. 12.