Jedro

Iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS v L., enote v L., z dne 6.12.1994, je bil obs. S.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po I. odstavku 46. člena KZ-77 v zvezi z II. odstavkom 12. člena KZJ. Za to kaznivo dejanje mu je bila izrečena kazen 7 let zapora. Z upoštevanjem kazni 5 mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe TS v L. enote v L., z dne 31.5.1994, mu je bila po 3. točki II. odstavka 48. člena KZJ izrečena enotna kazen 7 let in 3 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 14.6.1994 od 13. ure dalje. Višje sodišče v L. je s sodbo z dne 16.3.1995, pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornika obsojenca, odvetnika M.S. in B.M.S. iz L., sta dne 7.7.1995 pri sodišču prve stopnje vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila dne 18.7.1995 s spisom predložena VS RS.

Zaradi nepopolnosti obsojenčevega pooblastila zagovornikoma, priloženega zahtevi za varstvo zakonitosti, je bil kazenski spis vrnjen sodišču prve stopnje zaradi dopolnitve pooblastila. Po odpravi navedene pomanjkljivosti je bila zahteva za varstvo zakonitosti s spisom predložena VS RS dne 26.4.1996. Obsojenčeva zagovornika v uvodu zahteve navajata, da uveljavljata razloge iz 1., 2. in 3. točke I. odstavka 420. člena ZKP, predlagata pa, da VS RS razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti se po določilu 420. člena ZKP sme vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz I. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovornika obsojenca, čeprav uvodoma uveljavljata navedene kršitve, skušata izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. V zahtevi za varstvo zakonitosti namreč navajata, da zaradi pomanjkjivega dokaznega postopka sploh ni mogoče vedeti, na kateri pulover, kavbojke in športne copate se sploh sklicuje sodišče, nezanesljiva pa se jima zdi tudi ugotovitev, ali so bila navedena oblačila res tista oblačila, ki jih je imel obsojenec na sebi. Po njunem mnenju tudi ni mogoče izključiti možnosti, da so poškodbe glave, ki so bile neposredni vzrok smrti Z., lahko nastale tudi pri vlečenju žrtve po stopnicah iz 9. nadstropja v klet. S takimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega po določilu II. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Z vsemi okoliščinami, ki jih zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarjata, se je sodišče prve stopnje temeljito ukvarjalo, v razlogih sodbe pa je tudi obširno obrazložilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov je štelo za dokazano, da je obsojenec z udarci in brcami prizadejal J. Z. take poškodbe, da je le-ta zaradi njih umrl. Tudi v delu, ko zagovornika obsojenca obrazlagata uveljavljani razlog kršitve kazenskega zakona, izpodbijata dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in ne navajata nobene kršitve kazenskega zakona, določene v 372. členu ZKP. V dejanju, opisanem v izreku pravnomočne sodbe, ki ga je bil obsojenec spoznan za krivega, so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja umora po I. odstavku 46. člena KZ-77 v zvezi z II. odstavkom 12. člena KZJ. Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti ni prepričljiva ugotovitev, da je obsojenec storil kaznivo dejanje umora z eventualnim naklepom, pač pa bi bilo mogoče obsojencu očitati le malomarnost do te posledice, ni pa po mnenju zagovornikov obsojenca mogoče izključiti tudi okoliščin, ki govorijo za opredelitev obsojenčevega ravnanja kot kaznivega dejanja uboja na mah. S takimi navedbami uveljavljata izključno le razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti - kot je že navedeno - ni mogoče uveljavljati. Sodišče prve stopnje se je z vsemi temi okoliščinami ukvarjalo in je prišlo do zaključka, da se je obsojenec, ko je oškodovanca brcal v vitalne dele telesa, nedvomno zavedal, da lahko takšne poškodbe povzročijo smrt oškodovanca ter da je v tako posledico tudi privolil. Sicer pa sta zagovornika obsojenca v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajala vsebinsko isto, kar navajata v zahtevi za sodno varstvo, pritožbeno sodišče pa je v razlogih sodbe odgovorilo na vsa pritožbena izvajanja ter ocenilo, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o obsojenčevem eventualnem naklepu pri izvršitvi kaznivega dejanja pravilna, prav tako pa je ugotovilo, da v zbranem dokaznem gradivu ni bilo nikakršne podlage za stališče pritožbe, da naj bi šlo za uboj na mah.

Zagovornika obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti nista navedla nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo. Pod videzom kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona namreč uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. VS RS je zato njuno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).