Jedro

Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da sta se tu v konkurenci znašla na eni strani (1) nesporna upnikova terjatev proti dolžniku in (2) negotova dolžnikova terjatev proti upniku. V takem medsebojnem razmerju izkazanosti vsake od terjatev pa drugačen zaključek, kot da je upnikova terjatev verjetno izkazana, ni mogoč. Izid pravde, v kateri dolžnik uveljavlja svoje terjatve proti upniku, je namreč bodoče negotovo dejstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Upnik je z vlogo z dne 22. 12. 2017 (procesno dejanje 1, v nadaljevanju: PD) predlagal začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V njem je med drugim navedel, da je z dolžnikom 28. 11. 2007 sklenil pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine št. 000 (v nadaljevanju: Pogodba), na podlagi katere je dolžnik kot leasingojemalec prevzel v finančni leasing posamezne nepremičnine, katerih nabavna vrednost je znašala 4.531.575,00 CHF oziroma 2.775.000,00 EUR. Pogodba je bila sklenjena za obdobje 180 mesecev (15 let), ki bi se izteklo 28. 11. 2022. Skladno s pogodbo bi moral dolžnik kot leasingojemalec upniku plačati 180 obrokov po 26.497,98 CHF, to je skupno 4.769.556,40 CHF, v primeru zamude pa tudi zamudne obresti po 12% letni obrestni meri. V primeru, da leasingojemalec zamuja z izpolnitvijo kake svoje obveznosti, ga leasingodajalec opomni in neplačani obrok mora leasingojemalec nemudoma plačati. Če tega ne stori ne po prvem ne po drugem opominu, mu leasingodajalec pošlje še tretji opomin, ki se šteje za zadnji opomin pred odstopom od pogodbe. Če leasingojemalec tega, kar je dolžan, ne plača skupaj z zamudnimi obrestmi niti po tretjem opominu v osmih dneh, lahko leasingodajalec kadarkoli odstopi od pogodbe.

2. Ker dolžnik svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval, je upnik z dopisom z dne 24. 2. 2016 odstopil od pogodbe. Upoštevajoč obveznosti iz Pogodbe in obeh dodatkov je ob razvezi Pogodbe dolžnikova obveznost znašala 2.558.172,42 EUR (oziroma 2.321.601,25 EUR), na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka 22. 12. 2017 pa skupno 2.330.904,30 EUR. Glede na to, da je upnik od pogodbe odstopil že 24. 2. 2016, dolžnik pa svoje obveznosti še ni izpolnil, s plačilom te terjatve zamuja krepko čez dva meseca. Zavzel je stališče, da je s tem izkazal svojo aktivno legitimacijo v smislu 3. točke prvega odstavka 231. člena ZFPPIPP.

3. Po navedbah upnika je pri dolžniku podana domneva insolventnosti po 1. točki prvega odstavka (pravilno: drugega odstavka) 14. člena ZFPPIPP ker za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo svoje obveznosti, ki presega 20% zneska vseh njegovih obveznosti izkazanih v zadnjem javno objavljenem rednem poročilu. Njegova terjatev znaša 2.330.904,30 EUR, vsota dolžnikovih evidentiranih obveznosti v zadnjem javnem objavljenem letnem poročilu pa znaša 28.622,77 EUR. Podana pa je tudi domneva dolgoročne plačilne nesposobnosti, saj iz zadnjega javno dostopnega letnega poročila izhaja, da dolžnik izkazuje prezadolženost (negativni kapital v višini - 15.656,13 EUR).

4. V ugovoru (PD 5) je dolžnik nasprotoval aktivni legitimaciji upnika rekoč, da je on njegov dolžnik (kot je pojasnjeno v nadaljevanju), pa tudi svoji insolventnosti. Navedel je, da je proti upniku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. VIII Pg 2625/2017 vložil tožbo (1) na ugotovitev ničnosti dveh prodajnih pogodb (z dne 28. 11. 2007 in z dne 29. 12. 2007) ter (zgoraj omenjene) Pogodbe in dodatka k Pogodbi, (2) na neveljavnost vknjižb nepremičnin z ID znaki parcela X 1, parcela X 2 in parcela X 3 in ponovni vpis lastninske pravice v korist dolžnika in (3) na plačilo zneska 182.815,77 EUR. Med drugim je pojasnil je, da je šlo v danem primeru za leasing po principu Sale & Lease Back, ki je bil dolžniku pred sklenitvijo pogodbe predstavljen s strani upnika, zlasti njenega tedanjega direktorja R. S. kot najbolj ugoden in edino možen način financiranja dolžnika, da je bilo dolžniku zagotovljeno, da večjih nihanj tečaja valutnega para CHF/EUR ni pričakovati in da gre za stabilna valutna razmerja ter da bi vir financiranja, ki bi bil vezan na EURIBOR, pomenil za dolžnika višjo obrestno mero in višji obrok, pri čemer je bil neposredni razlog za sklenitev dodatka1 v dejstvu, da dolžnik ni več mogel pridobiti dodatnega financiranja pri bankah, ker ni bil več lastnik nepremičnin. Upnik je spretno izkoristil dejstvo, da je dolžnik dodatno financiranje nujno potreboval zaradi investicije v razširitev skladiščnega prostora za potrebe najemnika G. d.d. Med drugim je citiral številne odločbe Vrhovnega sodišča RS in trdil, da je upnik izkoristil okoliščine, da dolžnik ni bil sposoben sam razumeti pomena tveganj, povezanih z leasingom, ki je bil na podlagi valutne klavzule nominiran v CHF, nezadostno izkušenost dolžnika in njegovo obravnavanje v nasprotju z očitnimi okoliščinami nezadostne izkušenosti na njegovi strani, da mu je zavajujoče svetoval, da je upnik vedel o prerazporeditvi rizikov posla na dolžnika in da je izkoristil potrebe dolžnika, da pridobi vir financiranja. Med drugim je na 11. strani svojega ugovora navedel, da znaša celotni znesek kupnin, ki jih je dolžnik prejel od upnika 3.059.000,00 EUR, dolžnik pa je upniku že plačal skupno 2.338.209,77 EUR. Upoštevajoč protipravno premoženjsko korist upnika v višini razlike med nabavno in realno vrednostjo predmeta leasinga po Pogodbi, ki je znašala najmanj 620.000,00 EUR in povečanje vrednosti nepremičnine zaradi novo zgrajenega objekta na parc. št. 1 k.o. Y v znesku 150.000,00 EUR, kar skupno znaša 770.000,00 EUR in neutemeljeno zaračunavanje najemnin v ugovoru navedenim uporabnikom nepremičnin v višini 133.606,00 EUR, pa upnik dolguje dolžniku 182.815,77 EUR. Med drugim se je skliceval na zadevo Vaskrsič in druge zadeve pred ESČP ter na na 2., 33., 14. in 22. člen Ustave RS.

Izpodbijani sklep

5. Z izpodbijanim sklepom (PD 6) je sodišče prve stopnje odločilo: „Postopek se prekine z dnem 23. 3. 2018 do pravnomočnega končanja postopka, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VIII Pg 2625/2017“. V obrazložitvi je zapisalo je, da je upnik vložil proti dolžniku predlog za začetek postopka osebnega stečaja (pravilno: predlog za začetek stečajnega postopka), v katerem je zatrjeval svojo procesno legitimacijo in insolventnost dolžnika. Ob zgoraj povzetih navedbah upnika in dolžnika ter ter ob sklicevanju na sklep VSL Cst 46/2016 z dne 20. 1. 2016, iz katerega izhaja, da mora sodišče o obstoju relevantnih dejstev sklepati z dokaznim standardom prepričanja, sploh če upnik, kot v konkretnem primeru na podlagi terjatve izkazuje tako procesno legitimacijo kot tudi obstoj insolventnosti dolžnika je presodilo, „da je potrebno ugotoviti, ali je (omenjena) Pogodba veljavna in ali je tako upnik procesno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V zvezi s tem vprašanjem pa bi moralo izvesti dokazni postopek na način, kot bo to storilo pravdno sodišče. Zato je iz razlogov smotrnosti predmetni postopek prekinilo do pravnomočnosti odločbe VIII Pg 2625/2017. Pritožba upnika in odgovor dolžnika

6. Proti temu sklepu se je upnik pravočasno pritožil. V pritožbi (PD 7) je uveljavljal vse pritožbene razloge. Med drugim je navedel, (1) da je dolžnik tožbo vložil šele po tistem, ko je upnik z vlogo z dne 24. 2. 2016 odstopil od sklenjene Pogodbe, ker dolžnik ni izpolnjeval svojih obveznosti, (2) da je tožbo vložil zgolj z namenom zavlačevanja predhodnega stečajnega postopka, saj pričakuje dolgotrajno pravdanje, (3) da leasing pogodba zgolj zaradi valutne klavzule ne more biti nična. Ponovil je navedbo iz predloga, da je po bilanci stanja na dan 31. 12. 2016 dolžnik izkazoval negativni kapital v višini - 15.656,13 EUR.

7. V odgovoru na pritožbo (PD 11) je dolžnik predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

K odločitvi o pritožbi

8. Pritožba je utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je odločanje o začetku stečajnega postopka prekinilo na podlagi prepričanja, da bo šele pravnomočna odločba VIII Pg 2625/17 dala odgovor na vprašanje, ali je upnik sploh procesno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka. To je storilo zato, ker je dolžnik ob sklicevanju na omenjeno pravdo obstoju upnikove terjatve nasprotoval z navedbo, da je prav za prav on tisti, ki je predlagateljev upnik (glej navedbe, povzete v 4. točke obrazložitve tega sklepa). Torej je očitno presodilo, da upnik svoje terjatve proti dolžniku brez pravnomočne odločbe iz citirane pravde ne more verjetno izkazati2. 10. V ugovoru (PD 5) je dolžnik nasprotoval upnikovi procesni legitimaciji in svoji insolventnosti z navedbami (11. stran ugovora,) da je treba (poleg upnikove terjatve) upoštevati tudi nesorazmerno in protipravno premoženjsko korist upnika v višini razlike med nabavno in realno vrednostjo predmeta leasinga, ki znaša najmanj 620.000,00 EUR (3.395.000,00 EUR - 2.775.000,00 EUR) in povečanje vrednosti nepremičnine zaradi zgrajenega objekta na parc. št. 1 k.o. Y v višini 150.000,00 EUR tako, da je upnik dolžan povrniti dolžniku najmanj 770.000,00 EUR. Ta znesek da predstavlja dolžnikovo škodo, za katero je odgovoren upnik,ki jo bo iztožil v pravdi. Ker pa je upnik neupravičeno zaračunaval najemnine uporabnikom nepremičnin, ki so predstavljale predmet leasinga, pri čemer je iz tega naslova prejel 133.606,00 EUR, skupni znesek denarne terjatve dolžnika do upnika znaša 182.815,77 EUR.

11. Iz pravkar povzetih navedb izhaja torej očiten dolžnikov zaključek, da upnik svoje terjatve ni verjetno izkazal zato, ker poračun medsebojnih terjatev pokaže, da je upnik tisti, ki dolžniku dolguje (720.790,23 EUR /dolžnikov dolg do upnika, ki ga dolžnik priznava/ - 770.000,00 EUR - 133.606,00 EUR =) 182.815,77 EUR.

12. Vendar o tem, da upnikova terjatev proti dolžniku iz Pogodbe in dodatkov nedvomno obstoji, ni nobenega dvoma, saj jo dolžnik priznava. Na 11. strani ugovora je namreč dolžnik sam navedel, da njegov dolg do upnika iz Pogodbe in dodatkov znaša (3.095.000,00 EUR - 2.775.000,00 EUR) 720.790,23 EUR. To je sicer manj, kot navaja upnik (ta kot rečeno trdi, da mu dolžnik na dan vložitve predloga dolguje 2.330.904, 30 EUR). Za vprašanje, ali je upnik svojo terjatev do dolžnika, s tem pa svojo procesno legitimacijo verjetno izkazal, pa višina dolga ni pomembna3. Upnikovi navedbi, da s plačilom svojega dolga dolžnik zamuja za več kot 2 meseca, pa dolžnik sploh nasprotoval ni.

13. Ker torej dolžnik upnikovo terjatev priznava, je za presojo obstoja upnikove procesne legitimacije v smislu 3. točke 231. člena ZFPPIPP potrebno odgovoriti le še na vprašanje, ali je dolžnik s svojimi navedbami o obstoju svoje terjatve proti upniku uspel izpodbiti presojo o verjetno izkazanosti upnikove terjatve do dolžnika. Po presoji pritožbenega sodišča za odgovor na to vprašanje ni treba čakati do pravnomočnosti odločbe iz citirane pravde niti ni treba izvajati nobenih dokazov.

14. Presojo o verjetno izkazani upnikovi terjatvi bi dolžnik nedvomno izpodbil, če bi v tej fazi postopka (torej v ugovoru) uspel z materialnopravnim ugovorom pobota medsebojnih terjatev4. Vendar tega ugovora dolžnik v svojem ugovoru (PD 5) ni uveljavljal. Pa tudi če bi ga, z njim ne bi mogel biti uspešen. Kot rečeno, je dolžnik obstoj upnikove terjatve prerekal s sklicevanjem na ničnost Pogodbe in z zahtevki, povezanimi z izvajanjem te Pogodbe. Ta Pogodba se je izvajala okroglih let. Tožbo proti upniku pa je dolžnik vložil šele po odstopu od pogodbe, v njej pa je med drugim uveljavljal odškodninske zahtevke za škodo, ki naj bi dolžniku nastajala tekom teh 10 let, kar da bo pokazala pravda.

15. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da sta se tu v konkurenci znašla na eni strani (1) nesporna upnikova terjatev proti dolžniku in (2) negotova dolžnikova terjatev proti upniku. V takem medsebojnem razmerju izkazanosti vsake od terjatev pa drugačen zaključek, kot da je upnikova terjatev verjetno izkazana, ni mogoč. Izid pravde, v kateri dolžnik uveljavlja svoje terjatve proti upniku, je namreč bodoče negotovo dejstvo. Iz citiranega določila 3. točke 231. člena ZFPPIPP pa jasno izhaja, da upnik pridobi procesno legitimacijo za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka že s tem, da svojo terjatev verjetno izkaže. To izhaja tudi iz odločbe VSL Cst 46/2016 z dne 20. 2. 2016, na katero se je v prid pravilnosti svoje odločitve sklicevalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

16. Iz zgornje obrazložitve sledi, da je sodišče prve stopnje, ki je prekinilo postopek odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom zaradi vprašanja upnikove procesne legitimacije, zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

17. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi obstoj zatrjevane insolventnosti dolžnika je treba presojati v kontekstu z upnikovo terjatvijo. Dolžnik kot je bilo pojasnjeno zgoraj trdi, da ni insolventen in se v prid tej presoji prav tako sklicuje na omenjeno pravdo VIII Pg 2625/17. Kot rečeno pa je dolžnikov uspeh v pravdi bodoče negotovo dejstvo. Ker pa je skladno z definicijo iz 14. člena ZFPPIPP insolventen tisti dolžnik, ki je trajneje nelikviden ali pa plačilno nesposoben (sedaj), morebitni uspeh v pravdi nekaj let kasneje, na presojo o trenutni insolventnosti dolžnika nima vpliva.

1 Z dodatkom z dne 31. 12. 2008 naj bi se kupnina za predmet leasinga parc. št. 1 k. o. Y zvišala za 284.000,00 EUR. 2 Po določilu 231. člena ZFPPIPP je predlog za začetek stečajnega postopka je upravičen vložiti med drugimi tudi tisti upnik, ki s stopnjo verjetnosti izkaže:- svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in -okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca. 3 Ta je pomembna kvečjemu za presojo obstoja domneve o dolžnikovi insolventnosti po prvi alineji prve točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, vendar sodišče prve stopnje postopka ni prekinilo v zvezi s tem vprašanjem. 4 Primerjaj sklep VSL Cst 761/17 in 762/17