Jedro

Glede na med strankama nesporno relevantno dejstvo, da se vodomer, katerega prestavitev zahteva tožeča stranka, nahaja v kleti objekta na zemljišču ..., ki je v solastnini tožeče stranke v deležu 1/3 in B.B. v deležu 2/3, je prvostopenjski organ ob pravilni uporabi določb 37. člena in 67. člena SPZ pravilno presodil, da lahko prestavitev vodomera izvede le s soglasjem večinske solastnice zemljišča B.B..

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javno podjetje A. d.o.o. kot izvajalec javne službe (v nadaljevanju: prvostopenjski organ oziroma A.) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za prestavitev vodomera v zunanji jašek.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je 23. 5. 2017 prvostopenjski organ prejel vlogo tožeče stranke za prestavitev vodomera, ki se nahaja v kleti objekta na zemljišču parc. št. ..., k.o. ..., v zunanji jašek. Vlogo je s sklepom 520-0028/2017-7 z dne 12. 1. 2018 zavrgel. Občina Logatec (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z odločbo 354-109/2017-8 z dne 20. 4. 2018 navedeni sklep odpravila in mu zadevo vrnila v ponovni postopek. Navedeno zemljišče je v solastnini tožeče stranke (v deležu 1/3) in B.B. (v deležu 2/3), zato je A. tožečo stranko pozval, da predloži soglasje solastnice k prestavitvi vodomera. Tožeča stranka soglasja ni predložila. A. je z dopisom z dne 23. 5. 2018 tožečo stranko seznanil z dejanskim in pravnim stanjem zadeve in jo pozval, da naj sporoči morebitna nova dejstva in okoliščine. Tožeča stranka na dopis ni odgovorila. A. se sklicuje na Pravilnik o tehnični izvedbi in uporabi vodovodnih objektov in naprav javnega vodovoda v Občini Logatec z dne 3. 4. 2002 (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 43. členu do 50. členu določa tehnične pogoje glede lokacije in izvedbe merilnih mest, in jih citira. Navaja 93. člen Pravilnika, ki lastnikom priključkov za prilagoditev obstoječih priključkov njegovim določbam določa rok dveh let. Pred prilagoditvijo pa so dolžni pridobiti soglasje izvajalca javne službe. Uporabnik lahko skladno s 23. členom Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Logatec (v nadaljevanju: Odlok) prestavi vodomerno mesto le s soglasjem izvajalca javne službe. Glede na 17. člen Odloka, ki določa, da uporabnik ne sme prestavljati, zamenjati ali popravljati obračunskega vodomera, lahko prestavitev vodomera izvede le izvajalec javne službe. Glede na določbe 37. in 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) ne glede na to, ali prestavitev vodomera predstavlja posel rednega upravljanja ali posel, ki presega okvire rednega upravljanja, lahko izvajalec javne službe na zemljišče poseže le s soglasjem solastnice, ki je imetnica idealnega deleža, ki sestavlja več kot polovico njegove vrednosti. Ker tožeča stranka vloge ni dopolnila s soglasjem solastnice, je A. zahtevek tožeče stranke zavrnil. 3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Pritrjuje ugotovitvam in razlogom prvostopenjskega organa ter navaja razloge, zaradi katerih meni, da pritožba ni utemeljena. Navaja, da je prvostopenjski organ pravilno utemeljil odločitev na določbah 37. člena in 67. člena SPZ. V skladu s 15. točko 2. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju: Uredba) je priključek na javni vodovod v lasti lastnika stavbe in ne sodi med objekte in opremo javne infrastrukture. Obračunski vodomer je sestavni del priključka na javni vodovod. Zato bi bilo za poseg na navedeno zemljišče in prestavitev vodomera potrebno soglasje lastnika zemljišča. Ker je tožeča stranka le solastnica zemljišča, je potrebno tudi soglasje solastnice preostalega lastninskega deleža zemljišča. Stališče tožeče stranke, da bi moral A. uporabiti določbo 12. člena SPZ, po kateri naj bi bila lastninska pravica solastnice kot uporabnice priključka omejena z obveznostjo zagotavljanja obratovanja javnega vodovoda in bi morala dopustiti vzdrževanje priključka na javni vodovod, ni pravilno. Ne gre za obveznost priključitve na vodovodno omrežje, ki jo določa drugi odstavek 5. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS), temveč za obveznost prestavitve vodomera.

4. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ napačno uporabil materialno pravo. S protipravno zavrnitvijo vloge za prestavitev vodomera ji je onemogočil uporabo pravice in izpolnitev dolžnosti iz 93. člena Pravilnika. Pri odločanju glede omejitev lastninske pravice je zanemaril vso pozitivno zakonodajo. Določbi 93. člena Pravilnika in prvega odstavka 37. člena SPZ je uporabil napačno, zato so vsa njegova nadaljnja „naziranja“ glede posegov na zemljišče in pridobivanja soglasja solastnice napačna. A. ni opredelil, za kakšen posel upravljanja s stvarjo gre v konkretnem primeru. Ni jasno, kako bi ob pridobitvi zahtevanega soglasja izvedel prestavitev vodomera, saj je le-tega potrebno prestaviti na zemljišče s parc. št. ... k. o. ..., preko katerega se dostopa do zemljišča s parc. št. ..., k.o. .... V obrazložitvi odločbe je A. kot pravno podlago, ki pogojuje pridobitev soglasja, navedel določbo 67. člena SPZ, medtem ko je drugostopenjski organ zahteval pridobitev soglasja na podlagi 37. člena SPZ. Poleg tega jo je v zahtevi za dopolnitev vloge pozval k pridobitvi soglasja na podlagi 37. člena SPZ, v obrazložitvi odločbe pa je navedel, da je zahtevo zavrnil zaradi nepredložitve soglasja iz 67. člena SPZ, katerega predložitve pa od nje ni zahteval. Opozarja na določbo 12. člena SPZ. Meni, da je lastninska pravica uporabnika oziroma lastnika priključka v konkretnem primeru omejena z obveznostjo prvostopenjskega organa kot izvajalca gospodarske javne službe, da zagotavlja obratovanje in oskrbo s pitno vodo, ki jo določa prva točka prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1). Skladno z drugim odstavkom 5. člena ZGJS je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z gospodarskimi javnimi službami, po zakonu obvezna. Prvostopenjski organ kot vzdrževalec priključka ima obveznost zagotavljati obratovanje vodovoda v skladu s predpisi. Meni, da ima na podlagi 93. člena Pravilnika lastnik priključka obveznost prestavitve, ne pa pravice soglašati s prilagoditvijo. Zato se kljub dejstvu, da je priključek v solastnini, v konkretnem primeru ne more uporabiti določba 67. člena SPZ. Prvostopenjski organ s priznavanjem pravice soglašanja solastnici omogoča, da svoje pravice uporablja v nasprotju z določbo 12. člena SPZ. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Pravilnik ni bil objavljen v uradnem glasilu Občine Logatec, zato ni začel veljati in ne more biti podlaga za odločanje v konkretni zadevi, zato ni podana obveznost tožeče stranke prilagoditi obstoječi priključek njegovim določbam. Vlogo tožeče stranke je obravnavala skladno s 23. členom Odloka, po katerem ima uporabnik pravico spremeniti vodomerno mesto na podlagi soglasja izvajalca javne službe. Po tretjem odstavku 6. člena Odloka je vodomerno mesto last uporabnika. Po prvem odstavku 17. člena Odloka uporabnik obračunskega vodomera ne sme prestavljati, zamenjati ali popravljati. Te spremembe lahko izvede le izvajalec javne službe, ker je ta del vodovodnega priključka ključen za evidentiranje količine porabljene vode. Obrazec vloge za prestavitev vodomera v zunanji jašek je tožena stranka oblikovala z namenom, da pridobi naročilo in s tem soglasje uporabnika za poseg na njegovem zemljišču. Ker je zemljišče, na katerem se nahaja vodomerno mesto, v solastnini tožeče stranke (1/3) in B.B. (2/3), lahko glede na določbo 67. člena SPZ v povezavi s prvim odstavkom 37. člena SPZ prestavitev vodomera izvede le s soglasjem večinske solastnice B.B.. Skladno s podatki, ki jih je tožeča stranka navedla v vlogi, se vodomer trenutno nahaja v kleti stavbe, ki stoji na zemljišču, zato je za prestavitev vodomera potrebno vstopiti v objekt ter izvesti določena zemeljska dela (izkop) in inštalacijska dela (vgraditev vodomernega jaška), kar vse predstavlja poseg na zemljišče. A. je skladno z navodili drugostopenjskega organa iz odločbe z dne 20. 4. 2018 in je tožečo stranko z dopisom z dne 10. 5. 2018 pozval, naj vlogo dopolni s soglasjem večinske solastnice zemljišča. Ker tega ni predložila, je vlogo zavrnila. Materialno-pravna podlaga za sprejem izpodbijane odločitve sta 37. člen in 67. člen SPZ, ki ju je A. pravilno uporabil. 6. Tožbene navedbe, da bi morala ob pridobitvi zahtevanega soglasja vodomer prestaviti na zemljišče s parc. št..... k.o. ..., predstavljajo novo dejstvo, ki bi ga tožeča stranka morala navesti že v postopku pred izdajo akta. V vlogi z dne 22. 5. 2017 je navedla le parc. št. ... k.o. .... Tudi v nadaljevanju postopka nikoli ni zatrjevala, da je vodomer potrebno postaviti na zemljišče s parc. št. ... k.o. ..., čeprav je imela v postopku možnost navajati dejstva in dokaze v svojo korist. Zato gre za nedopustno tožbeno novoto. Ne glede na to pa toženka dodaja, da iz podatkov v eZK izhaja, da je tudi zemljišče s parc. št. ... k.o. ... v solastnini tožnice (do 1/2) in B.B. (1/2), kar pomeni, da bi tudi za poseg na to zemljišče tožeča stranka morala predložiti soglasje solastnice. Ker Pravilnik ni veljaven splošni akt, imetnikov priključkov ni mogoče prisiliti v prilagoditev obstoječih priključkov njegovim določbam. Prestavitev vodomera v zunanji jašek je skladno s 23. členom Odloka mogoča le s soglasjem tožnice in solastnice zemljišča B.B.. Če bi na zemljišču izvajala dela brez soglasja večinske solastnice, bi posegla v njeno ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. Dodaja še, da na objekt na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... v okviru svoje dolžnosti iz 1. točke prvega odstavka 22. člena Uredbe že vse od priključitve dalje nemoteno dobavlja pitno vodo, česar tožeča stranka niti ne prereka. Tožeča stranka je na podlagi 2. odstavka 5. člena ZGJS dolžna uporabljati javne dobrine, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, kar v konkretnem primeru pomeni, da ima obveznost priključiti stavbo, katere solastnica je, na javni vodovod, ker se ta stavba nahaja znotraj območja javnega vodovoda (prvi odstavek 10. člena Uredbe in 4. člen Odloka). V postopku pa ni sporno, da se stavba na zemljišču nahaja znotraj območja javnega vodovoda in da je nanj priklopljena. Načelo, da je lastnik stvari oziroma imetnik druge stvarne pravice omejen z enakimi pravicami drugih, velja tudi za stvari v solastnini. Sklicuje se na določbe prvega odstavka 66. člena in prvega, drugega in petega odstavka 67. člena SPZ, ki jih citira, in zaključuje, da lahko v zvezi s prestavitvijo vodomera na zemljišče poseže le s soglasjem večinske solastnice. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter ima oporo v citiranih materialnih predpisih. Pravilni so tudi razlogi pritožbenega organa, zato sodišče sledi utemeljitvi obeh odločb in jih sodišče ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakon o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih razlogov pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožena stranka za prestavitev vodomera potrebuje soglasje solastnice B.B.. Glede na med strankama nesporno relevantno dejstvo, da se vodomer, katerega prestavitev zahteva tožeča stranka, nahaja v kleti objekta na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., ki je v solastnini tožeče stranke v deležu 1/3 in B.B. v deležu 2/3, je prvostopenjski organ ob pravilni uporabi določb 37. člena in 67. člena SPZ pravilno presodil, da lahko prestavitev vodomera izvede le s soglasjem večinske solastnice zemljišča B.B.. V nasprotnem primeru bi posegel v njeno ustavno varovano pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Skladno s prvim odstavkom 37. člena SPZ je lastninska pravica pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon. Skladno s prvim odstavkom 65. člena SPZ ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež. Upravičenja solastnika določa 66. člen SPZ, ki v prvem odstavku določa, da ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. 12. člen SPZ, ki ureja načelo prepovedi zlorabe pravic, v prvem odstavku določa, da je lastnik stvari oziroma imetnik druge stvarne pravice omejen z enakimi pravicami drugih ter da je lastninsko in druge stvarne pravice treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli tega zakona, z njihovim namenom in z naravo stvari.1 To načelo je eno izmed temeljnih načel stvarnega prava in velja tudi za solastnike, kar jasno izhaja iz citirane določbe 66. člena SPZ. Ker je obračunski vodomer sestavni del priključka na javni vodovod, priključek pa je skladno s 6. členom Odloka v solastništvu solastnic objekta in zemljišča, je bila tožena stranka v postopku izdaje soglasja za prestavitev vodomera dolžna upoštevati določbe 67. člena SPZ o upravljanju stvari v solastnini, in sicer prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena. Prvi odstavek določa, da imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar v solastnini. Drugi odstavek določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev. Tretji odstavek pa določa, da se za posle rednega upravljanja štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena. Glede na navedeno ni utemeljen tožbeni očitek, da prvostopenjski organ večinski solastnici s priznavanjem pravice do podaje soglasja za prestavitev vodomera omogoča, da svoje pravice uporablja v nasprotju z določbo 12. člena SPZ.

10. Prav tako ni utemeljen tožbeni očitek, da ima lastnik priključka na podlagi 93. člena Pravilnika obveznost oziroma dolžnost prestavitve vodomera. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na tožbo, je v 94. členu Pravilnika določeno, da stopi v veljavo po potrditvi s strani Župana Občine Logatec. Pogoj za njegovo veljavnost torej ni javna objava v uradnem glasilu občine. Določba 154. člena Ustave RS v prvem odstavku določa, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati ter da predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. V drugem odstavku pa določa, da se državni predpisi objavljajo v državnem uradnem listu, predpisi lokalnih skupnosti pa v uradnem glasilu, ki ga te same določijo. Ker Pravilnik ni bil objavljen v uradnem glasilu Občine Logatec, ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 154. člena Ustave RS, zato ni začel veljati in nima narave splošnega akta.2 Posledično ne more biti podlaga za odločanje v konkretni zadevi, kar pomeni, da ni podana obveznost lastnika priključka prilagoditi obstoječi priključek njegovim določbam. Sodišče poudarja, da neveljavnost Pravilnika na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva, kar jasno izhaja tudi iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa. Pravilnik je namreč podzakonski pravni akt in sicer v konkretnem primeru predpis, s katerim občina, skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o lokalni samoupravi, ureja zadeve iz svoje pristojnosti. Kot že obrazloženo pa lahko, skladno z določbo 37. člena SPZ, omejitve lastninske pravice določi le zakon.

11. Prav tako ni pravilno tožbeno stališče, da je v konkretnem primeru lastninska pravica uporabnika oziroma lastnika priključka (v konkretnem primeru torej solastnic priključka) omejena z obveznostjo A. kot izvajalca obvezne občinske gospodarske javne službe iz prve točke prvega odstavka 149. člena ZVO-1, to je, da zagotavlja obratovanje in oskrbo s pitno vodo. V konkretnem primeru namreč ni predmet spora priključitev na vodovodno omrežje, ki jo sicer kot obvezno določa zakon3, kar je pravilno argumentirano obrazložil tudi drugostopenjski organ, temveč je predmet spora prestavitev vodomera. Zato sodišče ta tožbeni ugovor kot irelevanten zavrača, saj v zadevi ni sporno, da A. za objekt na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... dosledno izvaja dolžnost iz 1. točke prvega odstavka 22. člena Uredbe, in sicer zanj že od priključitve dalje nemoteno dobavlja pitno vodo. Glede na obrazloženo tožena stranka brez potrebnega soglasja večinske solastnice zemljišča k prestavitvi vodomera ne more posegati v njeno zasebno lastnino.

12. Tožbeni očitek, da se prvostopenjski organ ni opredelil, za kakšen posel upravljanja s stvarjo v solastnini gre v konkretnem primeru, sicer drži, vendar je ob citiranju relevantnih določb 67. člena SPZ o upravljanju s stvarjo v solastnini (in sicer prvega odstavka, po katerem imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar v solastnini; drugega odstavka, po katerem je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev in petega odstavka, po katerem je za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, potrebno soglasje vseh solastnikov) in upoštevaje predhodno ugotovitev, da se vodomer nahaja v kleti objekta na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., ki je v solastnini tožeče stranke v deležu 1/3 in B.B. v deležu 2/3, pravilno zaključil, da ne glede na to, ali je prestavitev vodomera šteti kot posel rednega upravljanja ali kot posel, ki presega okvir rednega upravljanja, lahko kot izvajalec javne službe na zemljišče poseže le s soglasjem solastnice B.B., ki je imetnica idealnega deleža, ki presega polovico idealnih deležev. Ob nespornem dejstvu, da je B.B. glede na svoj solastniški delež večinska solastnica zemljišča, je po presoji sodišča prvostopenjski organ glede na citirane določbe 67. člena SPZ upravičeno štel okoliščino o naravi posla prestavitve vodomera (torej ali gre za posel rednega upravljanja ali za posel, ki presega okvir rednega upravljanja) za nerelevantno oziroma nebistveno za odločitev. Je pa to nebistveno pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe odpravil drugostopenjski organ, ki je v obrazložitvi svoje odločbe prestavitev vodomera pravilno in izrecno opredelil kot posel rednega upravljanja in v tem smislu dopolnil obrazložitev prvostopenjskega organa, s čimer se sodišče strinja.

13. Sodišče nadalje ugotavlja, da je prvostopenjski organ v ponovnem postopku ravnal skladno z napotkom drugostopenjskega organa, saj je A. z dopisom z dne 10. 5. 2018 tožečo stranko pozval, naj vlogo dopolni s soglasjem solastnice zemljišča. Tožeča stranka očita, da jo je A. pozval k pridobitvi soglasja na podlagi 37. člena SPZ, v obrazložitvi odločbe pa je navedel, da je zahtevo zavrnil zaradi nepredložitve soglasja iz 67. člena SPZ, katerega predložitve pa od nje ni zahteval. Sodišče ugotavlja, da je A. z zahtevo za dopolnitev vloge z dne 10. 5. 2018, glede na ugotovitev, da se vodomerni jašek nahaja v kleti objekta na zemljišču parc. št. .... k.o. ..., ki je v solastnini C.C. (v deležu 1/3) in B.B. (v deležu 2/3), tožečo stranko pozval, da v roku 8 dni od prejema zahteve dopolni vlogo za prestavitev vodomera v zunanji jašek s predložitvijo soglasja solastnice zemljišča parc. št. ... k.o. ..., B.B.. Pri tem ni navedel nobene določbe oziroma člena SPZ, kar niti ni bistveno. Bistveno je namreč, da je od tožeče stranke zahteval predložitev soglasja večinske solastnice, kar je skladno z določbami 67. člena SPZ. Glede na navedeno ni utemeljen tožbeni očitek tožeče stranke, da prvostopenjski organ od nje ni zahteval predložitve soglasja večinske solastnice. Med strankama pa ni sporno, da soglasje ni bilo dano.

14. V zvezi z očitkom, da ni jasno, kako bi prvostopenjski organ, ob pridobitvi zahtevanega soglasja, izvedel prestavitev vodomera, saj je le-tega potrebno prestaviti na zemljišče s parc. št. ... k. o. ..., preko katerega se dostopa do zemljišča s parc. št. ..., k.o. ..., sodišče pojasnjuje, da je, glede na nesporno relevantno dejstvo, da soglasje večinske solastnice zemljišča ni podano, nerelevaten. Poleg tega pa tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka ob pridobitvi zahtevanega soglasja vodomer prestaviti na zemljišče s parc. št. .... k.o. ..., predstavljajo novo dejstvo, ki bi ga tožeča stranka morala navesti že v postopku pred izdajo akta, česar pa ni storila, kar utemeljeno navaja tožena stranka. Ker tožeča stranka ni obrazložila, zakaj tega dejstva ni navedla že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ga sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 v postopku upravnega spora ne sme upoštevati. Skladno z določbo 52. člena ZUS-1 namreč lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, pri čemer pa se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

15. Ker v konkretnem postopku tožeča stranka ne more doseči izdaje soglasja in prestavitve vodomera brez soglasja večinske solastnice in glede na to, da le tega kljub pozivu A. ni predložila, je tožena stranka njen zahtevek utemeljeno zavrnila. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

16. Sodišče še dodaja, da v primeru, da je prestavitev vodomera nujna za redno vzdrževanje stvari, lahko o tem na predlog stranke odloči sodišče v nepravdnem postopku (četrti odstavek 67. člena SPZ).

17. Z navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

18. Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. V predmetni zadevi sodišče ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč je sporno pravno vprašanje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Drugi odstavek tega člena pa določa, da gre za navidezno izvrševanje pravice, če njen imetnik ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje. 2 Primerjaj: VSL sodba I Cp 1677/2016 in VSL sodba I Cp 2894/2015. 3 Drugi odstavek 5. člena ZGJS določa, da je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače.