Jedro

Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je treba upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, št. 354-1036/2012-5 z dne 15. 4. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil tožnici kot lastnici nestanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 605/3 k. o. … odmerjen komunalni prispevek zaradi nove priključitve na javno kanalizacijsko omrežje v znesku 10.371,53 EUR (1. točka izreka), ki ga mora zavezanka poravnati pred priključitvijo na javno kanalizacijsko omrežje na tam navedeni podračun (2. točka izreka). S 3. točko izreka je bilo odločeno, da stroški postopka niso nastali.

Iz obrazložitve je razvidno, da je bil komunalni prispevek odmerjen po uradni dolžnosti, ker je bilo ugotovljeno, da bo lastnica objekt lahko priključila na javno kanalizacijsko omrežje. Višina obveznosti je odmerjena na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok) in na podlagi podatkov iz javno dostopnih evidenc (register nepremičnin – GURS, orto foto posnetek objekta, zemljiška knjiga), ker se tožnica ni odzvala pozivu, naj predloži potrebne podatke.

V nadaljevanju obrazložitve je v tabeli prikazan izračun komunalnega prispevka, pri čemer je upoštevana površina parcele 1.149,00 m2 in neto tlorisna površina objekta 580,40 m2. Izračunani komunalni prispevek v višini 9.916,28 EUR je bil na podlagi 21. člena Odloka še indeksiran za obdobje od 20. 4. 2011 do 15. 4. 2013. Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in ji očita neobrazloženost, zaradi česar naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tudi dejansko stanje naj bi bilo nepopolno ugotovljeno, v odločbi pa naj ne bi bila navedena pravna podlaga za odločanje oz. naj bi bili navedeni predpisi, ki ne veljajo.

Pojem gradbene parcele, ki naj bi bil uporabljen kot merilo za odmero komunalnega prispevka, naj se ne bi več uporabljal, investitorji predvidenih gradenj in zavezanci, ki se jim komunalni prispevek odmerja za obstoječe objekte, pa naj bi bili v neenakem položaju glede verodostojnosti podatkov za obračun komunalnega prispevka. Iz izpodbijane odločbe naj tudi ne bi bilo razvidno, kako je toženka ugotovila podatek o bruto tlorisni površini objekta, poleg tega prvi odstavek 82. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) določa, da se komunalni prispevek določi glede na neto tlorisno površino objekta. V zvezi s tem se sklicuje tudi na določbo 7. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik), po kateri se določa razmerje med deležem parcele in deležem neto tlorisne površine. Ker naj bi iz obrazložitve izhajalo, da gre za faktor izrabe, izračunan na podlagi bruto tlorisne površine objekta, tožnica meni, da Odlok ni v skladu z določbami ZPNačrt in omenjenega pravilnika.

Tožnica ugotavlja tudi, da je toženka kot podlago za določitev neto tlorisne površine objekta uporabila standard SIST ISO 9836, ki pa ni bil javno objavljen in da je po spremembi ZGO-1 leta 2012 uporaba tega standarda predvidena pri dejavnosti projektiranja, ne pa tudi odločanja v upravnem postopku. Nejasna naj bi bila tudi vrednost indeksa, ki naj bi bila upoštevana na podlagi objave Združenja za gradbeništvo RS.

Izpodbijana odločba naj bi bila nezakonita tudi zato, ker temelji na neveljavni podlagi – Odloku o odvajanju in čiščenju komunalne in odpadne vode (Uradni list RS, št. 14/06 in 50/07), ki je bil izdan na podlagi predpisov, ki ne veljajo več. Pravna podlaga naj bi bila Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode (Uradni list RS, št. 88/11 in 8/12 – v nadaljevanju Uredba).

Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti „razveljavi“ (pravilno: odpravi – op. sodišča) in zadevo vrne v ponovno odločanje oz. podredno, naj izpodbijano odločbo „ustrezno“ spremeni. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo po vsebini ponavlja navedbe iz obrazložitve drugostopenjske odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o odmeri komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Ta v prvem odstavku 77. člena določa, da občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme. ZPNačrt v 1. točki prvega odstavka 72. člena določa, kdaj se stavbno zemljišče v posamezni enoti urejanja prostora šteje za opremljeno, in sicer, če je v tej enoti zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine. Odmero komunalnega prispevka za vsako vrsto komunalne opreme posebej predpisuje tretji odstavek 79. člena ZPNačrt, za odmero pa postavlja le pogoj, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Kaj obsega obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme izhaja iz prvega odstavka 76. člena ZPNačrt, in sicer je to območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območje njene uporabe.

V zadevi je torej bistveno, ali je bila v predmetni enoti urejanja zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema in ali sodi predmetno stavbno zemljišče v obračunsko območje te vrste komunalne opreme. Navedeno pomeni, da je plačilo komunalnega prispevka kot obveznost zavezancev določeno v ZPNačrt, merila za odmero komunalnega prispevka pa z Odlokom, ki predstavlja v času izdaje izpodbijane odločbe veljavno pravno podlago. Zato se sodišče ni spuščalo v vprašanje veljavnosti Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in odpadne vode, čeprav ga upravni organ omenja v obrazložitvi svoje odločitve.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil pri odmeri komunalnega prispevka upoštevano obračunsko območje KA (primarno-centralni) za obstoječe primarno kanalizacijsko omrežje (prva alineja tretjega odstavka 7. člena Odloka) in obračunsko območje KA (sekundarno-centralni) za obstoječe sekundarno kanalizacijsko omrežje (druga alineja tretjega odstavka 7. člena Odloka). Tožnica ne ugovarja, da se obravnavana nepremičnina nahaja v navedenem obračunskem območju. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi, da se objekt lahko priključi na javno kanalizacijsko omrežje. To pomeni, da tožnica ne ugovarja ugotovitvi, da predmetno stavbno zemljišče leži v obračunskem območju, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme.

V skladu s prvim odstavkom 82. člena ZPNačrt se komunalni prispevek med drugim določi ob upoštevanju površine stavbnega zemljišča in neto tlorisne površine objekta.

Glede na to, da je bila tožnica pozvana, naj predloži podatke, pa se na ta poziv ni odzvala, je neutemeljen njen tožbeni očitek o neenakem obravnavanju v primerjavi z zavezanci, ki se jim komunalni prispevek odmeri na podlagi podatkov iz predložene projektne dokumentacije.

Neutemeljeni so tudi ugovori o napačni uporabi bruto tlorisne površine objektov in o neutemeljeni uporabi standarda SIST ISO 9836. Neto tlorisna površina objektov namreč v tem postopku ni bila določena z uporabo tega standarda, saj je upravni organ uporabil podatke o neto tlorisni površini iz javne evidence (registra nepremičnin – GURS), kot to pojasnjuje na 3. strani svoje obrazložitve. Iz obrazložitve izračuna komunalnega prispevka na isti strani pa je razvidno, da je upravni organ za izračun komunalnega prispevka uporabil podatek o neto tlorisni površini objekta v izmeri 580,40 m2, kar izhaja tudi iz podatkov v listinah upravnega spisa (natisnjenem „javnem vpogledu v podatke o nepremičninah“ GURS). Ker torej neto tlorisna površina v tem postopku ni bila določena z uporabo navedenega standarda, se oba upravna organa v obrazložitvi svojih odločitev po nepotrebnem sklicujeta na standard SIST ISO 9836, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

Prvostopenjski upravni organ na 3. strani obrazložitve navaja tudi, da je površina parcele 1.149,00 m2, ki jo je upošteval pri izračunu komunalnega prispevka. Tudi ta podatek o površini pacele št. 605/3 k. o. ... izhaja iz natisnjenega „javnega vpogleda v podatke o nepremičninah“ GURS, ki se nahaja v upravnem spisu. To pa pomeni, da je bila pri odmeri komunalnega prispevka upoštevana celotna površina te parcele.

V skladu s 24. točko prvega odstavka 2. člena ZPNačrt je stavbno zemljišče zemljiška parcela oz. več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oz. zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Enako določa Pravilnik v 2. členu, po katerem je parcela zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen (prvi odstavek), oz. se za parcelo po tem pravilniku šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov (drugi odstavek). Glede na navedeno se kot površina stavbnega zemljišča v skladu z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika pri izračunu komunalnega prispevka upošteva velikost parcele, če parcela objekta ni določena, pa stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5. Določba torej govori o t. i. parceli objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri stoji objekt in določena površina ob njem.

Iz navedenih opredelitev je razvidno, da so pojmi stavbno zemljišče oz. parcela in gradbena parcela po Pravilniku primerljivi pojmi. Po določbi petega odstavka 127. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07) je namreč gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oz. na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oz. je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. To pomeni, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je treba upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka.

Ne ZPNačrt, ne Pravilnik, ne Odlok torej v postopkih za odmero komunalnega prispevka ne dajejo podlage za avtomatično izenačitev površine stavbnega zemljišča s površino katastrske parcele, na kateri (oziroma na delu katere) stoji obravnavani objekt. Drugi odstavek 10. člena Odloka sicer določa, da se za površino parcele upošteva podatek iz uradnih evidenc, vendar taka določba ne utemeljuje sklicevanje toženke na zazidljivost celotne parcele. Nenazadnje je med podatki GURS predviden tudi podatek zemljišču pod stavbo, kar je del zemljiške parcele, na katerem objekt stoji.

Toženka je torej s tem, ko je za stavbno zemljišče avtomatično štela celotno površino zemljiške parcele, na delu katere stoji tožničin objekt, ravnala v nasprotju s prej navedenimi določbami ZPNačrt in Pravilnika. Zaradi napačne razlage materialnopravne ureditve niti ni ugotavljala vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev v zadevi, namreč kakšen del zemljiške parcele je mogoče šteti za stavbno zemljišče po ZPNačrt, Pravilniku in po določbah Odloka.

Utemeljen je tudi tožbeni ugovor o nejasnosti vrednosti indeksa, ki je bil upoštevan pri izračunu. Indeksiranje obračunskih stroškov izrecno določa 21. člen Odloka, pri čemer je izhodiščni datum za to datum uveljavitve Programa opremljanja MOL (drugi odstavek tega člena). Upravni organ sicer pojasnjuje, da se indeksacija nanaša na obdobje od 20. 4. 2011 do 15. 4. 2013 in na znesek 9.916,28 EUR, vendar ne pojasni, kakšna je bila vrednost indeksa ali indeksov, ki jih je uporabil. Te pomanjkljivosti kljub tožničinemu ugovoru tudi drugostopenjski organ ni odpravil. Navedeni člen Odloka se (tako kot 16. člen Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč) sicer sklicuje na povprečni letni indeks cen za posamezno leto, ki ga objavlja Združenje za gradbeništvo v okviru Gospodarske zbornice Slovenije pod „Gradbena dela – ostala nizka gradnja“, vendar ti indeksi niso javno objavljeni ne v Uradnem listu RS ne na spletni strani Gospodarske zbornice oziroma njenega združenja. To pomeni, da sodišče ne more preizkusiti pravilnosti indeksiranja stroškov in s tem pravilnosti zneska, za katerega je toženka povečala izračunani komunalni prispevek, zato gre v tem delu za bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena omenjenega pravilnika). Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (37. člen in opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).