Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje oziroma docente, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40‑tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem so ostale neprerekane tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40‑tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30‑tedenskih študijskih programih (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka nasprotnega, da bi se torej tistim višjim predavateljem oziroma docentom, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih programih, preostale obveznosti povečale, ni dokazala (niti ne zatrjevala). Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi tako lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja ali docenta, ki je predaval v 30‑tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji in docenti, ki so delo opravljali na 30‑tedenskih študijskih programih.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se sedaj na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 5.921,83 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 85,40 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici za obdobje od oktobra 2004 do vključno septembra 2009 obračuna prikrajšanje pri bruto plači v višini 38.963,03 EUR in ji od tega bruto zneska izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje, zmanjšano za pripadajoč neto znesek prikrajšanja od bruto zneska 10.977,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Nadalje je toženki naložilo, da tožnici plača kapitalizirane zamudne obresti v višini 9.479,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje, zmanjšano za kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanj pri plači od skupnega bruto zneska 4.264,08 EUR, kot izhajajo iz izreka sodbe (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške v znesku 2.095,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnica se pritožuje le zoper odločitev o stroških postopka. Sodišču prve stopnje očita odločitev na podlagi materialnopravne podlage, ki v postopku ni bila izpostavljena. Zato gre za sodbo presenečenja. Odločitev je napačna tudi zaradi zmotno ugotovljenega uspeha pravdnih strank. Z zahtevkom je praktično v celoti uspela, pri čemer je odločilen končni uspeh strank v pravdi. Sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka ni upoštevalo delnega umika tožbe. Prav tako ni upoštevalo že priznanih stroškov po pravnomočni sodbi Pd 55/2017. Nadalje meni, da predstavlja uporaba odvetniške tarife uporabo materialnega prava. Zato bi moralo sodišče stroške odmeriti v okviru priglašenih zneskov po veljavni tarifi, kar pa ni storilo. Sodišče bi moralo upoštevati stroške, katerih povrnitev je zahtevala v dosedanjih stroškovnikih in vlogah. Stališče, da se na te ni sklicevala, je formalistično. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku za povrnitev stroškov, podredno pa, da jo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka pa v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Nasprotuje tako temelju kot višini ugodenega tožbenega zahtevka. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica neenakopravno obravnavana v primerjavi z drugimi predavatelji, ker naj bi morala za isto plačo opraviti več ur pedagoške obveznosti kot njeni kolegi, ki so izvajali 30-tedenski študijski program. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, v primerjavi s katerimi drugimi zaposlenimi naj bi bila tožnica neenakopravno obravnavana, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem napačno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker tožnica ni podala nobenih konkretiziranih navedb o domnevno neenaki obravnavi, dokazno breme ni moglo preiti na toženko, ki tudi sicer ne bi mogla dokazati negativnega dejstva. Tožnica pa tudi ni dokazala, zakaj naj bi bila neenako obravnavana v primerjavi z drugimi visokošolskimi učitelji, ki so delo opravljali v okviru 30-tedenskega študijskega programa. Meni, da je treba upoštevati, da Zakon o visokem šolstvu različno ureja obseg neposredne pedagoške obveznosti (NPO) za visokošolske učitelje in sodelavce z različnimi nazivi, zato ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi. Pojasnjuje, da je imela Fakulteta A., kjer je bila zaposlena tožnica, akreditiran študijski program za 40 ur tedensko. Ta program se je izvajal le na tej fakulteti. Posamezni študijski programi na različnih fakultetah pa med seboj niso primerljivi. Gre za različne položaje, ki jih je dopustno različno urejati. Opredelitev študijskega programa pa ni z ničimer vplivala na obračun plač zaposlenim, saj se je plača obračunavala glede na tedensko in ne glede na letno obveznost, zato ni moglo priti do neenakega obravnavanja. Obračun plače tako ni odvisen od tega, ali predavatelj sodeluje pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa. V zvezi z višino tožbenega zahtevka pa sodišču prve stopnje očita, da je o tako kompleksnem pravnem vprašanju, kot je pravilnost izračuna višine zatrjevanega prikrajšanja, odločilo brez dokazov in le na podlagi zatrjevanj tožnice, ki jim je toženka izrecno in substancirano nasprotovala. Obračun višine morebitnega prikrajšanja je kompleksna in zahtevna računovodska operacija, za katero sodišče prve stopnje ni imelo strokovnega znanja. Pri obračunu bi bilo treba upoštevati zakonske in podzakonske predpise ter predpisane formule in metodologijo. Izpodbijana sodba je v zvezi z višino zahtevka tudi neobrazložena, saj sodišče ni navedlo razlogov, zakaj naj bi bil izračun tožnice pravilen. Dodaja še, da bi bilo treba pri izračunu upoštevati tudi omejitve glede predpisane maksimalne dodatne pedagoške obveze. Če bi se upošteval tožničin način izračuna, bi imeli predavatelji višje plače kot profesorji, kar bi pomenilo kršitev načela enakosti. Do vseh navedenih ugovorov se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

4. Toženka v odgovoru na tožničino pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači (oziroma plačilu iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela). Tožnica je bila v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena kot višja predavateljica oziroma (kasneje) docentka s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Imela je 40-tedensko pedagoško (letno) obveznost. Tožnica je zatrjevala neenakopravno obravnavo pri plači v primerjavi s tistimi višjimi predavatelji in docenti, ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost (in so dobili enako plačo kot tožnica, ki je morala za to - enako plačo opraviti več ur neposredne pedagoške obveznosti - NPO), ter napačno preračunavanje opravljenih vaj, ki jih je toženka časovno prevrednotila na manj kot eno pedagoško uro, kar je vplivalo na končni obračun tožničine plače. 7. O tej zadevi pritožbeno sodišče odloča že tretjič. Nazadnje je s sodbo in sklepom Pdp 794/2017 delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje Pd 55/2017 tako, da je toženki naložilo obračun prikrajšanja pri plačah v znesku 10.977,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v znesku 4.264,08 EUR,1 zaradi nezakonitega preračunavanja ur vaj v ure predavanj, zaradi katerega je bila tožnica prikrajšana pri plači; v ostalem (glede zahtevanega višjega plačila v primerjavi s tistimi predavatelji, ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost) pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi preostalega tožbenega zahtevka. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-1195/18 razveljavilo navedeni sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem se je Ustavno sodišče RS sklicevalo na obrazložitev odločbe Up-1181/18, ki je bila izdana v enakem ustavnopravnem primeru.

O pritožbi toženke:

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, izdanem v istovrstni zadevi. Ustavno sodišče RS je izhajalo iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) stališče (pri katerem vztraja toženka v pritožbi), po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le v primeru, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji na 40-tedenskih študijskih programih.

9. Iz navedenega izhaja, da je bilo treba v tem sporu primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica oziroma 240 ur kot docentka (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji oziroma 180 ur kot docenti (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice (tako VSRS v že omenjenem sklepu VIII Ips 24/2022).

10. Glede na navedena stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pritožba neutemeljeno vztraja na stališču, da obračun plače ni odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa, ker se je plača obračunavala na tedenski ravni (za 40-urni tedenski čas). Kot rečeno, je opredelitev NPO povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Za ugotovitev pravilnosti obračuna plače je bila tako ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev oziroma docentov, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje oziroma docente, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem so ostale neprerekane tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih (prvi in drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka nasprotnega, da bi se torej tistim višjim predavateljem oziroma docentom, ki so delo opravljali v 30-tedenskih programih, preostale obveznosti povečale, ni dokazala (niti ne zatrjevala). Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi tako lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja ali docenta, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji in docenti, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.

12. V zvezi z obrazloženim je neutemeljen pritožbeni očitek o napačni uporabi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP). Glede na navedeno je bilo dokazno breme prevaljeno na toženko, ki bi se ga lahko razbremenila s svojo dokazno aktivnostjo, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neobrazložitvi izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

14. Glede na že navedena jasna stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pa so za odločitev v tej zadevi nerelevantne pritožbene navedbe o neprimerljivosti študijskih programov na različnih fakultetah in različno urejenem obsegu NPO za visokošolske učitelje z različnimi nazivi.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino ugodenega dela tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka, kljub dvakratnemu pozivu sodišča prve stopnje, ni obrazloženo prerekala, niti ni predložila svojega izračuna niti ni predlagala izvedenca finančne stroke, zato je sodišče prve stopnje izračunu tožnice pravilno sledilo. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu zmotnih že navedenih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti, ne pa tudi v smislu samega računskega oziroma računovodskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede v čem konkretno naj bi bil izračun napačen. Zgolj na splošno navaja, da bi bilo treba pri njem upoštevati predpise, formule in metodologijo, ki jih niti konkretno ne navede.

16. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, zakaj je sledilo izračunu tožnice in zakaj ni sledilo ugovorom toženke iz njene vloge z dne 30. 3. 2023, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o neobrazloženosti in postopkovni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženkin ugovor o omejitvah glede predpisane maksimalne dodatne pedagoške obveze in zneskov za izplačilo. Tožnici je bilo namreč z izpodbijano sodbo dosojeno plačilo iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela, ker so drugi visokošolski učitelji na istem delovnem mestu prejeli enako plačilo za manjši obseg istovrstnega dela. Tožnica je zato upravičena do ustreznega plačila za opravljeno delo, ne glede na omejitve glede določitve in izplačevanja dodatne pedagoške obveznosti (prim. 18. točko obrazložitve sklepa VSRS VIII Ips 145/2016, izdanega v istovrstni zadevi). Zato tudi ni relevanten toženkin ugovor, da bi tožnica lahko glede na njen izračun prejela višje plačilo od profesorjev.

O pritožbi tožnice:

17. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo na podlagi, ki v postopku ni bila izpostavljena, in da gre zato za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.), ki se v tem postopku, ki se je začel z vložitvijo tožbe dne 14. 7. 2009, uporablja na podlagi drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.). Skladno z določili ZOdvT so bili stroški postopka odmerjeni tudi v predhodnih sodbah, izdanih v tej zadevi, tako pa sta jih (vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo) priglašali tudi obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje torej svoje odločitve o stroških postopka v izpodbijani sodbi ni oprlo na pravno podlago, na katero stranki ne bi mogli računati.

18. Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Tako je pri izračunu stroškov postopka zmotno upoštevalo, da je tožnica v postopku uspela le z 32,68 %. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno izhajalo iz višine tožbenega zahtevka v znesku 119.218,30 EUR, pri tem pa je spregledalo, da je tožnica tekom postopka (s pripravljalno vlogo z dne 10. 4. 2017) tožbo delno umaknila in zahtevala (le) še plačilo skupnega zneska glavnice 49.126,32 EUR. Postopek je bil zato s sklepom Pd 55/2017 z dne 14. 6. 2017 ustavljen glede umaknjenega dela zahtevka. V primeru delnega umika tožbe pa odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (154. člen ZPP). Ker tožnica tožbe ni delno umaknila zaradi delne izpolnitve tožbenega zahtevka, je v zvezi z umaknjenim delom tožbe dolžna toženki povrniti stroške postopka. Upoštevaje navedeno in skupno dosojeni znesek glavnice 48.442,35 EUR, je tožnica do delnega umika tožbe uspela z 41 % svojega zahtevka, toženka pa z 59 %, zato sta stranki v teh deležih upravičeni do povračila stroškov postopka; po delnem umiku tožbe pa je tožnica uspela z 99 % zahtevka, zato je od delnega umika tožbe dalje skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP upravičena do povračila vseh stroškov postopka, saj ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, v zvezi s katerim niso nastali nobeni posebni stroški postopka.

19. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov, priznanih po pravnomočni sodbi Pd 55/2017. Kot že rečeno, je bila ta sodba (tudi) v delu glede stroškov postopka razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1195/18. 20. Nadalje pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki tožnici ni priznalo stroškov za opravljene odvetniške storitve njenega pooblaščenca zgolj zato, ker jih je njen pooblaščenec na zadnjem naroku za glavno obravnavo priglasil po trenutno veljavni Odvetniški tarifi (pri čemer pa jih je, kot že rečeno, v predhodnih postopkih in vlogah priglašal skladno z določili ZOdvT). Tožnica je pravočasno zahtevala povračilo specificirano navedenih stroškov postopka, zato bi moralo sodišče o njih odločiti, pri čemer sodišče na pravno podlago priglašenih stroškov ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Ker sodišče tožnice ni pozvalo, da skladno z določilom drugega odstavka 163. člena ZPP v eni vlogi opredeljeno navede vse stroške, katerih povračilo zahteva, tudi ni razloga, da sodišče ne bi smelo upoštevati tožničinih prejšnjih stroškovnikov (na list. št. 300 in 444), v katerih je stroške priglasila skladno z določili ZOdvT.

21. Zato je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe spremenilo tako, da je na novo odmerilo stroške postopka (peta alineja 358. člena ZPP), skladno z že obrazloženim uspehom v postopku in določili ZOdvT ter v okviru priglašenih stroškov strank (prvi odstavek 2. člena ZPP).

22. Pritožbeno sodišče je tako tožnici do delnega umika tožbe priznalo naslednje stroške: nagrado za postopek v znesku 890,50 EUR, nagrado za narok v znesku 822,00 EUR, nagrado za pritožbeni postopek v znesku 1.259,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo PTT storitev 20,00 EUR in 22 % DDV (kar skupaj znaša 3.649,87 EUR) ter plačano sodno takso za pritožbo zoper sodbo Pd 416/2009 v znesku 966,00 EUR, kar vse skupaj znaša 4.615,87 EUR; tožnica pa je glede na 41 % uspeh v tej fazi postopka upravičena do povračila stroškov v znesku 1.892,51 EUR. Toženki pa je pritožbeno sodišče do delnega umika tožbe priznalo naslednje stroške: nagrado za postopek v znesku 1.023,01 EUR, pavšalni znesek za plačilo PTT storitev 20,00 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.272,47 EUR, glede na 59 % uspeh pa je upravičena do povračila stroškov v znesku 750,76 EUR. Pritožbeno sodišče pa toženki ni priznalo nagrade za narok v prvem sojenju in nagrade za odgovor na pritožbo zoper sodbo v prvem sojenju, saj toženke pri teh opravilih ni zastopal odvetnik. Po medsebojnem pobotu stroškov, nastalih do delnega umika tožbe, dolguje toženka tožnici stroške v znesku 1.141,75 EUR.

23. Po delnem umiku tožbe pa je pritožbeno sodišče tožnici priznalo naslednje stroške: nagrado za narok v drugem sojenju v znesku 822,00 EUR, nagrado za narok v tretjem sojenju v znesku 822,00 EUR, nagrado za pritožbeni postopek v znesku 750,00 EUR,2 nagrado za postopek z ustavno pritožbo v znesku 1.000,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo PTT storitev 20,00 EUR in 22 % DDV (kar skupaj znaša 4.165,08 EUR) ter plačano sodno takso za pritožbo zoper sodbo Pd 55/2017 v znesku 615,00 EUR, kar vse skupaj znaša 4.780,08 EUR.

24. Skupaj je tako tožnica upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 5.921,83 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

25. Glede pritožbe toženke pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožnici, ki je s pritožbo uspela, njene stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo naslednje stroške pritožbenega postopka: 50 EUR za nagrado za pritožbeni postopek zoper drugo odločbo (tar. št. 3220 - tožnica se namreč ne pritožuje zoper odločbo o glavni stvari, pač pa le zoper odločitev o stroških postopka), 20,00 EUR za pavšalni znesek za plačilo PTT storitev in 22 % DDV, kar skupaj znaša 85,40 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 Za navedeni denarni obveznosti je zato zmanjšana z izpodbijano sodbo dosojena denarna obveznost toženke (saj bi bilo sicer dvakrat ugodeno istemu zahtevku). 2 Ta strošek bi šel tožnici skladno z ZOdvT v višjem znesku, a ker ga je tožnica priglasila zgolj glede na njen izračun po sedaj veljavni Odvetniški tarifi, ji ga je pritožbeno sodišče priznalo v priglašenem znesku (prvi odstavek 2. člena ZPP).