Jedro

Zavrnitev, ker je tožnik kot aktivni pripadnik prejšnje JLA nekaj časa (1 mesec in pol) živel in delal izven Republike Slovenije (v času od 23.12.1990 do izdaje odločbe o državljanstvu), kar se ne šteje za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik sicer imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, vendar pa je zaradi aktivne vojne službe Slovenijo zapustil in odšel s svojo enoto v BiH. V Slovenijo se je ponovno vrnil sredi oktobra leta 1991. Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke nekoliko preuranjena, saj je izpolnil vse predpisane pogoje iz 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Imel je prijavljeno stalno prebivališče v ..., kjer je tudi dejansko živel. Navedeno določbo zakona je potrebno razlagati glede dejanskega življenja tako, da je možno stalno prebivališče za nekaj dni zapustiti. To pa še ne pomeni izgubo pravic. Res je zapustil Slovenijo in odšel s svojo enoto v ...... V Slovenijo se je vrnil oktobra leta 1991. Konec 1991. leta je namreč spremljal svojo enoto, ki se je zaradi znanih razlogov selila v Banja Luko. Pristojne starešine so mu po prispetju v ... obljubile razdolžitev, vendar ni prejel takoj dokumentov, pač pa so zadevo zavlačevali en mesec in pol. Dejansko je iz prejšnje vojske dezertiral in se po daljši poti vrnil v Slovenijo. Ni imel nikakršnega namena Slovenijo zapustiti, saj je poročen s Slovenko, s katero ima dva otroka. Žena je zaposlena, otroka pa obiskujeta osnovno šolo. Meni, da mu gre pravica do slovenskega državljanstva. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik kot aktivni pripadnik JA zapustil Slovenijo in odšel v .... Tožena stranka njegove približno dvomesečne odsotnosti ni štela kot upravičeno začasno delovno odsotnost in je zato na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih ocenila, da tožnik ne izpolnjuje zakonitega pogoja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona (do 25.12.1991) vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožena stranka utemeljeno ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena citiranega zakona. Ta izjemen način pridobitve državljanstva Republike Slovenije je opredeljen v prehodnih določbah zakona, sicer pa zakon omogoča pridobitev državljanstva z naturalizacijo ob pogojih, ki so določeni v 10. členu. Tožnik, ki sicer ima od 24.8.1983 prijavljeno stalno prebivališče v ..., dejansko v času od konca avgusta do srede oktobra 1991 ni živel v Sloveniji, kar glede na tožnikove tožbene navedbe niti ni sporno. Po presoji sodišča za razlago 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni pomembno katerokoli obdobje življenja v Sloveniji, pač pa dejansko življenje v Sloveniji, vsaj od 23.12.1990 do izdaje odločbe o državljanstvu. V tem obdobju pa je tožnik mesec in pol živel izven Slovenije, in sicer kot aktivni pripadnik JA. V navedenem času, ko je bil tožnik odsoten iz Republike Slovenije kot podčastnik nekdanje JLA, glede na vsebino citiranega 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, po presoji sodišča, dejansko ni živel v Republiki Sloveniji, ker je bil glede kraja bivanja kot aktivni pripadnik navedene organizacije odvisen od odredb vojaških oblasti. Glede na navedeno tožnikovo odsotnost v navedenem času ni mogoče šteti za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. Zato tožnik ne izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po citiranem 1. odstavku 40. člena navedenega zakona.

Sodišče pojasnjuje tožniku, da njegove tožbene navedbe o tem, da je poročen s Slovenko, s katero ima dva otroka, in da je žena zaposlena ter da otroka obiskujeta osnovno šolo, ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Izpodbijana odločba je zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnsoti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).