Jedro

Glede na določbe ZNSVS, javnega poziva za dodelitev subvencij in vsebine predpisanega obrazca vloge toženka pri ugotavljanju površinskega normativa velikosti primernega stanovanja ne bi smela izhajati iz določb Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, saj je to vprašanje stanovanjski sklad samostojno uredil v skladu z ZNSVS v javnem razpisu.

Ker so kriteriji po ZNSVS vezani na stanovanje, to pa je po določbi 4. člena SZ-1 skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, v konkretnem primeru pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja, ki je v lasti tožnika, ni mogoče izhajati samo iz solastniškega deleža na stanovanjski hiši, saj ta predstavlja le idealni delež na vseh delih nepremičnine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, št. U 44319/2009 z dne 25. 9. 2009 in odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 35204-164/2009/4-MK z dne 11. 1. 2010 odpravita in se zadeva vrne Stanovanjskemu skladu Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Stanovanjski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju: stanovanjski sklad) zavrnil vlogo tožnika za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranja tržnega najema stanovanj po javnem pozivu za leto 2009. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev subvencije za štiri člane mlade družine. K vlogi je med drugim priložil tudi pravnomočno gradbeno dovoljenje z dne 19. 1. 2009, izdano za nadzidavo terase na obstoječi stavbi, ki je v solastnini prosilca. Na podlagi navedenega je stanovanjski sklad ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja po javnem pozivu, saj ne izpolnjuje pogoja iz 26. e člena Zakona o nacionalni varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (Uradni list RS, št. 96/2007-UPB2, ZNSVS). V skladu z navedeno določbo pripada subvencija za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z nakupom, gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti tisti mladi družini, ki ima sklenjeno prodajno pogodbo ali pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006, če izpolnjuje še ostale pogoje iz tega zakona. Ker je tožnik solastnik stanovanjske hiše, torej ne gre za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja, zato ne izpolnjuje pogoja iz 26. e) člena ZNSVS oz. ni v skladu z javnim pozivom.

Tožena stranka je z odločbo št. 35204-164/2009/4-MK z dne 11. 1. 2010 tožnikovo pritožbo zoper sklep stanovanjskega sklada zavrnila. Pri tem se je sklicevala na določbe javnega poziva za dodelitev subvencij (v nadaljevanju: javni poziv). V javnem pozivu so določeni natančnejši pogoji in postopki za pridobitev subvencij ter višina subvencije. V javnem pozivu za leto 2009 je pod poglavjem 1.2. „Opredelitev osnovnih pojmov“ določeno, da se za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja mlade družine šteje prvi nakup, gradnja, rekonstrukcija, sprememba namembnosti ali najem stanovanja, če stanovanje ustreza površinskim normativom, ki jih predpisuje 10. člen SZ-1, in če mlada družina nima v lasti drugega primernega stanovanja. Po določbi 10. člena SZ-1 pa je primerno stanovanje tisto stanovanje, ki je v takšni eno ali večstanovanjski stavbi, ki je zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, in je zanjo v skladu s predpisi o graditvi objektov izdano uporabno dovoljenje. Stanovanje mora imeti ločen spalni in bivalni del ter mora zadoščati stanovanjskim potrebam lastnika oz. najemnika in njunih ožjih družinskih članov ter ustrezati površinskim normativom po Pravilniku iz 87. člena SZ-1. Po Pravilniku je površinski normativ za štiri člansko družino od 55 do 65 m2 stanovanjske površine. Pri hišah se zato kot stanovanjski del upošteva uporabni del hiše. Iz gradbenega dovoljenja ter evidence, ki jo vodi GURS, je razvidno, da je neto površina celotnega stanovanjskega objekta 212,40 m2, od tega je uporabne površine 113,20 m2 (74,30 m2 + 38,90 m2). Iz zemljiške knjige pa je razvidno, da je tožnik solastnik do ½ navedenega stanovanjskega objekta. Glede na to, da je polovica od 113,20 m2 uporabne površine 56,60 m2, je tožena stranka ugotovila, da uporabna površina ustreza površinskemu normativu glede primernosti stanovanja, torej ima mlada družina v lasti primerno stanovanje. Zaradi navedenega tožnik ne izpolnjuje pogoja za pridobitev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja, saj je že lastnik stanovanja, ki ustreza površinskim normativom za primerno stanovanje za to mlado družino. Po stališču tožene stranke je tako prvostopni organ pravilno odločil, vendar je vlogo zavrnil iz napačnih razlogov.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka napačno razlaga kvadraturo stanovanja, ki je primerno za štiri člansko družino, in sicer v razponu od 55 m2 do 65 m2. V postopku mu je namreč stanovanjski sklad večkrat zagotovil, da je merilo za subvencijo stanovanjska površina 65 m2 za štiri člansko družino. Navedeni kriterij je tudi jasno napisan v vlogi za dodelitev subvencije v točki 1. na drugi strani. Meni, da je potrebno upoštevati neko mejno vrednost, ne pa definirati merilo „od – do“. Uporabna površina njihove hiše znaša 113,20 m2 , od tega 74,30 m2 spodnja etaža in 38,90 m2 mansarda. Čeprav je solastnik hiše do ½, z družino dejansko koristi le mansardno etažo, katere površina znaša cca 44 m2, ob upoštevanju poševnin pa 38,90 m2. Tako je upravičen do subvencije ne glede na to, kateri kriterij se uporabi, saj je površina stanovanja v vsakem primeru manjša od 65 m2. Njegova vloga tudi ni bila obravnavana pod enakimi pogoji in merili, kot so bile obravnavane ostale vloge. Prvostopni organ je namreč v drugih primerih upošteval merilo iz javnega poziva, da je ustrezna površina za štiri člansko družino 65 m2. Drugostopni organ pa se navedenega merila ni držal in tako njegove vloge ni enakovredno obravnaval z drugimi vlogami. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev v njeni odločbi ter dodatno navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za tržni najem, temveč za reševanje stanovanjskega vprašanja z gradnjo. Zaradi navedenega bi moral izpolnjevati pogoj, da nima v lasti drugega primernega stanovanja. Primerno stanovanje pa je definirano v 10. členu SZ-1 v povezavi s Pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki določa, da je za štiri člansko družino primerno stanovanje v velikosti od 55 m2 do 65 m2. V postopku odločanja o dodelitvi subvencije mladim družinam se uporablja drugačne površine pri subvenciji za tržni najem, kot pri subvenciji za reševanje prvega stanovanjskega vprašanja z nakupom ali gradnjo.

Tožnik v zvezi z odgovorom na tožbo tožene stranke v pripravljalni vlogi navaja, da v zadevi ni mogoče uporabiti Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, saj v njegovem primeru ne gre za neprofitno stanovanje. Iz razpisa tudi ni izhajalo, da bi naj veljala različna pravila glede velikosti primernega stanovanja. V drugih primerih stanovanjski sklad ni uporabljal različnih meril, saj so njegovi prijatelji, ki so v popolnoma enaki situaciji (dozidava), dobili subvencijo brez kakršnihkoli zapletov. Želi, da se njegova vloga obravnava enako in pod enakimi pogoji, kot so se obravnavale ostale vloge v letu 2009 in da se upošteva mejna kvadratura, ki je navedena v razpisu in ne v Pravilniku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnik zaprosil za dodelitev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z gradnjo – nadzidavo obstoječe stavbe. V zadevi je sporno vprašanje, ali ima tožnik v lasti drugo primerno stanovanje.

V skladu z določbo 26.a člena ZNSVS se za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja mlade družine šteje prvi nakup, gradnja, rekonstrukcija, sprememba namembnosti ali najem stanovanja, če stanovanje ustreza površinskim normativom, ki jih predpisuje 10. člen Stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 69/03, SZ-1) in če mlada družina nima v lasti drugega primernega stanovanja. Glede reševanja stanovanjskega vprašanja z gradnjo pa 26.e člen istega zakona določa, da subvencija pripada tisti mladi družini, ki ima pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006 in če izpolnjuje ostale pogoje iz tega zakona. Nadalje ZNSVS v 26.č členu določa, da stanovanjski sklad objavi vsako leto najpozneje do 30. junija javni poziv za dodelitev subvencij po tem zakonu. V javnem pozivu se določijo natančnejši pogoji in postopek za pridobitev subvencij ter višina subvencije. V skladu z navedeno določbo je bilo v javnem pozivu za dodelitev subvencij za leto 2009 v točki 1.2. - „Opredelitev osnovnih pojmov“ določeno, da se za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja mlade družine šteje prvi nakup, gradnja, rekonstrukcija, sprememba namembnosti ali tržni najem stanovanja, če stanovanje ustreza površinskim normativom, ki jih predpisuje 10. člen SZ-1 in če mlada družina nima v lasti drugega primernega stanovanja. V točki 1.4.2. – „Višina subvencije za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja s tržnim najemom“, pa je določeno, da se pri izračunu subvencije upošteva površinski normativ, ki za štiri člansko gospodinjstvo znaša „do 65 m2“. Nadalje je v točki 3.1 - „Obrazec vloge“ določeno, da mora prosilec vlogo za dodelitev subvencije oddati na predpisanem obrazcu sklada, ki je sočasno z javnim pozivom objavljen na spletni strani sklada. Na drugi strani tega obrazca pa je navedeno, da se za izračun primernosti stanovanjske površine po Pravilniku za subvencije upošteva v obrazcu navedena tabela, po kateri pa velikost primernega stanovanja za štiri člansko družino znaša 65 m2. Iz določb ZNSVS (člen 26 č) izhaja, da navedeni zakon stanovanjskemu skladu prepušča, da določi natančnejše pogoje in postopek za pridobitev subvencij v javnem pozivu, ki ga objavi vsako leto. Na podlagi javnega poziva stanovanjski sklad tudi pripravi obvezni obrazec vloge za dodelitev subvencij. V obrazcu za leto 2009 pa je izrecno navedeno, da se za izračun primernosti stanovanjske površine v zvezi z dodeljevanjem subvencij upoštevajo v obrazcu navedene površine glede na število družinskih članov. V obrazcu je tako izrecno navedeno, da se bo pri izračunu primernosti stanovanjske površine za štiri člansko družino upoštevala površina 65 m2. Iz navedenega torej izhaja, da ta kriterij velja za vse vloge, ki so bile vložene na podlagi javnega poziva v letu 2009 in ne samo za vloge, ki so se nanašale na tržni najem, kot to navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo. Glede na določbe ZNSVS, javnega poziva za dodelitev subvencij in vsebine predpisanega obrazca vloge tako po presoji sodišča tožena stranka ne bi smela pri ugotavljanju površinskega normativa velikosti primernega stanovanja izhajati iz določb Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, saj je to vprašanje stanovanjski sklad samostojno uredil v skladu z ZNSVS v javnem razpisu.

Sodišče pa tudi ugotavlja, da je tožena stranka nepravilno ugotavljala velikost stanovanja, ki je v lasti tožnika. Drugostopni organ je namreč pri tem izhajal iz velikosti tožnikovega solastniškega deleža na celotnem stanovanjskem objektu. Tožnik je v vlogi navedel, da je solastnik stanovanjskega objekta do ½, kar je 68 m2 s kletjo. Glede stanovanja, v katerem prebiva, pa je navedel, da gre za mansardo v velikosti 40 m2. Iz pritožbe je nadalje razvidno, da je v pritličju stanovanjske hiše stanovanje v velikosti 75 m2, kjer živi tožnikov brat z mamo, ter mansarda v velikosti 64,73 m2, kjer živi sam s svojo družino. Ker so kriteriji po ZNSVS vezani na stanovanje, to pa je po določbi 4. člena SZ-1 skupina prostorov namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, v konkretnem primeru pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja, ki je v lasti tožnika, ni mogoče izhajati samo iz solastniškega deleža na stanovanjski hiši, saj ta predstavlja le idealni delež na vseh delih nepremičnine.

Ker sta v zadevi stanovanjski sklad in tožena stranka nepravilno uporabila določbe ZNSVS in javnega poziva za dodelitev subvencij za leto 2009, zaradi česar sta v posledici tudi nepravilno ugotovila dejansko stanje, je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep in odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo stanovanjskemu skladu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral stanovanjski sklad v skladu s pravnim stališčem, ki ga je zavzelo sodišče v tej sodbi, pravilno ugotoviti dejansko stanje ter nato ponovno odločiti o zadevi v roku iz prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Sodišče je izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.