Jedro

Odstranitev počitniškega objekta sama po sebi ne pomeni zelo hudih posledic, nelegalna gradnja pa tudi ne more pomeniti posega v pridobljene pravice.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

K 1. točki izreka:

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica po odvetniku dne 9. 5. 2009 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s pomembnim pravnim vprašanjem, o katerem v sodni praksi še ni bilo odločitve Vrhovnega sodišča, in z zelo hudimi posledicami, ki jih ima zanjo izpodbijana odločitev. Navaja, da ima inšpekcijski organ prosto pot, da izvrši odločbo o odstranitvi objekta, izdano v letu 2008, čeprav je bila odločba o parcelaciji pravnomočna že junija 2003 in je s tem zemljišče postalo zazidano stavbno zemljišče po samem zakonu.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper z dne 27. 5. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 9. 6. 2008. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je postala izvršljiva odločba z dne 25. 1. 2008, s katero je bilo v 2. točki izreka, tožnici kot inšpekcijski zavezanki naloženo, da mora v 30 dneh po prejemu odločbe odstraniti počitniški objekt z zunanjo ureditvijo, zgrajen na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... ter vzpostaviti prejšnje stanje; hkrati je dovolil njeno izvršbo (1. točka izreka): ter odločil da mora tožnica do 31. 7. 2008 odstraniti ta počitniški objekt ter vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo to storil pooblaščeni izvajalec (2. točka izreka). Tožena stranka je tožničino pritožbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up-858/08-8 z dne 3.6.2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revidentka v obravnavanem primeru ni opredelila spornega vprašanja, niti ni navedla pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno. Če pa revidentka meni, da je pomembno pravno vprašanje razlaga 49. člena Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ, revizijsko sodišče pojasnjuje, da to vprašanje ni pomembno glede na vsebino zadeve. Revidentka s sklicevanjem na 49. člen ZSZ izpodbija pravilnost odločbe, ki se izvršuje, kar pa po določbi prvega odstavka 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP ni dopustno. Po ustaljeni upravnosodni praksi je v upravnem izvršilnem postopku mogoče uspešno uveljavljati le ugovore, ki se nanašajo na samo izvršbo, ne pa tudi ugovore, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost samega izvršilnega naslova. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v številnih zadevah (kot npr. X Ips 1005/2005, X Ips 358/2004, X Ips 934/2004). Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne odstopa od navedenega stališča, tega pa revidentka tudi ne zatrjuje.

7. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej.

8. V obravnavanem primeru revidentka zelo hudih posledic zase ni izkazala s pavšalno navedbo, da izpodbijana sodba dopušča upravnemu organu izvršitev odločbe o odstranitvi objekta in s tem poseg v pridobljeno pravico. Odstranitev počitniškega objekta sama po sebi ne pomeni zelo hudih posledic, nelegalna gradnja pa tudi ne more pomeniti posega v pridobljene pravice. Glede na navedeno revidentka ni izkazala obstoja pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Ker revidentka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

10. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.