Jedro

Za dolžnost prijave terjatve v stečajnem postopku je odločilen trenutek njihovega nastanka in ne šele trenutek nastanka terjatve na njihovo plačilo. Terjatev na povrnitev stroškov pravdnega postopka nastane takrat, ko sodišče stroške odmeri. Za obveznost prijave pa ni bistveno, kdaj sodišče stroške odmeri, ampak kdaj so ti stroški dejansko nastali stranki.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep o stroških (II. točka izreka sodbe) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.891,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

2. Tožena stranka je dolžna v roku petnajst dni tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 166,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do stečajne mase stečajnega dolžnika v skupni višini 642.574,24 EUR (točka I izreka). Obenem je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov (točka II izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sklep o stroških v II. točki izreka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje odločbo v II. točki izreka (sklep o stroških) razveljavi oziroma spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke na vračilo pravdnih stroškov kot stroškov stečajnega postopka v celoti ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o pravdnih stroških izhaja, da bi bila tožeča stranka glede na uspeh v pravdi upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka po prvem odstavku 154. člena ZPP, vendar bi morala terjatev za plačilo stroškov prijaviti v stečajnem postopku nad toženo stranko, pa tega ni storila. Zato je ta terjatev prenehala glede na dejstvo, da so pravdni stroški nastali že pred začetkom stečajnega postopka (3. točka drugega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP). Odločilen trenutek za obveznost prijave je trenutek nastanka pravdnih stroškov in ne šele trenutek nastanka terjatve za njihovo plačilo.

6. ZFPPIPP v 3. točki drugega odstavka 60. člena določa, da mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, tudi zneske teh stroškov. Šesti odstavek tega člena pa določa, da če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov. Jezikovna razlaga navedenih določb, ki je razlagalec ne sme prestopiti, pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča glede obveznosti prijave stroškov, nastalih v tej pravdi pred začetkom stečajnega postopka. Za dolžnost prijave terjatve v stečajnem postopku je odločilen trenutek njihovega nastanka in ne šele trenutek nastanka terjatve na njihovo plačilo. Terjatev na povrnitev stroškov pravdnega postopka nastane takrat, ko sodišče stroške odmeri. Za obveznost prijave pa ni bistveno, kdaj sodišče stroške odmeri, ampak kdaj so ti stroški dejansko nastali stranki.

7. Kdaj stroški nastanejo, izhaja iz določbe 151. člena ZPP. Po tej določbi so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in obsegajo (tudi) nagrado odvetnika, pri čemer vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP). Strošek za nagrado za postopek nastane s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek, za nagrado za narok z opravo naroka, taksna obveznost pa ob vložitvi tožbe (prim. 1. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

8. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožba vložena 3. 2. 2014, sodna taksa za tožbo je bila plačana 7. 3. 2014, naroka za glavno obravnavo pa sta bila opravljena 23. 1. 2016 in 21. 3. 2016. Nad toženo stranko je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 3055/2014 dne 6. 1. 2015 začet stečajni postopek.

9. Stroški za nagrado za postopek so tožeči stranki nastali pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, zato je takšno terjatev potrebno prijaviti v stečajni postopek kot pogojno terjatev1, pod odložnim pogojem, da bo sodišče s končno odločbo ugotovilo višino teh stroškov in jih priznalo tožeči stranki. Z odločitvijo sodišča, da je tožeča stranka upravičena do stroškov postopka, se izpolni odložni pogoj in se pogojna terjatev spremeni v navadno terjatev. Navedeno stališče je pravilno tudi z vidika, da pravdni stroški, nastali pred začetkom stečajnega postopka, delijo usodo glavnega zahtevka (glavnice terjatve).

10. Ne glede na sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je treba stroške, nastale pred začetkom stečajnega postopka, prijaviti v stečajnem postopku, pa pritožnica pravilno opozarja, da je vsaj do povrnitve nekaterih stroškov upravičena, in sicer tistih, ki so nastali tožeči stranki v tej pravdi po začetku stečajnega postopka, to je nagrada za narok v višini 2.370,00 EUR (tar. št. 3102 Odvetniške tarife, OT) in 22 % DDV, kar vse je tožeča stranka priglasila že v tožbi. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 2.891,40 EUR.

11. Pritožnica ne more uspeti z navedbami, da bi sodišče moralo v predmetnem sporu odločiti, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, glede uveljavljanja te terjatve v stečajnem postopku pa bi moral odločati stečajni upravitelj. Glede na 3. točko drugega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP velja neizpodbojna domneva, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja stroškov, če jih prijava terjatve ne vsebuje, glede na peti odstavek 296. člena ZFPPIPP pa v tem primeru njegova terjatev do plačila teh stroškov v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. Ob pravilni uporabi materialnega prava zato sodišče ne more toženi stranki naložiti v plačilo pravdnih stroškov, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, če jih ta ni pravočasno prijavila v stečajnem postopku. Pri tem ni odločilno, ali je bila pravda zaključena pred začetkom stečajnega postopka ali po njem.

12. Pritožnica nima prav, da je sodišče kršilo ustavno pravico do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker so upniki, ki so sprožili postopek po prerekanju terjatev, upravičeni do plačila sodnih stroškov v 100 % višini kot stroškov stečajnega postopka, upniki, ki so začeli postopek pred uvedbo stečajnega postopka, postopek pa še ni bil zaključen, katerih terjatve so bile prerekane s strani stečajnega upravitelja, pa so upravičeni do povrnitve stroškov le, v kolikor so te stroške priglasili v stečajnem postopku in še to v sorazmerni višini glede na stečajno maso. Rezultat ni posledica neenakega obravnavanja, pač pa različnega položaja upnikov v stečajnem postopku, ki je odvisen od izpolnitve obveznosti o vsebini prijave v stečajnem postopku. Smiselno je mogoče pravilnost tega stališča razbrati tudi iz odločbe VSS opr.št. III Ips 27/2017, v kateri je Vrhovno sodišče RS o izvršilnih in pravdnih stroških odločilo z ugotovitveno sodbo, sicer bi o njih odločilo z dajatveno sodbo.

13. Sodišče prve stopnje je s tem presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Z navedbami, ki za odločitev niso bistvene, se mu ni potrebno ukvarjati. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi zoper odločitev o pravdnih stroških delno ugoditi in sklep spremeniti tako, da se toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke za narok, v presežku pa pritožba ni utemeljena, niti niso podani razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP ter 2. in 3. točka 365. člena ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov, glede na vrednost stroškov, glede katerih je uspela (22,94 %), in sicer 105,29 EUR sodne takse za pritožbo in nagrada za pritožbeni postopek po tar. št. 3220 (50 EUR) z 22 % DDV-jem. V primeru plačilne zamude gredo tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude.

1 Tako tudi VSK I Cpg 111/2014, VSK sklep I Cpg 211/2013, VSM sklep I Cpg 235/2012, VSL sklep I Cpg 1485/2012, VSL sklep I Cpg 685/2012, VSL sodba I Cpg 123/2017, VSL sodba I Cpg 685/2016 in drugi.