Jedro

Pri priključku za preskrbo s pitno vodo kot zahtevi za opredelitev zemljišča kot komunalno opremljenega gre za zagotovljeno možnost priključitve na sistem za distribucijo kot sistem za preskrbo s pitno vodo. Priključka na sistem za distribucijo pa vodnjak ne predstavlja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 12. 3. 2002 se odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo RS v ponovni postopek.¤Zahteva strank z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A z dne 9. 5. 2001, s katero je le-ta AA kot upravičencu priznala odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 183.781,07 DEM za del podržavljene nepremičnine s parc. št. 23 k.o. B, vrt v izmeri 5.954 m2 in na njem stoječi objekt stanovanjsko kočo, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Tožena stranka v razlogih navaja, da v zadevi ni sporno, da veljavni pravni temelj za vrnitev podržavljenega premoženja obstaja, vendar pa je sporna urejenost preskrbe s pitno vodo in v zvezi s tem vrednotenje podržavljenega zemljišča kot komunalno opremljenega zemljišča. V prvostopnem postopku postavljeni izvedenec je pri ugotavljanju vrednosti upošteval, da se je sporno zemljišče nahajalo med dvema javnima cestama, da je naselje bilo elektrificirano in da je bila zagotovljena tudi preskrba z vodo iz vodnjakov. Po drugem odstavku 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo) štejejo za komunalno opremljena zemljišča tudi zemljišča, ki bi jih bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. Po tretjem odstavku 11. člena Navodila pa kot tako šteje zemljišče, ki se je nahajalo v 60-metrskem pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje ter je bilo oddaljeno do 100 m od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 m od možnega priključka na nizko napetostno električno omrežje. Na zemljišču, ki je predmet denacionalizacije, preskrba s pitno vodo sicer ni bila zagotovljena iz javnega vodovoda, vendar pa je tudi po presoji tožene stranke kot priključek za preskrbo s pitno vodo šteti tudi vodnjak. Glede na to je zemljišče na podlagi tretjega odstavka 11. člena Navodila bilo pravilno vrednoteno kot komunalno opremljeno zemljišče. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je pogoj preskrbe s pitno vodo v smislu 11. člena Navodila izpolnjen le, če obstaja javno vodovodno omrežje, ne pa kateri koli vir pitne vode oziroma v obravnavani zadevi vodnjak, kar izhaja tudi iz določbe tretjega odstavka 1. člena sprememb Navodila, ki govori o priključitvi na vodovodno omrežje in ne o katerem koli viru pitne vode. Glede na to tožeča stranka vztraja, da vodnjak ne predstavlja priključka za preskrbo s pitno vodo v smislu 2. in 3. člena Navodila. Zemljišča, ki je predmet denacionalizacije, pa tako ni bilo mogoče vrednotiti kot komunalno opremljenega zemljišča. Tožeča stranka sodišču zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek oziroma naj sodišče v zadevi samo odloči. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V zastopanju oseb, ki denacionalizacijo uveljavljajo, kot strank z interesom je na tožbo odgovoril pooblaščeni odvetnik BB. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter navaja, da je v zadevi kot bistveno in odločilno okoliščino treba upoštevati, ali je zemljišče preskrbljeno s pitno vodo. Preskrba s pitno vodo pa je na zemljišču, ki je predmet denacionalizacije, bila zagotovljena, saj se je na njem nahajal vodnjak. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 3. 5. 2002. Tožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 11. člena Navodila (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 odl. US, 65/93 odl. US, 26/00) se kot komunalno opremljena stavbna zemljišča štejejo in vrednotijo poleg komunalno opremljenih zemljišč (priključenih na javno cestno omrežje ter z urejeno preskrbo s pitno vodo in električno energijo) tudi zemljišča, ki sicer tako niso opremljena, vendar jih je mogoče opremiti brez večjih stroškov. Da je zemljišča mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, pa se šteje, če so izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 11. člena Navodila glede možnosti priključitve na komunalno infrastrukturo, pri tem pa, kar se tiče možnosti priključitve na vodovodno omrežje, oddaljenost od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ne sme biti večja od 100 m. Ni sporno, da javnega vodovoda do zemljišča, ki je predmet denacionalizacije, ni bilo, in tudi ni sporno, da je bila oskrba z vodo zagotovljena iz vodnjaka. Sporno pa je, ali je vodnjak šteti kot priključek za preskrbo s pitno vodo v smislu cit. 3. odstavka 11. člena Navodila, kakor meni tožena stranka oziroma ali je šteti, da je zemljišče, ki se oskrbuje z vodo iz vodnjaka, preskrbljeno s pitno vodo (v smislu Navodila), kot to zatrjujejo osebe, ki denacionalizacijo uveljavljajo, ali pa pogoj preskrbe s pitno vodo v smislu Navodila ni izpolnjen, ker ni (bilo) javnega vodovodnega omrežja, kakor razlaga predpis tožeča stranka.

Sodišče se s toženo stranko ne strinja, da je vodnjak mogoče šteti kot priključek za preskrbo s pitno vodo. Pri priključku za preskrbo s pitno vodo kot zahtevi za opredelitev zemljišča kot komunalno opremljenega gre po presoji sodišča za zagotovljeno možnost priključitve na sistem za distribucijo kot sistem za preskrbo s pitno vodo. Priključka na sistem za distribucijo pa vodnjak ne predstavlja. Pojem priključka Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS 1998 (SSKJ) opredeljuje kot del napeljave od omrežja do porabnika. Vodnjak pa je (po opredelitvi SSKJ in Velikega splošnega leksikona, DZS 1998) namenjen zbiranju in shranjevanju vode, ki se zajema. V tej funkciji, kot vodni vir za lastno oskrbo na nizki stopnji tehnike, ki distribucije vode ne omogoča, pa predstavlja nižjo kvaliteto, ki zahtev za komunalno opremo oziroma komunalno infrastrukturo v smislu Navodila, ker ne služi kot mesto priključitve na omrežje za distribucijo vode (do porabnika - objekta in z možnostjo napeljave v objekt), ne izpolnjuje. To pa je, ko gre za vprašanje preskrbljenosti s pitno vodo (nezazidanega) stavbnega zemljišča (torej namenjenega graditvi objektov - v obravnavanem primeru zemljišče meri preko 5000 m2 - ki naj bi bili, če naj zemljišče šteje kot komunalno opremljeno, ustrezno oskrbljeni s pitno vodo), po presoji sodišča bistveno. Ker po povedanem sodišče meni, da je 2. odstavek 11. člena Navodila o urejeni preskrbi s pitno vodo treba razlagati v smislu povedanega, torej da je zagotovljena možnost priključitve na sistem za preskrbo s pitno vodo, sodišče prav tako ne pritrjuje strankam z interesom, ki obstoja sistema oziroma omrežja za distribucijo vode v postopku niso niti zatrjevale niti izkazovale, pač pa se strinja s tožečo stranko, da pogoj preskrbe s pitno vodo na obravnavanem zemljišču ni (bil) izpolnjen, saj ni bila izkazana možnost priključitve na vodovodno omrežje (ne na javno oziroma tudi ne na drugo). To pa pomeni, da zemljišča po določbi 3. odstavka 11. člena Navodila kot komunalno opremljenega ni bilo mogoče vrednotiti, pač pa bi ga bilo treba očitno, glede na dejansko podlago, kot meni tožeča stranka, vrednotiti po določbi 5. odstavka 11. člena Navodila.

Ker je bilo v postopku nepravilno uporabljeno materialno pravo, je sodišče tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) ugodilo ter zadevo vrnilo na podlagi drugega in v smislu tretjega odstavka istega člena toženi stranki v ponovni postopek.

Zahtevo strank z interesom za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, po katerem v upravnem sporu, v katerem sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.