Jedro

Tožena stranka pravi, da tožnik ni takoj zaprosil za azil, ko je prečkal slovensko mejo, ampak je bil s strani avstrijskih organov vrnjen v Slovenijo in da je hotel potovati v Nemčijo, za katero je vedel, da sprejema begunce. Kakšno zvezo ima to z zatrjevanim strahom pred preganjanjem v Afganistanu, ker je bil tožnik šiit iz province, ki je pod nadzorom talibanov in Hazar ter mladoletnik, tožena stranka ne izpelje, pa tudi sodišče te povezave ne vidi glede na to, da je splošno znano dejstvo, da je ogromno število tujcev bežalo proti Nemčiji čez balkanske države in Slovenijo, ker so menili, da bodo tam sprejeti in to so jim države na poti tudi omogočale.

V varnostnih okoliščinah, kakršne vladajo v Afganistanu, ni treba, da je bil konkretno prosilec kot pripadnik Hazarov, šiitske veroizpovedi, na območju Afganistana, kjer vladajo talibani, že preganjan, da bi se potem ugotavljalo, ali je njegov strah utemeljen. Za utemeljen strah pred preganjanjem v omenjenih afganistanskih varnostnih okoliščinah je lahko dovolj tudi, da po verodostojnih podatkih tovrstno preganjanje oziroma ciljano nasilje s strani talibanov obstaja, vprašanje pa je, če je to nasilje v predelu, kamor bi se morebiti lahko vrnil, tako razširjeno in intenzivno, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem. V primeru talibanov na območju, ki ga talibani vojaško obvladujejo, namreč ne gre zgolj za »hipotetični strah« tistih, ki talibanov ne podpirajo oziroma so od njih po veri in narodnosti drugačni, saj ni treba, da je bila oseba že preganjana ali ji je že bilo zagroženo s strani talibanov, da bi bilo lahko ugotovljen utemeljen strah pred preganjanjem.

Pri ugotavljanju stopnje nasilja v zvezi s subsidiarno zaščito je treba upoštevati vsaj število vseh žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razdeljenega prebivalstva in (ne)zmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-742/2016/30 (1312-10) z dne 5. 12. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnika, roj. ... 1999 v kraju A. v Afganistanu, ki je začasno nastanjen v Dijaškem domu B., ki ga v postopku kot zakonita zastopnica zastopa C.C. in kot pooblaščenci D.D. in drugi sodelavci E., za mednarodno zaščito zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 24. 2. 2016 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega originalnega osebnega dokumenta s sliko, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Prosilec je sicer pristojnemu organu predložil tazkiro št. ... z datumom ... 1394 (po shamshi koledarju), kar je po gregorijanskem koledarju dne ... 2015, a je ime in priimek drugačen, kot ga je prosilec navedel na osebnem razgovoru 7. 11. 2016, zaradi česar je pristojni organ upošteval prosilčeve navedbe, dane na osebnem razgovoru. Glede na zatrjevano mladoletnost prosilca je bila z odločbo Centra za socialno delo Ljubljana Vič-Rudnik št. 1203-92/2016 83 s 13. 4. 2016 za zakonito zastopnico prosilca imenovana F.F. 2. Tožnik je v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno dne 21. 2. 2016 na mejnem prehodu Dobova, in sicer ilegalno. Navedel je, da ga je spremljal bratranec po imenu G.G. Pri tem pa ni navedel, da bi kateri sorodnik že bival v Republiki Sloveniji. Tožnik je bil s strani avstrijskih varnostnih organov na avstrijski meji zavrnjen. Razloga za to ne pozna oziroma mu niso ničesar povedali. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito, saj ko je odšel od doma, je želel oditi v neko državo, kjer bi bil varen. V zvezi z razlogi, zaradi katerih vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, je prosilec navedel, da tam kjer živi, ne vedo kdo je policija in kdo so teroristi. Bogati imajo svoje oborožene skupine. Tisti, ki nimajo veliko denarja, si ne morejo privoščiti varovanja, zato je njihovo življenje tam groženo. Ponoči si ne upajo od doma, ker je nevarnost, da te ubijejo. Šiiti so s strani države ogroženi. Zgodilo se je že, da so bile ubite cele družine. Afganistana ni zapustil že prej, ker je bil premlad za na pot. Sedaj je njegov oče prodal nekaj stvari in ga poslal na pot. Osebno ni bil ogrožen. Njemu osebno se ni nič zgodilo, se je pa zgodilo drugim šiitom. Pred nekaj meseci so bili trije njegovi bratranci ustreljeni, ko so hodili po cesti. V njegovem kraju je neka skupina s strani države dobila pooblastilo, da bi zagotavljala red. Dogaja pa se, da tudi ta skupina pobija ljudi. Te osebe so v civilu in težava je v tem, da ne vedo, kdo je to, ali je res pripadnik te skupine. Spomni se, da je bila vojna že, ko je bil otrok, a takrat ni bilo takšne nevarnosti, kot je sedaj. Sedaj so tam talibani, pripadniki IS in ostale oborožene skupine. Vsi se borijo proti vsem. V primeru vrnitve v Afganistan meni, da bi bil v nemilosti. Vse se lahko zgodi. Ne more povedati, kaj bi bilo. Afganistan je država v vojni in lahko te doleti to, kar je njegove bratrance, ki so bili ubiti sredi ulice. Na izrecno vprašanje, ali je bil v Afganistanu kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, je prosilec odgovoril, da je preganjan kot šiit. Prosilec je navedel, da skupine novačijo oziroma prisilijo mlade fante, da se jim pridružijo v bojih, a njega niso. V mestu, kjer živi, so spopadi vsak dan, zlasti ponoči je bilo veliko streljanja. Neka vas poleg njegove je sedaj popolnoma prazna, ker če se niso pridružili borcem, so jih ubili. V zvezi s šolami je povedal, da so nekatere odprte, druge ne. Na koncu je na izrecno vprašanje pooblaščenke:" »Ali bi lahko varno živeli v Kabulu ali v nekem drugem delu Afganistana«, prosilec navedel, da če bi bilo to možno, sploh ne bi prišel sem. Do tja je tudi veliko kontrolnih točk in če bi ga tam dobili, to zanj ne bi bilo dobro.

3. S prosilcem je bil 7. 11. 2016 ob prisotnosti njegove zakonite zastopnice in pooblaščenca opravljen osebni razgovor. Prosilec je navedel, da iz tazkire izhaja samo njegovo ime in ne priimek, kajti v tazkiri ni zapisanega priimka. V tazkiri je zavedeno samo ime osebe, ime očeta in ime dedka. Prosilec je še enkrat navedel, da je njegovo ime H. in priimek H. Nadalje je bil prosilec soočen z dejstvom, da je pri podaji prošnje navedel, da je rojen ... 1998, medtem ko iz priložene tazkire št. ... izdane ... 1392 (po shamsi koledarju, to je po gregorijanskem koledarju ... 2013) izhaja, da je bil na dan izdaje te tazkire po videzu star 14 let, torej naj bi bil rojen v letu 1999 oziroma, da iz predložene tazkire št. ... izdane ... 1394 (po shamsi koledarju, to je po gregorijanskem koledarju ... 2015), da je bil leta 1392 (po shamsi koledarju) star 14 let. V zvezi s tem je prosilec pojasnil, da v afganistanski tazkiri ne piše dan, mesec in leto rojstva, ker tudi sami ne vedo rojstnih podatkov. V tazkiri piše samo, da so na določen datumu po videzu toliko stari. Pri tem je še pojasnil, da je potoval skupaj s stricem in njegovo družino. Slišal je, da če bi bil mladoleten, bi moral pot nadaljevati s stricem in njegovo družino, saj mladoletnim osebam ne dovolijo, da potujejo same. Zaradi tega se je postaral in povedal starejši datum rojstva, da ne bi potoval z njimi, saj mu niso bili všeč. Za obe tazkiri je prosil svoje domače, da mu jih pošljejo. Naprej so mu poslali fotokopijo, ker to za pristojni organ ni bilo sprejemljivo, jih je zaprosil, da mu pošljejo še original, ki ga je tudi predložil v spis. Prosilec je nadalje v zvezi s tazkirami pojasnil, da je bila njegova prvotna tazkira št. ..., ki je bila original, in jo je imel seboj na poti, a jo je izgubil na morju, skupaj z ostalimi stvarmi. Ko je bil v Sloveniji, je očeta prosil, da mu priskrbi tazkiro. Oče je tazkiro št. ... s težavo pridobil na uradu, zaradi tega serijski številki na tazkiri nista enaki. Prosilec je bil soočen z njegovo navedbo, da je njegov oče tazkiro št. ... s težavo pridobil na uradu šele po tem, ko se je sam že nahajal v Republiki Sloveniji, medtem, ko iz tazkire izhaja, da je bila izdana ... 2015, torej preden je ... 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji. Prosilec je odgovoril, da tega ne zna pojasniti. Ve pa, da ko je bil že v Sloveniji, je očeta prosil, da naj mu priskrbi tazkiro in mu jo je tudi poslal. Morda so narobe zapisali datum izdaje. To je zanj novo in ne ve, zakaj je tako.

4. Nadalje je prosilec navedel, da je v Afganistanu živel v vasi J., to je vas oziroma četrt A., okraj A., provinca Sar-e Pol. Prosilec je navedel, da je državljan Afganistana, da je po narodnosti Hazar in po veroizpovedi musliman, Šiit. V Afganistanu, v mestu K., živita njegov oče in mlajši brat. V mestu Sar-e Pol živita približno sedem do osem mesecev, prej pa sta živela v J., A. Prosilec je navedel, da je v njegovem okraju A. zadnje čase zelo nevarno in spopadi so vsakdanji. V A. so prebivalci različne veroizpovedi, šiiti in suniti. Šiite suniti ves čas nadlegujejo, zaradi česar sta se njegov oče in mlajši brat odločila, da se preselita v glavno mesto province, kjer je boljše, a ni čisto varno. V A. je zelo nevarno. Tam so prisotne različne oborožene skupine in je tudi zelo oddaljeno, zato država nima velikega vpliva pri vzpostavitvi reda in miru. V mestu Sar-e Pol živita v najeti hiši. Na splošno je potovanje za šiite nevarno. Kjer koli na cesti lahko Talibani postavijo zaporo in preverijo potnike. Šiite pobijejo, obglavijo, ustrelijo. Pri tem navede dogodek, ki se je zgodil lansko leto. Družina iz vasi Balkhab, ki je bila na poti v Sar-e Pol, je bila s strani talibanov ustavljena, nato so jih pobili, vključno z otroci. Ne ve, zakaj je bila omenjena družina namenjena v mesto Sar-e Pol, možno da zaradi vpisa v šolo.

5. Nadalje je prosilec navedel, da je njegova mama pokojna, da se je njegov oče ponovno poročil in da mlajši brat živi z očetom. Povedal je, da ima tri sestre, ki so poročene in so se zaradi nevarnosti preselile v Iran, kjer živijo. Ima tudi še enega brata, ki živi v Iranu. Bližnji sorodniki kot so strici, tete, bratranci, sestrične, ne živijo več v Afganistanu. V Afganistanu ima sicer daljne sorodnike. Prosilec je bil soočen z dejstvom, da je pri podaji prošnje navedel, da ima dve sestri, ki sta živeli v Afganistanu in brata, ki živi v Iranu, medtem je ko na osebnem razgovoru navedel, da ima tri sestre, ki živijo v Iranu. Prosilec je navedel, da je pri podaji prošnje navedel pravilno. V Afganistanu je imel dve sestri, ki sta takrat živeli v Afganistanu, sedaj pa skupaj z družinami živita v Iranu. Prodali so vse svoje imetje in se zaradi nevarnosti preselili v Iran. Ena sestra pa je že prej živela v Iranu. Nadalje je bil prosilec soočen, da pri podaji prošnje ni navedel, da naj bi imel sestro, ki naj bi živela v Iranu. Prosilec je navedel, da je pri podaji prošnje povedal, da ima eno sestro v Iranu in dve sestri v Afganistanu. Bratu, ki že osem let skupaj z družino živi v Iranu, je ime L.L. V zvezi z bratovim imenom je bil prosilec ponovno soočen, da je pri podaji prošnje navedel, da je njegovemu bratu, ki živi v Iranu, ime M.M. Prosilec je pri tem navedel, da je mlajšemu bratu, ki živi v Afganistanu, ime M.M. in da ga je verjetno prevajalec razumel narobe. Njegov oče se je strinjal, da zapusti Afganistan in mu dal svoje prihranke za pot. Ni pa imel dovolj denarja, da bi še mlajšega brata poslal na pot. Oče se tudi ni odločil, da bi sam zapustil Afganistan, saj ni imel dovolj denarja. Najprej so odšli v mesto Sar-e Pol, nato v Mazare Shafir, od tam v Kabul, naprej v Herat in od tam proti iranski meji, ki so jo prečkali ilegalno. Celo potovanje od A. v Iran je trajalo 10 do 12 dni. Pri svojem bratu v Iranu ni ostal, saj če v Iranu bivaš ilegalno, te lahko na vsakem vogalu aretirajo in deportirajo nazaj v Afganistan. V Iranu ne moreš živeti ilegalno. Navedel je, da je nekaj mesecev nazaj družina zbrala denar in mlajšega brata poslala v Iran, kamor je s težavo prispel. Po 20 dneh bivanja v Iranu so ga na poti na delo aretirali. Dva tedna je bil nastanjen v odstranitvenem centru in nato so ga vrnili v Afganistan. Stric in njegova družina so po približno sedmih mesecih bivanja v Sloveniji odšli v Nemčijo. Tudi njemu so predlagali, da naj gre z njimi, a ni hotel. V Sloveniji hodi v šolo in tukaj mu je všeč. Osebno mu je vseeno, kje v Evropi je. V Sloveniji je lepo poskrbljeno zanj in mu ni potrebno iti drugam.

6. Prosilec je povedal, da se poleg okraja A. v provinci Sar-e Pol nahajajo naslednji okraji, in sicer Sangcharak, Balkhab, Masjede Sabz, Zare, Tokzar. Na zemljevidu, ki prikazuje provinco Sar-e Pol ni znal pokazati oziroma označiti kraja, kjer je bival, saj še nikoli ni videl takšnega zemljevida o svoji provinci. Ve pa, da se njegov okraj nahaja zelo blizu N. V zvezi s tem, katere province mejijo s provinco Sar-e Pol, je prosilec navedel O. in da se ostalih ne spomni.

7. S svojim očetom in mlajšim bratom ima stik preko navadnega telefona in to takrat, kadar ima denar in si lahko kupi kartico za mobilni telefon. Slišijo se enkrat na mesec ali dva. V telefonskem razgovoru mu je oče povedal o svojem zdravju, ki ni dobro, saj ima visok krvni pritisk. Njemu pa je svetoval, da lepo pridno hodi v šolo in ostane, kjer je. Oče mu je dejal, da naj se potrudi, da ostane tam, kjer je, da ga ne vrnejo v Afganistan, ker je tam nevarno.

8. V zvezi z razlogom, zaradi katerega je zapustil Afganistan, je prosilec navedel, da ni bil en sam dogodek, ki bi ga prisilil, da zapusti Afganistan. Tam, kjer živi, je vseskozi nevarno, so spopadi. Kot šiiti nimajo pravice hoditi v šolo. Nadlegujejo jih prebivalci, da o talibanih ne govori. Če jih dobijo v roke, jih ubijejo. Trije njegovi daljni sorodniki, ki so bili na poti na delo, so bili ubiti v navzkrižnem boju, to je v spopadu med Talibani in vladnimi silami. Njegova provinca je oddaljena provinca, kjer država nima vpliva. Tam vlada zakon »džungle« in vlada močnejši. Država je oboroževala skupino ljudi, ki se imenuje Arbaki. Omenjena skupina naj bi poskrbela za vzpostavitev reda in miru v provinci. Ti ljudje so v civilu in imajo enako brado kot talibani in Daesh oz. Isis, zaradi česar ne veš, kdo je kdo. Večkrat uporabljajo svojo moč v svojo korist in nadlegujejo prebivalce. Pred prejšnjimi volitvami v Afganistanu, ko je še bil v Afganistanu, je sam videl obvestila talibanov, ki so bila obešena na vratih mošeje. Opozarjali so ljudi, da naj se ne udeležijo volitev. V primeru, da se bodo udeležili volitev, oziroma, da bodo opazili, da ima oseba pobarvane prste oziroma črnilo na prstih (kar pomeni, da so volili), mu bodo odrezali roko oziroma ga ubili.

9. Na izrecno vprašanje: »Ali ste vi osebno imeli kdaj kakršnokoli osebno izkušnjo oziroma osebni stik s talibani oziroma oboroženimi skupinami? Ali so vam grozili? Če ja, na kakšen način in v zvezi s tem navedite vse?«, je prosilec navedel, da na srečo sam ni imel z njimi težav. Če te talibani ali Isis dobijo, te ubijejo. Če bi z njimi osebno imel stike, bi bil sedaj verjetno mrtev. Na izrecno vprašanje: »Kako ste bili vi kot šiit preganjani s strani Arbaki enote v Afganistanu?«, je prosilec navedel, da osebno ni bil. Z njimi ni imel ničesar. Veliko pa je slišal o njihovem obnašanju v njegovi provinci, kradejo, posiljujejo. Ljudem grozijo, da morajo dati toliko in toliko denarja, da jih pustijo pri miru. V nasprotnem primeru pa jih bodo prijavili državi, da počnejo nezakonite posle. Njegov svak je z njimi nekajkrat imel opravke. Arbaki so ga prisilili, torej proti njegovi volji so zahtevali, da jim mora nekaj odpeljati, brez da bi mu za vožnjo plačali. Pri tem je prosilec pojasnil, da je njegov svak taksist in se s tem preživlja. Njegov svak se je zaradi nevarnosti preselil v Iran. Arbaki enota prosilcu osebno ni grozila in od njega ni zahtevala, npr. denarja ali da se jim pridruži. So pa to zahtevali od njegova svaka.

10. Da bi ga talibani ujeli, mučili, tega ni bilo. Bilo je šikaniranje s strani sunitov. Šlo je za verbalno nadlegovanje, in sicer v šoli, na tržnici, na ulici. Govorili so mu, da je drugačnega videza, da ima drugačno vero. Hodil je v šolo in samo pisal. Učitelj ga ni spraševal, ni preverjal njegovega znanja. Verbalno mu učitelji niso nič dejali, vendar so se diskriminatorno obnašali, to se je čutilo. Učitelji so bili večinoma pripadniki sunitov. Samo pet, šest učencev je bilo Hazara in so jih od ostalih učencev izolirali z obnašanjem. V primeru vrnitve v Afganistan, je prosilec navedel, da bi se mu lahko zgodilo marsikaj. Lahko bi naletel na samomorilske napade, torej lahko bi bil ubit. 11. Pojasnil je, da slika 1 prikazuje samomorilskega napadalca v mestu Sar-e Pol, ki naj bi se želel razstreliti v šiitski mošeji, a ga je policist pred tem ubil. Da naj bi se omenjeni dogodek zgodil v mestu Sar-e Pol, ve, ker mu je to povedala oseba, ki mu je to sliko poslala. Sam tega ne ve. Nadalje je navedel, da slika 2 prikazuje guvernerja province Sar-e Pol in njegove ljudi, ki so bili na kraju dogodka, ki je prikazan na sliki 1. Imena in priimka guvernerja province Sar-e Pol ne ve. Slika 3 prikazuje ubitega otroka Šiita, ki je bil ubit v spopadih s strani oborožene skupine. Dogodek se je zgodil v kraju Balkhab. Pri tem je bil prosilec pozvan, da naj pojasni, kako ve, da gre na sliki 3 za otroka šiitske veroizpovedi in v katerem kraju se je dogodek zgodil. Prosilec je navedel, da mu je oseba, ki mu je poslala sliko, povedala, da je sliko pridobila od nekoga, ki je bil na kraju nesreče in da se je sigurno zgodilo v kraju Balkhab. Na sliki 4 je prikazan samomorilski napad v Kabulu, ki se je zgodil med študenti in izobraženimi ljudmi. Navedel je, da organ meni, da je Kabul varen kraj, a ta dokaz kaže, da Kabul ni varen kraj. Nadalje je prosilec navedel, da sta na sliki 5 žrtvi dogodka, ki je prikazan na sliki 4. Tu so bili ubiti otroci in ženske. Slika 6 prikazuje samomorilskega napadalca, ki je bil ubit preden je sprožil eksplozijo pred poslopjem varnostnih organov. Prosilec je bil pri tem pozvan, da naj pojasni, kako ve, da se je samomorilec na sliki 6 razstrelil pred poslopjem varnostnih organov, ker iz slike to ni razvidno. Prosilec je pojasnil, da naj bi tega napadalca prej zasledili in preden je uresničil svoj namen so ga ubili na cesti. Za dokaz, da se je to zgodilo v Sar-e Pol je to, da je na sliki guverner Sar-e Pola in njegovi ljudje. V njegovi provinci Sar-e Pol, A., nimajo interneta toliko razvitega, da bi o dogodkih, ki se dogajajo v njegovem kraju, poročali tako kot to počnejo v Kabulu. V provinco Sar-e Pol, A., ne hodijo novinarji. Na koncu je bil prosilec pozvan, da naj še enkrat navede, kdo mu je posredoval omenjene slike. Prosilec je navedel, da gre za njegovega bivšega sošolca in prijatelja, ki se imenuje O.O. Zakonita zastopnica je pojasnila, da je komunikacija med njo in prosilcem potekala v angleškem jeziku, brez prevajalca, in da prosilec zelo slabo govori angleško.

12. V A. njegova družina nima ničesar. Oče je vse prodal in sedaj z bratom živita v Sar-e Polu. Prosilca skrbi, da se jima ne bi kaj zgodilo oziroma da ne bi bila ubita v samomorilskem napadu. Možnost nadaljevati s študijem je bila samo v mestu Sar-e Pol, kamor pa sam ni hotel iti. Prosilec je navedel, da je njegov namen, da se vidi, da je v Afganistanu vojna, da je njegova država nevarna, da je tam vsakodnevna morija. Pri sliki A je želel pokazati, da je na sliki očetov prijatelj, in kaj se je zgodilo v A. Ne ve se, kdo jih je sploh ubil in trupla so cel dan ležala na tleh. Na sliki B je prikazan samomorilski napad v mošeji.

13. Pristojni organ je prosilčevo tazkiro posredoval v mnenje Nacionalnem forenzičnem laboratoriju. Kot izhaja iz Poročila o preiskavi št. 233-3089/2016/2 (2P505-15) z dne 2. 8. 2016, na poslanem dokumentu znakov prenarejanja niso našli. V zvezi s tem pristojni organ tudi pojasnjuje, da je prosilec v postopku predložil tako tazkiro št. ... s ... 1394 (... 2015), kot tudi fotokopijo tazkire št. ... z ... 2013, iz katerih izhaja, da je prosilčevo ime P. in priimek P. in da je bil leta 2013 po videzu star 14 let oziroma da je bil na dan izdaje tazkire po videzu star 14 let. Zato iz podatkov, kot izhajajo iz tazkire, ne glede na to, da prosilčeva istovetnost ni bila nedvoumno ugotovljena, pristojni organ ugotavlja, da je njegova izvorna država Afganistan.

14. Iz dokumentacije upravne zadeve je razvidno, da prosilec za vse svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo oziroma zaradi katerih vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, ni predložil dokazov. Tako prosilec ni predložil dokazov za trditve, da je bil svoji izvorni državi preganjan zaradi svoje hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi. Prosilec je sicer naknadno v spis predložil fotokopije in naslove videoposnetkov objavljenih na internetu, vendar pa iz omenjenih dokazil ne izhaja, kdaj in kje so dokazi dejansko nastali, torej ne izhaja ne ime kraja dogodka, ne ime žrtev, kot tudi ne, kaj so žrtve po narodnosti, veroizpovedi.

15. Glede prve alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 tožena stranka ugotavlja, da ni mogoče v celoti pritrditi, da se je tožnik potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Prosilec je večinoma sicer odgovoril na to, kar je bil vprašan, vendar pa je odgovarjal zavajajoče, ob tem pa ni mogoče zaključiti, da prosilec določenega vprašanja ni razumel. Tako je na primer prosilec na osebnem razgovoru navedel, da je predhodno v postopku mednarodne zaščite navajal drugačne rojstne podatke samo zato, ker je vedel, da v primeru, če bi povedal, da je mladoleten, bi moral potovati s svojim stricem in njegovo družino, kar pa ni želel. Prav tako je prosilec pri podaji prošnje, kot na osebnem razgovoru, vseskozi navajal, da se mu osebno ni nič zgodilo v Afganistanu, temveč je vseskozi navajal, kaj se dogaja v Afganistanu pripadnikom Hazara oziroma osebam, ki so po veroizpovedi šiiti. Nadalje je prosilec na osebnem razgovoru navedel, da je bil s strani sunitov nadlegovan in da je šlo zgolj za verbalno nadlegovanje, saj so mu govorili, da je smešen po videzu, da je njegova vera drugačna, da smešno moli in da je brezveren, iz česar bi se dalo sklepati, da prosilec v izvorni državi ni bil izpostavljen nikakršnemu fizičnemu nadlegovanju, nato pa je šele po več nadaljnjih vprašanjih povedal, da naj bi v mesecu Moharemu, ko se je vračal iz mošeje domov, bil pretepen s strani sunitov. Tožena stranka navaja, da je tožnik odgovoril, da se mu osebno ni nič zgodilo in da je šlo zgolj za verbalna nadlegovanja s strani sunitov. Prav tako je prosilec podal zavajajoče navedbe o tem, na kakšen način je bil nadlegovan s strani učiteljev v šoli. Iz njegovih izjav je bilo mogoče sklepati, da so ga učitelji verbalno nadlegovali, a se je pri nadaljnjih prosilčevih navedbah izkazalo, da ga učitelji niso verbalno nadlegovali oziroma da mu učitelji niso govorili, da kot Hazara ne sme hoditi v šolo. Pristojni organ tudi ne more slediti prosilčevim navedbam, da se učitelji niso ukvarjali s pripadniki Hazara oziroma niso preverjali njegovega znanja, saj v nasprotnem primeru ne bi uspešno zaključil 8. razredov osnovne šole v Afganistanu, kot to zatrjuje prosilec sam.

16. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da ni bilo pričakovati, da bi prosilec predložil kakšen konkreten dokaz v podporo svojim izjavam, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar je presoja te alineje v konkretnem primeru precej nebistvena.

17. Pristojni organ ugotavlja, da v izjavah prosilca ni mogoče zaslediti nekih izstopajočih in očitnih kontradiktornosti, vendar pa prosilčeve izjave zaznamuje njihova majhna verjetnost in neprepričljivost. Iz podanih prosilčevih izjav, tako pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru je bilo mogoče sklepati, da v izvorni državi osebno ni bil preganjan oziroma da se njemu osebno ni nič zgodilo. Iz prosilčevih nadaljnjih izjav na osebnem razgovoru pa je bilo mogoče sklepati, da naj bi bil v izvorni državi verbalno preganjan s strani sošolcev in učiteljev, a se je pri kasnejših prosilčevih navedbah izkazalo, da ga učitelji niso verbalno nadlegovali oziroma da mu učitelji niso govorili, da kot Hazara ne sme hoditi v šolo. Pristojni organ tudi navaja, da prosilec, ki je po lastnem navajanju končal 8. razredov osnovne šole, ni znal našteti imena sosednjih provinc, ki mejijo s provinco Sar-e Pol, kot tudi ni znal našteti okrajev v provinci Sar-e Pol niti ni vedel imena in priimka guvernerja province Sar-e Pol, čeprav je prosilec pri opisu slik le-tega navedel in celo na sliki nanj pokazal. 18. Prosilec je vstopil v Republiko Slovenijo 21. 2. 2016 na mejnem prehodu Dobova, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, čeprav je to možnost imel. Prosilec je pot nadaljeval v notranjost ozemlja Republike Sloveniji vse do slovensko-avstrijske meje, kjer mu je bil vstop v Avstrijo s strani avstrijskih varnostnih organov zavrnjen, zaradi česar je šele nato zaprosil za mednarodno zaščito; želel je nadaljevati pot v Nemčijo, za katero je vedel, da sprejema begunce.

19. Organ je izjave prosilca preveril tudi v luči informacij o stanju v izvorni državi, ki jih navaja na straneh 10-11 izpodbijanega akta. Iz informacij izhaja, da je bilo od 1. januarja do 31. avgusta 2015 v provinci Sur-e Pol 129 varnostnih incidentov. Oboroženih spopadov in letalskih napadov je bilo 90, v 17 primerih je bilo poročano o nasilju nad posamezniki, eksplozij je bilo 11. Gre za gorato območje, kjer je okoli 200 vasi. Večino vasi nadzorujejo talibanski borci. Ponoči delajo obhode in so ustanovili vojaško upravno enoto, ki novači borce in imenuje krajevne nižje poveljnike ter pravosodno enoto, katere sodbe krajani na splošno ubogajo. Po besedah lokalnega poveljnika je večina nižjih poveljnikov krajanov, ki so besni zaradi neučinkovitosti lokalne vlade in zlorab položaja s strani krajevnih oblastnikov. Vseh 81 pripadnikov ALP (afganistanske lokalne policije) je zbežalo iz območja v mesto Sar-e Pol in so s seboj odpeljali družine. Talibanom sta se pridružila 2 poveljnika ALP in 18 policistov. Provinca Sar-e Pol je deljena na sedem okrajev, ima 896 vasi ter okoli 532.000 prebivalcev, Okraj A. ima okoli 39.721 prebivalcev, in sicer Uzbeke, Tadžike, Hazare, Paštune in Arabce.

20. Iz informacij, ki jih je pridobil pristojni organ izhaja, da so v 90-ih leti Talibani prišli na oblast v okraju A. Talibani so zagrešili gnusne zločine, če so naleteli na odpor. Pobijali so krajane in druge civiliste, požigali vasi in sadovnjake ter na splošno povzročili, da se na podeželju ni dalo več živeti. Napadali so šiitske vasi, kjer so ljudi odvlekli od doma in jih pobili. V okraju A. so talibani izvršili pet pokolov civilistov, ko je bilo usmrčeno 96 ljudi. Iz poročila ACCORD izhaja, da so oborožene skupine meseca septembra 2016 ugrabile 11 Hazarov v severni provinci Sar-e Pol, vendar ni poročil o njihovi usodi. Talibani so namreč ustavili vozilo z 11 potniki Hazara, in sicer zaradi njihove narodnosti. Policija je uvedla preiskavo in ugrabljeni civilisti niso bili vladni uslužbenci. V preteklosti so talibani več Hazarov ugrabili v Zabul, Ghazni in drugih provincah in več talcev izpustili, druge pa umorili. Prav tako so talibani meseca junija izpustili 17 Hazarov, ki so jih poprej izvlekli iz avtobusa in jih ugrabili na severu države. Incident v Sar-e Pol je bil eden od več napadov na civilna vozila, kar kaže na to, da so talibani postali bolj napadalni odkar so imenovali novega vodjo.

21. Iz poročila AAN (september 2016) izhaja, da sta mirovni sporazum podpisala vodja Hezb-e Islami Gulbuddin Hekmatyar in predsednik Ashraf Ghani, kar je vlada pozdravila kot prvi velik dosežek v zadnjih 15 letih. Pričakovanja morajo biti zmerna, saj Hezb-e Islami skoraj ni več navzoča na bojiščih, zaradi česar verjetno ne bo bistveno manj nasilja. Ravno tako tudi Talibani ne bodo sledili zgledu Hezb-e Islami, ker imajo popolnoma druge cilje kot ta organizacija. Vendar tudi poročilo Notranjega ministrstva Združenega kraljestva ugotavlja, da je provinca Sar-e Pol pod nadzorom talibanov. Varnost v provinci Sar-e Pol ogroža kriminalna dejavnost, mamila in trgovina z orožjem preko severnih okrajev. Največja nevarnost za potnike Sar-e Pol so skupine na avtocestah in tatovi, skorumpirani pripadniki milic, policije ter nevarnosti na cestah. Talibani imajo manjše enote, ki delujejo v provinci, vendar se zanašajo na pomoč večjih mrež v sosednjih provincah. Iz poročila EASO pa je razvidno, da je bilo v obdobju od januarja do avgusta 2015 v okraju A. varnostnih incidentov. Čeprav pristojni organ nima informacij, v katerem delu mesta oziroma okraja A. so se ti incidenti zgodili, pa je malo verjetno, da bi se prav vsi v bližini prosilčevega doma. Medtem, ko incidentov v okraju A. ne omenja, zaradi česar ni mogoče sledi prosilčevim navedbam, da so spopadi v okraju A. vsakdanji in da naj bi bilo tam zelo nevarno. Iz omenjenega poročila namreč izhaja, da je okraj A. označen za mirno območje province, kar izhaja tudi iz tabele o številu varnostnih incidentov, ki kaže, da naj bi se v obdobju od 1. januarja do 31. avgusta 2015 v celotni provinci Sar-e Pol zgodilo le 129 varnostnih incidentov oziroma v okraju A. pa le 0-9 varnostnih incidentov. Na podlagi teh informacij pristojni organ ugotavlja, da ni mogoče sledi prosilčevim navedbam, podanim ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru, da je okraj A. zelo nevarno območje.

22. Pristojni organ sprejema, da na območju province Sar-e Pol potekajo oboroženi spopadi, kakor tudi v zelo majhnem obsegu v okraju A., ki je prosilčev domači kraj. Vendar pa tudi ob tem, da pristojni organ sprejema, da so na območju, kjer prosilec živi prisotni uporniki, ne more nobeno od oblik ravnanj upornikov oceniti kot takšno, ki bi lahko za prosilca imelo bistveno bolj resne posledice kot za druge prebivalce tega mesta ali same province Sar-e Pol. Prosilec tudi sam v postopku mednarodne zaščite ni navedel, da bi kadarkoli od njega zahtevali denar, prisilno delo, da bi ga novačili v različne skupine (talibani, Isis, oborožene skupine), da je bil žrtev nezakonitega pripora, kratenja dostopa do zdravstvene oskrbe, uničenja premoženja. Sam ni navedel, da bi se, ko je bil še doma, gibal daleč od doma, in tudi sicer njegove osebne okoliščine ne kažejo na to, da bi bilo v prihodnje zanj v izvorni državi in domačem kraju nujno in pogosto gibanje iz kraja v kraj, da bi bil zaradi tega bistveno bolj izpostavljen improviziranim eksplozivnim telesom kot običajen prebivalec A. Prosilec je na osebnem razgovoru navedel, da njegov oče in mlajši brat sedaj živita v mestu Sar-e Pol, ki je glavno province Sar-e Pol, saj je tam boljše kot v A., a ne čisto varno. Navedel je, da je mesto Sar-e Pol veliko mesto in da tam ni nadlegovanj s strani navadnih ljudi, je pa sicer nevarnost s strani talibanov. Pristojni organ v zvezi s tem ugotavlja, da v mestu Sar-e Pol, kjer naj bi po njegovih navedbah sedaj živela prosilčev oče in mlajši brat, razmer ni mogoče oceniti kot takšnih, ki bi lahko za prosilca, v primeru, da bi bil vrnjen v mesto Sar-e Pol, imele zanj bistveno bolj resne posledice kot za druge prebivalce tega mesta.

23. V zvezi z dokazili (slike, videoposnetke), ki se nahajajo med spisovno dokumentacijo in so bila le-ta posredovana preko njegovih pooblaščencev (E.) pristojni organ ugotavlja, da niso konkretno vezani na prosilčev primer, saj prikazujejo splošne razmere v Afganistanu. Iz nobenega predloženega posnetka ne izhaja, da bi se ti dogodki dogajali v provinci Sar-e Pol. Posnetki sicer kažejo samomorilske akcije in njihove žrtve, vendar ni razvidna situacija, zakaj je do samomorilskih akcij oziroma nasilja prišlo.

24. Poročila mednarodnih organizacij uporabljena v izpodbijani odločbi so bila z dopisom št. 2142-74212016/24 (1312-10) s 14. 11. 2016 posredovana prosilčevim pooblaščencem (E.), da bi nanje podali mnenje. Pooblaščenci so pristojnemu organu svoje pripombe oz. komentarje v zvezi z omenjenimi poročili poslali dne 23. 11. 2016. 25. Prvi sklop komentarjev se nanaša na varnostno situacijo v provinci Sar-e Pol. Po njunem mnenju, glede na znane podatke in analize, se je varnostna situacija drastično poslabšala v zadnjih letih. Talibani v nekoč mirni provinci zavzemajo vedno več oblasti, kar je posledica tudi dejstva, da jim je na svojo stran uspelo pridobiti tudi več članov vladnih sil. Danes je Sar-e Pol znano središče talibanov ter z njimi povezanim Islamističnim gibanjem Uzbekistana. V ta namen sta predložila informacije, ki po njunem mnenju kažejo, da je varnostna situacija v provinci tako slaba, da bi vrnitev prosilca v tako provinco predstavljala resno grožnjo njegovi varnosti, življenju in gotovo ni v njegovem najboljšem interesu, kar mora biti vodilo pri odločanju o njegovi prošnji.

26. Prosilec in pooblaščenec sta priložila tudi informacije o izvorni državi, med drugimi tudi takšne, ki se nanašajo na Hazare in šiite. Pristojni organ je v postopku priznanja mednarodne zaščite ugotovil, da je prosilec v postopku vseskozi navajal, da se mu osebno ni nič zgodilo v Afganistanu, kljub temu, da je navajal, kaj se dogaja v Afganistanu pripadnikom Hazara oziroma osebam, ki so po veroizpovedi šiiti. Iz prosilčevih izjav ni mogoče ugotoviti, da je bil v izvorni državi izpostavljen fizičnemu nadlegovanju. Iz prosilčevih izjav je bilo mogoče sklepati, da so ga učitelji verbalno nadlegovali, a se je v nadaljevanju izkazalo, da ga učitelji niso verbalno nadlegovali oziroma da mu učitelji niso govorili, da kot Hazara ne sme hoditi v šolo, zaradi česar pristojni organ dvomi v prosilčeve navedbe, da bi zaradi svoje narodnosti in veroizpovedi imel kakršnekoli težave v izvorni državi.

27. Tožena stranka ne more slediti navedbam prosilca, da so vse slike nastale v njegovi provinci, saj iz preostalih slik ni razvidno, kdaj so nastale, v katerem kraju, zakaj je do posameznega dogodka prišlo niti kdo je akcijo načrtoval. Iz preučenih informacij sicer izhaja, da prihaja do varnostnih incidentov tako v provinci Sar-e Pol, kot drugod v Afganistanu, vendar zaradi odsotnosti dokaza o tem, kjer in kdaj so bile predložene slike posnete ni mogoče slediti navedbam prosilca, da so vse slike, ki jih je v postopku predložil, posnete v njegovi provinci.

28. Prosilec v postopku uveljavlja ogroženost in strah pred Talibani ter zaradi splošne situacije v Afganistanu, kar pa ni povezano z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnost jo posebni družbeni skupini, zato v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med dejanji in razlogi preganjanja, saj do dejanj preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije sploh ni prišlo, da bi lahko ta pomenila preganjanje. Šele na podlagi ugotovitve, da gre za preganjanje v smislu ZMZ-1, se lahko ugotavlja utemeljenost prosilčevega strahu pred preganjanjem. Pristojni organ pa je ugotovil, da v konkretnem primeru ni prišlo do dejanj preganjanja v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1, zato tudi ni mogoče ugotavljati prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem. Navsezadnje njegov oče in brat še vedno živita v provinci Sar-e Pol in sta se preselila iz okraja A. v mesto Sar-e Pol, z njima pa ohranja tudi kontakte.

29. Pristojni organ ugotavlja, da prosilčev strah pred preganjanjem zaradi hazarske narodnosti in s tem povezane šiitske veroizpovedi ni utemeljen, saj je prosilec v postopku mednarodne zaščite navajal zgolj splošne navedbe o težavah Hazarov v Islamski republiki Afganistan in jih ni konkretiziral. Pristojni organ na tem mestu še dodaja, da prosilec ni navedel, da bi osebno imel težave zaradi svoje narodnosti oziroma veroizpovedi, čeprav je kasneje med postopkom mednarodne zaščite sicer navajal, da naj bi ga verbalno nadlegovali. Vendar so bile te njegove navedbe zelo splošne. Po mnenju pristojnega organa je glede ugotavljanja pogojev za priznanja statusa begunca bistveno to, da prosilec ni izkazal dobro utemeljenega strahu pred preganjanjem niti ni navajal, da bi se njemu konkretno kaj zgodilo, ampak gre le za hipotetični strah. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju dejstva, da je prosilec podal zgolj pavšalne navedbe o težavah Afganistancev hazarske narodnosti oziroma šiitske veroizpovedi v izvorni državi, le-te niso takšne narave, da bi jih bilo potrebno presojati v okviru statusa begunca, pristojni organ zaključuje, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

30. Prosilec niti izrecno in niti po smislu svojih navedb ne uveljavlja, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu smrtne kazni ali usmrtitve.

31. Pristojni organ na podlagi preučenih informacij sicer sprejema, da v provinci Sar-e Pol potekajo oboroženi spopadi, vendar pa zaradi prisotnosti upornikov in števila civilnih žrtev, ki ni veliko, ne more zaključiti, da je situacija samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista v tej provinci. Na podlagi vsega navedenega pristojni organ zaključuje, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

32. Tožena stranka temu še dodaja, da je korist otroka vrednostni pojem. Korist otroka se ugotavlja za vsakega otroka posamično v različnih življenjskih okoliščinah in starostnih obdobjih. Tako je treba npr. pri ugotavljanju koristi določenega otroka upoštevati njegovo socialno, ekonomsko in kulturno okolje. Prosilec je pred odhodom iz izvorne države imel urejeno družinsko življenje in v provinci Sar-e Pol, v okraju A., živel z očetom in mlajšim bratom. Po prosilčevih navedbah sta se oče in mlajši brat preselila v mesto Sar-e Pol, provinca Sar-e Pol, kjer naj bi bilo celo manj nadlegovanj. Prosilec bi bil ob vrnitvi v izvorno državo, v kateri še vedno živita oče in mlajši brat, ponovno vključen v družino, za katero je navedel, da je imela normalen odnos. Po mnenju pristojnega organa je tako mogoče slediti načelu otrokove največje koristi in to je živeti s svojo družino. Prosilec, ki je sicer že starejši mladoletnik, bi bil tako ob vrnitvi v izvorno državo združen s svojo družino, torej očetom in mlajšim bratom.

33. Pristojni organ izpostavlja, da kljub posamičnim napadom v provinci Sar-e Pol varnostna situacija še zdaleč ni takšna, da bi predstavljala resno grožnjo za vsakega posameznega civilista, kakor skušajo s predloženimi informaciji o varnostni situaciji v provinci Sar-e Pol izpostaviti pooblaščenci. Iz prosilčevih navedb, danih v postopku mednarodne zaščite, namreč izhaja, da v mestu Sar-e Pol ni nadlegovanj s strani navadnih ljudi, je pa nevarnost s strani talibanov. Ob tem pristojni organ na podlagi preučenih informacij ugotavlja in dodaja, da kljub temu, da na območju province Sar-e Pol potekajo oboroženi spopadi, je teh napadov še vedno zelo malo. V provinci Sar-e Pol se je od januarja do avgusta 2015 zgodilo le 129 varnostnih incidentov, od tega je le v 17 primerih šlo za nasilje nad posamezniki. Pristojni organ se prav tako ne more strinjati s pooblaščenci, ki so mnenja, da je varnostna situacija v province Sar-e Pol slaba in da zaradi tega ta provinca ni primerna za prosilčevo življenje in bivanje. Pristojni organ meni, da je iz informacij o izvorni državi prosilca mogoče zaključiti, da nasilje v Sar-e Pol samo po sebi ni usmerjeno zoper civiliste, zato v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Poleg tega pristojni organ še navaja, da prosilec v provinci in kraju Sar-e Pol ne bi bil prepuščen samemu sebi, zaradi česar je njegov položaj drugačen od položaja mladoletnika, ki v izvorni državi nima nikogar. Prosilec ima namreč v provinci in kraju Sar-e Pol očeta in mlajšega brata, ki sta mu naklonjena in s katerima je tudi v stiku. Oče je prosilcu nenazadnje na njegovo zaprosilo poslal tazkiro. Pristojni organ ugotavlja, da ima prosilec s svojim očetom normalen odnos, to je potrdil tudi prosilec sam na osebnem razgovoru. Oče je naklonjen prosilcu, prosilec je z očetom v stikih in prosilec očetu tudi zaupa. Oče in mlajši brat prosilcu predstavljata tisto potrebno socialno mrežo, ki v okviru tradicionalnih afganistanskih norm prosilcu pomenijo potrebno oporo za nadaljevanje življenja v provinci in kraju Sar-e Pol. Taki izzivi bodo prosilcu prihranjeni, saj ima podporo lastne družine, ki mu bo naselitev v Sar-e Pol zagotovo zelo olajšala, poleg tega pa mu bo lahko nudila tudi vso oporo pri siceršnjem življenju v tem mestu. Potrebno je tudi vnovič izpostaviti, da je prosilec starejši mladoletnik, poleg tega je sam zmogel pot iz Afganistana do Slovenije. Prosilec je glede na opisano situacijo v marsikaterem pogledu precej zrelejši od povprečnega slovenskega sovrstnika. Čeprav je prosilca v postopku zaradi dejstva, da naj bi bil po lastnih navedbah tudi v času izdaje omenjene odločbe mlajši od 18 let, kar je meja za polnoletnost, vsekakor obravnavati kot otroka, pa je po mnenju pristojnega organa preuranjeno trditi, da je prosilec popolnoma nebogljen in da se kot tak ob vrnitvi v izvorno državo ne bi znašel. Pri tem pristojni organ še dodaja, da je po prosilčevih navedbah mogoče ugotoviti, da je tudi njegov mlajši brat zapustil izvorno državo in sam odšel v Iran, a je bil s strani iranskih varnostnih organov vrnjen v Islamsko republiko Afganistan. Tožena stranka se sklicuje tudi na 43. odstavek sodbe v zadevi Elgafaji ter na sodbo Sodišča EU v zadevi Diakité. Iz stališč Sodišča Evropske unije v teh dveh sodbah po mnenju pristojnega organa izhaja, da je obstoj resne škode mogoče priznati le v izjemnih situacijah, obstajati morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno. Uporaba takšnih besednih zvez kaže, da gre za visok prag, ki ga sodišče res ni konkretiziralo, je pa dovolj jasno izrazilo, da gre za izjemne in hude situacije. Pristojni organ zaključuje, da prosilec ni upravičen do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

34. V tožbi tožnik pravi, da je za ugotovitev istovetnosti tožencu v postopku posredoval dve tazkiri. Ena tazkira (»kopija«) je bila datirana z dne ... 2013 pod številko ..., druga tazkira pa je z dne ... 2015 pod številko ... Za ugotovitev resnične identitete je tožnik v postopku odločanja predložil novejšo tazkiro z dne ... 2015 in se glede svojih podatkov smiselno skliceval na njo. Glede starejše tazkire z dne ... 2013 je smiselno navajal medsebojna odstopanja. Da je verjeti tožniku in podatkom iz naknadno pridobljene tazkire z dne ... 2015, je potrdil tudi Nacionalni forenzični laboratorij v svojem poročilu št. 233-3089/2016/2 (2P505-15) z dne 2. 8. 2016, saj na dokumentu znaki ponarejanja niso bili najdeni. Da bi lahko toženec utemeljeno dvomil v pristnost tazkire, bi moral pristnost in resničnost podatkov še dodatno preveriti pri pristojnih organih Afganistana, kar pa ni storil. Tožnik meni, da bi moral prvostopenjski organ, če dvomi v pristnost dokumentov več storiti v smeri ugotovitve istovetnosti tožnika, tudi v smislu 95. člena Zakona o tujcih, pa tega iz spisovne dokumentacije ni razbrati.

35. Tožnik je po navedeni dokumentaciji predložil zadostne dokaze za vse svoje izjave, tudi takšne, da je razvidno, da je v svoji državi lahko preganjan na podlagi narodnosti in verske pripadnosti. Tožnik bi lahko na podlagi vseh dokazov v spisu potrdil verodostojnost vseh izjav tožnika, pa je navedeno vsebino navkljub kratkim razlagam spregledal. Dejstvo na podlagi dokazov v spisu je, da v pokrajini Sar-e Pol prihaja do obsežnih varnostnih incidentov v pretežno gorati pokrajini. Da večino vasi nadzorujejo talibanski borci ter da so prebivalci podvrženi njihovemu terorju. Da so lokalne oblasti neučinkovite in da ne znajo zaščititi svojega prebivalstva. Veliko prebivalstva je ranjenega in ubitega. Dejstvo je, da Talibani napadajo šiitske vasi in da so prebivalci, ki so drugačne narodnosti in verske pripadnosti pod nenehno grožnjo. Ker toženec ni iz dokumentacije mogel razbrati, da so ljudje v Afganistanu in še posebej v okrožju bivanja tožnika podvrženi preganjanju zaradi svoje hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi, pomeni, da je na podlagi dokazov in navedb pomanjkljivo in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da se je v svoji državi na podlagi svojega videza in vere počutil nadlegovanega. Tožnik je v Afganistanu doživel dejanja preganjanja v smislu psihičnega nasilja, diskriminatornosti v šoli, ter upravno nasilje na podlagi svoje narodnosti in verske pripadnosti. Vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja ter odsotnostjo zaščite obstaja. Tožnik se je moral izseliti iz svoje vasi. Takšna dejanja pustijo posledice na otroku v smislu strahu, ki je v danem primeru po pravilni ugotovitvi dejanskega stanja utemeljen.

36. Talibani, v nekoč mirni provinci, zavzemajo vedno več oblasti, kar je posledica tudi dejstva, da jim je na svojo stran uspelo pridobiti tudi več članov vladnih varnostnih sil. Danes je Sar-e Pol znano središče talibanov ter z njimi povezanega Islamističnega gibanja Uzbekistana (IMU). Vedno več pa je poročil o tem, da so v provinci pripadniki ISIS. V provinci Sar-e Pol potekajo nenehno oboroženi spopadi. Stopnja nasilja je velika, tako da je lahko življenje tožnika v resni nevarnosti, še posebej ob dejstvu, da je tožnik mladoleten in če bi odraščal v takšnem okolju, ne bi mogel zdravo in varno odraščati. Predvsem v otrokovo korist je, da mu je potrebno zagotoviti takšno življenjsko okolje, v katerem bi bil varen v smislu socialnega, ekonomskega in kulturnega okolja. Njegova družina v Afganistanu ni popolna, saj tam živi samo še njegov oče in mlajši brat, ki pa si tako kot ostala družina želi boljšega in mirnega življenja, ki je v Iranu. Da bi tožnik imel urejeno družinsko življenje v Afganistanu, ni mogoče trditi. V zvezi z družinskim življenjem in možnostjo vrnitve v Afganistan k očetu, bi lahko tožnik kaj več povedal, če bi bil ponovno zaslišan, da je na osebnem razgovoru tožnik povedal, da ima dobre odnose z očetom še ne pomeni, da je v njegovo najboljšo korist vrnitev v izvorno državo oz. v mesto Sar-e Pol, kjer živi oče, ki očitno po izpovedbi tožnika živi v nenehnem strahu za svoje življenje. Predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

37. Iz dopisa tožene stranke z dne 4. 1. 2017 izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil Dijaški dom Nova Gorica in da se vanj ni vrnil. Upravno sodišče je na tej podlagi dne 15. 3. 2107 tožbo zavrglo, vendar se je izkazalo, da se je tožnik v Dijaški dom Nova Gorica dne 31. 1. 2017 vrnil, zato je po pritožbi tožnika Vrhovno sodišče dne 10. 5. 2017 razveljavilo sodbo sodišča prva stopnje in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Zakonita zastopnica tožnika je v vlogi z dne 16. 3. 2017 obvestila sodišče, da je mladoletnikov oče v Afganistanu umrl in da ima tožnik od bližnjih članov družine samo še mlajšega brata, zato so možnosti, da bi pridobil kakšen dokument o očetovi smrti, omejene.

38. Tožba je utemeljena.

39. Sodišče bo presodilo zakonitost izpodbijanega akta po vrsti, kot si sledijo argumenti tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega akta. Posledično to pomeni, da si argumenti sodišča ne sledijo po vrsti od najpomembnejših do manj pomembnih.

40. Argumentacija tožene stranke v prvem odstavku na strani 9 izpodbijane odločbe, da se tožnik ni najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, nima nobenega takšnega razumnega razloga ali elementa, da bi očitana nezavzetost tožnika pri pojasnjevanju dejstev in strahu pred preganjanjem lahko bistveno vplivala na oceno verodostojnosti tožnika. Tožena stranka pravi, da se tožnik ni v »celoti« potrudil, kar pomeni, da mu deloma potrebno zavzetost priznava. Poleg tega tožena stranka tudi ne navaja, v kolikšni meri je ta očitana nezavzetost vplivala na končno oceno verodostojnosti niti iz nadaljevanja obrazložitve odločbe ni razvidno, čemu v izpovedbi tožnika tožena stranka ni verjela. Tudi sodišče ni zaznalo v podatkih v spisu, da bi tožnikova zatrjevana nezavzetost pri pojasnjevanju dejstev in strahu vplivala na končno oceno o verodostojnosti katerih koli trditev tožnika v postopku.

41. Kar zadeva element iz druge alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, to je vprašanje, ali bi tožnik lahko predložil kakšne dokaze za svoje trditve, se sodišče strinja z oceno tožene stranke, da tožnik te možnosti glede na to, kako je opisal okoliščine, ki so ga pripeljale do tega, da je zapustil izvorno državo, ni imel. To pa ne pomeni, da je presoja tega elementa »precej nebistvena«, kot pravi tožena stranka, ampak je to z vidika uporabe ZMZ-1 pomembno v enaki meri, kot bi bila pomembna ugotovitev, da je tožnik imel razumne možnosti, da bi predložil določen dokaz, pa ga ni. Bistveno pa je, da ta element ne govori v škodo niti ne v prid oceni tožnikove verodostojnosti.

42. Ko tožena stranka v zadnjem odstavku na strani 9 in prvem odstavku na strani 10 obravnava element notranje in zunanje (ne)konsistentnosti v izjavah tožnika in verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot je on opisal, pravi, da ni zaznala izstopajočih in očitnih kontradiktornosti, a da so njegove izjave malo verjetne in neprepričljive. Iz odločbe ni razvidno, zakaj bi bile njegove izjave malo verjetne in katere izjave konkretno ima tožena stranka v mislih, in bi bile neposredno povezane z zatrjevanim preganjanjem, ker je šiit, Hazar in je bil v tistem času tudi mladoleten. Argument tožene stranke, da ni vedel povedati okrajev v provinci Sar-e Pol in imena guvernerja, ne upošteva možnosti, da morebiti povprečen oziroma po izobrazbi primerljiv prebivalec tistega goratega območja teh stvari ne bi vedel. Tožena stranka ni ustrezno konkretizirala stališča, da informacije o stanju v izvorni državi nasprotujejo tožnikovim navedbam, edino konkretizacijo, na katero se je oprla, pa je premalo pretehtala. Tožena stranka namreč v predzadnjem odstavku na strani 14 ugotavlja, da je bilo varnostnih incidentov v celotni provinci Sar-e Pol od 1 januarja do 31 avgusta 2015 129, v okraju A. pa le 0-9, kar kaže na to, da je šlo za bolj mirni okraj znotraj province Sar-e Pol. Visoka stopnja subjektivne ogroženosti mladoletnika je lahko tudi odraz 9 varnostnih incidentov, pri čemer je treba upoštevati tudi, da je lahko varnostni incident za mladoletnika nekaj drugega kot varnostni incidenti, ki so bili evidentirani in o katerih so poročali v medijih. Po drugi strani se je več izjav tožnika ujemalo z povzetimi informacijami o stanju v tej provinci, česar pa tožena stranka iz nepojasnjenega razloga ni upoštevala. Pri oceni verodostojnosti je namreč eden od bistvenih elementov objektivnosti, da je treba upoštevati tako pozitivne kot tudi negativne elemente prosilčeve (ne)konsistentnosti. Tako nekatera pomembna vsebina na straneh od 10 do 14 izpodbijanega akta, ki jo tožena stranka povzema iz informacij o stanju v izvorni državi, potrjuje bistvene dele navedb tožnika in sicer, da talibani že dalj časa obvladujejo območje province Sar-e Pol in da talibani ubijajo tako šiite kot tudi Hazare na določenih kontrolnih točkah in prometnih točkah in da vladne sile ne vzpostavljajo stabilnih varnostnih razmer. Očitno se z informacijami o stanju v izvorni državi ujema tudi pomembna izjava tožnika, ki jo je tožena stranka povzela, da pripadniki vladnih sil pristopajo v talibanske vrste, saj tožena stranka na podlagi poročil o stanju v izvorni državi na strani 11 ugotavlja, da so se dva poveljnika lokalne policije in 18 policistov pridružili talibanom. Tožena stranka zato ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti ovreči tožnikove notranje in zunanje konsistentnosti v zvezi s subjektivnim dojemanjem varnostne situacije v okraju Gosfandi in v provinci Sar-e Pol s strani mladoletnega prosilca.

43. V prvem odstavku na strani 10 odločbe tožena stranka pravi, da tožnik ni takoj zaprosil za azil, ko je prečkal slovensko mejo, ampak je bil s strani avstrijskih organov vrnjen v Slovenijo in da je hotel potovati v Nemčijo, za katero je vedel, da sprejema begunce. Kakšno zvezo ima to z zatrjevanim strahom pred preganjanjem v Afganistanu, ker je bil tožnik šiit iz province, ki je pod nadzorom talibanov in Hazar ter mladoletnik, tožena stranka ne izpelje pa tudi sodišče te povezave ne vidi glede na to, da je splošno znano dejstvo, da je ogromno število tujcev bežalo proti Nemčiji čez balkanske države in Slovenijo, ker so menili, da bodo tam sprejeti in to so jim države na poti tudi omogočale.

44. Vendar pa te pomanjkljivosti in slabosti v dokazni oceni tožene stranke niso razlog za to, da je sodišče tožbi ugodilo, saj le-te niso takšne, da bi bil zaradi tega izpodbijani akt nezakonit. V nadaljevanju te sodbe sodišče obravnava bistvene razloge, da je sodišče tožbi ugodilo.

45. Temu nato v predzadnjem odstavku na strani 16 sledi zmotno materialno-pravno stališče tožene stranke, da »do dejanj preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije sploh ni prišlo, da bi lahko ta pomenila preganjanje. Šele na podlagi ugotovitve, da gre za preganjanje v smislu ZMZ-1, se lahko ugotavlja utemeljenost prosilčevega strahu pred preganjanjem. Pristojni organ pa je ugotovil, da v konkretnem primeru ni prišlo do dejanj preganjanja v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1, zato tudi ni mogoče ugotavljati prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem.« To pravno stališče, ki ga tožena stranka ponavlja tudi v drugem odstavku na strani 17 odločbe, je napačno v varnostnih okoliščinah, kakršne vladajo v Afganistanu, saj ni treba, da je bil konkretno prosilec kot pripadnik Hazarov, šiitske veroizpovedi, na območju Afganistana, kjer vladajo talibani, že preganjan, da bi se potem ugotavljalo, ali je njegov strah utemeljen. Za utemeljen strah pred preganjanjem v omenjenih afganistanskih varnostnih okoliščinah je lahko dovolj tudi, da po verodostojnih podatkih tovrstno preganjanje oziroma ciljano nasilje s strani talibanov obstaja, vprašanje pa je, če je to nasilje v predelu, kamor bi se morebiti lahko vrnil, tako razširjeno in intenzivno, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem. V primeru talibanov na območju, ki ga talibani vojaško obvladujejo, namreč ne gre zgolj za »hipotetični strah« tistih, ki talibanov ne podpirajo oziroma so od njih po veri in narodnosti drugačni, saj ni treba, da je bila oseba že preganjana ali ji je že bilo zagroženo s strani talibanov, da bi bilo lahko ugotovljen utemeljen strah pred preganjanjem.

46. S tega vidika oziroma iz tega razloga pa za obravnavani spor ni bistvena situacija v okraju A., od koder naj bi tožnik, njegov oče in mlajši brat pobegnili zaradi varnostne situacije, ampak je bistvena varnostna situacija v mestu Sar-e Pol. V Gosfandiju namreč tožnik nima ničesar več in A. je tudi zaradi majhnosti po podatkih, ki jih je uporabila tožena stranka, bolj nevaren zaradi talibanov od večjega mesta Sar-e Pol. 47. Glede varnostne situacije v mestu Sar-e pol je tožena stranka na strani 15, na koncu prvega odstavka navedla samo to, da razmer v tem mestu »ni mogoče oceniti kot takšnih, ki bi lahko za prosilca, v primeru, da bi bil vrnjen v mesto Sar-e Pol imele zanj bistveno bolj resne posledice kot za druge prebivalce tega mesta.« V zadnjem odstavku na strani 14 tožena stranka pravi, da na območju province Sar-e Pol potekajo oboroženi spopadi, v odstavku pred tem pa, da varnost v provinci Sar-e Pol ogroža kriminalna dejavnost, mamila, trgovina z orožjem preko severnih okrajev in da poročilo EASO navaja posamezne incidente tudi v okraju Sar-e Pol. V prvem odstavku na strani 14 odločbe tožena stranka še pravi, da so v provinci Sar-e Pol talibani ugrabili 11 Hazarov septembra, 17 Hazarov pa junija. Vendar iz teh navedb tožene stranke ni razvidno, ali se je to zgodilo v mestu Sar-e Pol. Zaradi oboroženih spopadov se je med januarjem in avgustom izselilo 78 družin oziroma 446 posameznikov iz Sar-e Pol (prvi stavek na strani 13 odločbe). Ali to velja za celotno provinco ali za mesto Sar-e Pol, iz odločbe ni razvidno. Od 1. 1. 2015 do 31. 1. 2015 je bilo v tej provinci 129 varnostnih incidentov (stran 11 izpodbijane odločbe) in od tega je šlo v 17 primerih za nasilje nad posamezniki. Tožena stranka zaključi, da zgolj prisotnost upornikov, ob upoštevanju števila civilnih žrtev, pa ni dovolj za ugotovitev, da tožniku grozi resna škoda v primeru vrnitve zaradi samovoljnega nasilja.

48. To ni pravilen način ugotavljanja stopnje nasilja na območju mesta Sar-e Pol, da bi tožena stranka ob tem lahko ocenila, ali je ogroženost tožnika, ker je šiit in Hazar v provinci, ki jo obvladujejo talibani, prisotni pa so tudi pripadniki ISIS, takšna, da (ne) bi šlo za preganjanje na podlagi narodnosti in vere. V sodbi v zadevi Elgafaji je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo, da bolj kot je prosilec sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo „zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj,“ tem nižja stopnja samovoljnega nasilja zadošča, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite.1 To stališče ni pomembno samo za ugotavljanje statusa subsidiarne zaščite, ampak tudi za ugotavljanje statusa begunca, kajti v konkretnem primeru sta »elementa, ki sta značilna za tožnikov položaj,« narodnost in veroizpoved. To pa sta razloga za preganjanje, ki sta relevantna z vidika ugotavljanja pogojev za status begunca. Zato bi tožena stranka v danem primeru pogoje za status begunca v smislu, ali ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem, pri čemer je dokazni standard za tveganje, da bi do preganjanja prišlo, precej nižji od 50% možnosti,2 morala ugotavljati tudi preko stopnje nasilja na območju Afganistana, za katerega je tožena stranka štela, da je za tožnika varen.

49. Glede ugotavljanja stopnje nasilja pa ni dovolj ugotovitev, kot je to storila tožena stranka, da so uporniki sicer prisotni in da potekajo oboroženi spopadi, ampak da je bilo število varnostnih incidentov v razdobju 8 mesecev samo 129 in da število civilnih žrtev ni dovolj visoko. Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 498/2013 z dne 25. 3. 2013 izpeljalo interpretacijo, da je treba pri ugotavljanju stopnje nasilja v zvezi s subsidiarno zaščito upoštevati vsaj število vseh žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razdeljenega prebivalstva in (ne)zmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode.3 Med drugim tudi na tej interpretaciji v povezavi z interpretacijami sodišč iz nekaterih drugih držav članic EU temeljijo smernice sodniške analize pojma nediskriminatorno nasilje, ki jo je Evropski urad za podporo azilu (EASO) objavil decembra 20144 in ki poleg navedenih dejavnikov za ugotavljanje stopnje nasilja omenjajo velikost območja, kjer poteka to nasilje, vojaško moč skupin udeleženih v spopadih ter metode in taktike izvajanja oboroženih akcij in nasilja ter vrsto uporabljenega orožja.5 Tožena stranka teh dejavnikov ni upoštevala, število civilnih žrtev je samo pavšalno ocenila, da ni zadostno, pri čemer niti ni navedla, ali to število raste ali pada glede 129 varnostnih incidentov v obdobju 8 mesecev pa tudi ni obravnavala vprašanja, za kakšne varnostne incidente je šlo. Tožena stranka bi torej glede na okoliščine tega konkretnega primera, ko gre za tožnika, ki trdi, da ga je strah možnega preganjanja s strani talibanov, ker je šiit in Hazar in je iz province Sar-e pol, ki je pod nadzorom talibanov, v tej provinci pa so v spopadih udeleženi tudi pripadniki IS, možnost preganjanja na podlagi vere in narodnosti morala presojati v povezavi z ugotavljanje stopnje vsesplošnega nasilja v tej provinci in posebej v mestu Sar-e Pol, kjer po podatkih v spisu prebiva njegov mlajši brat v najeti hiši. Ali to še velja po zatrjevani očetovi smrti je odprto vprašanje, a ni bistveno za presojo zakonitosti akta, ki je bil izdan, ko je bil tožnikov oče še živ.

50. Ta pomanjkljivost v ugotavljanju stopnje nasilja je lahko vplivala na zakonitost odločitve kajti, na drugi strani je tožnik pred izdajo izpodbijanega akta na podlagi informacij o stanju v izvorni državi (poročilo EASO iz januarja 2016) uveljavljal, da so se varnostne razmere v provinci v zadnjih dveh letih poslabšale, vedno več je skrajnežev (tudi ISIS) in vedno več vasi nadzorujejo talibani. Iz poročila z meseca novembra 2016 pa izhaja, da se je položaj še poslabšal, da je v severni regiji več kot 3000 talibanov in da so državne varnostne sile nemočne. Na podlagi poročila UNHCR iz 19. 4. 2016 je tožnik uveljavlja, da spada v rizično skupino, ker je Hazar in šiit in v provinci Sar-e Pol je ta skupnost v manjšini v deležu med 5% in 20% prebivalstva. Tudi poročilo ACCORD navaja dogodek z dne 2. 9. 2016, ko je bilo 11 Hazarov ugrabljenih v provinci Sar-e Pol. Poročilo UNAMA iz leta 2015 pa navaja, da se je v tem letu v več provincah, kjer so Hazari manjšina, in med temi je po teh navedbah tudi provinca Sar-e Pol, povečalo število ugrabitev in umorov civilnih oseb - pripadnikov Hazarov. O ugrabitvah Hazarov poroča UNAMA tudi za leto 2016. Dne 1. 6. 2016 je bilo v provinci Sar-e Pol ugrabljenih 22 civilistov - Hazarov. Vse ugrabljene civiliste so izpustili do 17. 6. 2016. Na ta način so talibani zahtevali, da bi vlada izpustila poveljnika talibanov. Iz poročila Harleen Gambhir (ISIS, Afganistan, december 2015) izhaja, da so člani ISIS v provinci Sar-e Pol napadli šiitske civiliste, pripadnike Hazarov. Z navajanjem poročila „On the Return of Hazaras to Afghanistan“ z dne 24. 7. 2016 je tožnik uveljavljal, da ceste, ki so bile varne v letih 2012-2015, so lahko neuporabe v letu 2016; od 1 .1 2015 do 31. 12. 2015 so protivladne sile ugrabila najmanj 146 Hazarov v 20 ločenih incidentih; med provincami, kjer se je to dogajalo, je tudi Sar-e Pol. V nadaljevanju poročilo navaja več konkretnih napadov, ki naj bi bili usmerjeni na Hazare, vključno v Kabulu. O ustavljanju in zajetju Hazarov na glavni cesti v Afganistanu poroča tudi „Afghan Kidnappers Prey on Hazaras“ (New York Times, 23 november 2015). Tudi organizacije, kot so: France Press (5. 12. 2015), British and Irish Agencies Afghanistan Group (december 2015), Human Rights Watch (13. 11. 2015) ter Radio Free Europe so poročali o obglavljenih truplih Hazarov ob „cesti smrti“, o izločevanju potnikov iz avtobusov in ugrabitvah Hazarov tudi v provinci Sar-e Pol. Tožena stranka ni upoštevala teh informacij, ki jih je predložil tožnik, in ni podala za to nobenega tehtnega razloga, kar je kršitve 8. člena ZUP; te informacije kažejo pa na to, da so pripadniki Hazarov tudi ciljna skupina za napade, ugrabitve, uboje s strani talibanov ali pripadnikov ISIS.

51. Poleg tega pa je drugi razlog, da je sodišče moralo tožbi ugoditi v tem, da tožena stranka ni ugotavljala, ali je pot od Kabula, kamor bi bil tožnik zelo verjetno vrnjen, čeprav tudi tega tožena stranka ni upoštevala, do mesta Sar-e Pol, dovolj varna za tožnika, ki je bil v času izdaje odločbe še mladoleten, v času odločanja sodišča pa je komaj polnoleten. Tožena stranka je namreč očitno štela, da je provinca Sar-e Pol za tožnika varna, ker bi se lahko združil z očetom in bratom. V takem primeru pa je treba ugotoviti, ali ima prosilec dostop do zaščite, če v ta del države lahko varno in zakonito potuje in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil (2. alineja 1. odstavka 29. člena ZMZ-1). Tožnik je v postopku pred izdajo odločbe dovolj resno opozoril, da so poti v Afganistanu, kjer območja kontrolirajo talibani, zelo nevarna, določene predele kontrolirajo talibani in da se dogaja, da pregledujejo prevozna sredstva in ubijajo ali ugrabljajo Hazare. Na zaslišanju dne 7. 11. 2016 je povedal, da je potovanje za šiite v Afganistanu zelo nevarno. Talibani postavljajo zapore na cestah, preverijo potnike in šiite ubijejo, obglavijo, ustrelijo. Tako se je zgodilo z družino iz vasi Balkhab, ki je bila namenjena v Sar-e Pol, ko so talibani celotno družino pobili, tudi otroke. Ob tem je za obravnavani primer važno tudi splošno znano dejstvo, da ne gre za majhne razdalje med Kabulom in Sar-e Polom. Tožena stranka pa očitno ni ugotavljala, da bi tožnik lahko bival v Kabulu, za kar bi sicer v skladu z ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča morala predhodno preveriti in oceniti tudi pravno relevantne okoliščine za možnost varnega preživetja, ki jih je Upravno sodišče strnjeno obravnavalo tudi z vidika sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in prava EU v sodbi v zadevi I U 64/2017, 17. 5. 2017. Ker tožena stranka možnosti iskanja varnega preživetja v Kabulu niti ni upoštevala, sodišče v tem upravnem sporu ne bo še povzemalo ključnih elementov interpretacije iz sodbe sodišča v zadevi I U 64/2017. 52. Ker je tožena stranka nepravilno interpretirala določbo 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 29. člena ZMZ-1in je nepopolno ugotovila dejstva v zvezi s pogoji za status begunca oziroma je obrazložitev glede statusa begunca pomanjkljiva in v dokazno oceno ni vključila pomembnih elementov, ki jih je v postopku predložil tožnik, je kršila tudi 2. in 3. točko 1. odstavka 214. člena v zvezi z 8. členom ZUP. Ker ni upoštevala dejavnikov za ugotavljanje s stopnje nasilja v zvezi s tretjo alinejo 28. člena ZMZ-1 in je posledično nepopolno ugotovila pravno relevantna dejstva, je kršila tudi določbo 3. odstavka 20. člena ZMZ-1. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4., 3., in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na stališča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

1 C-465/07, Elgafaji, 17. 2. 2009, odst. 39. 2 Glej natančnejšo utemeljitev tega dokaznega standarda, na katerega Upravno sodišče opozarja vsaj od sodbe v zadevi I U 411/2015-17 z dne 24. 4. 2015, v sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 1837/2016-5 z dne 18. 4. 2017, odst. 77. 3 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 117/2014, 10. 4. 2014, odst. 10 in sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1516/2014-7, 24. 12. 2014 4 EASO, Article 15(c) Qualification Directive: A Judicial Analysis, December 2014, str. 31. 5 Ibid. str. 31.