Jedro

Okoliščina, da stranka ni dobila odškodnine za zmanjšanje parcel zaradi rekonstrukcije ceste, nastalih na podlagi razgrnjenih podatkov o izkazih katastrskih sprememb, ki jih je stranka potrdila s svojim podpisom, ne more biti razlog za obnovo tega postopka, ker odškodnina ni vprašanje tega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, ki je zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka odmere rekonstruirane ceste v rečico, končanega z odločbo Geodetske uprave Laško št. ... z dne 2.6.1993, iz razloga, ker se je odmera rekonstruirane ceste v Rečico izvršila po dejanskem stanju oziroma poteku ceste in vodotoka v naravi, ponovna odmera pa tega stanja ne bi mogla spremeniti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ pravilno odločil in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložil. Tožnik je lahko aktivna stranka v tem postopku le glede tistih obnovitvenih razlogov, ki se nanašajo na njegovi dve parceli (le za prvo točko v zahtevi), vsi ostali razlogi se nanašajo na druge fizične in pravne osebe. Ker v spisu ni pooblastila teh oseb, bi moral prvostopni organ predlog za obnovo postopka v točkah 2. do 6. zavreči. Za ekspropriacijo (odmero rekonstruiranih, preurejenih, obnovljenih in podobno spremenjenih cest po njihovem poteku v naravi) se uporablja Zakon o zemljiškem katastru in na njegovi podlagi izdani izvršilni predpisi. Lastniki zemljišč se k postopku povabijo, vendar njihova odsotnost ali nestrinjanje s potekom posestnih mej nima vpliva na samo odmero in ne zadrži postopka za izvedbo sprememb v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru. Prenos lastninske pravice na delih parcel, ki so uporabljene za rekonstrukcijo in razširitev cest, se že od leta 1930 izvaja po posebnem postopku, predpisanem z Zakonom o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih, katerega določbe so se kot pravno pravilo uporabljale vse do uveljavitve Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95). Odpis delov parcel, uporabljenih za ceste in vodotoke, se po pravnem pravilu izvede v zemljiški knjigi brez običajnih za zemljiškoknjižno poslovanje potrebnih listin. Dosedanji lastniki odpisanih delov parcel imajo pravico do ustrezne odškodnine. Podobno ureditev predpisuje sedaj veljavni Zakon o zemljiški knjigi v 129. do 131. členu. Deli parcel, uporabljeni za gradnjo ali rekonstrukcijo cest ali regulacijo vodnih tokov do uveljavitve tega zakona, pa se celo odpišejo v smislu 137. člena zakona ne glede na vrednost zemljišča. Okoliščine in dokazi, navedeni v predlogu za obnovo postopka in v pritožbi, ne bi mogli spremeniti že ugotovljenega stanja na terenu.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke, ker je ta nezakonita in v nasprotju s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker tožena stranka ni preverila niti zakonitosti prvostopne odločbe, niti ni preverila resničnosti navedb v pritožbi. Odločba, ki je bila izdana 2.6.1993 in je isti dan postala pravnomočna, je v nasprotju s 30. členom Zakona o zemljiškem katastru, ki je bil pravna podlaga za njeno izdajo. Odločba namreč tožniku ni bila vročena, zato tudi ni mogla postati pravnomočna. Odločba tudi nima pravnega pouka. S tem je bila kršena določba 206. člena ZUP. Tožnik meni, da bi morala Geodetska uprava, v skladu s 1. odstavkom 14. člena navodila dati njegovemu delu 484 m2 zemljišča posebno parcelno številko z njegovim lastništvom. Šele potem bi mu lahko navedeno zemljišče, ob primerni odškodnini, razlastili oziroma bi se morali z njim sporazumeti, da ga na sedanje lastnike prenese s pravnim poslom. Tudi iz tega razloga je treba odločbo z dne 2.6.1993 odpraviti. Iz navedenih razlogov je bil predlog za obnovo postopka neupravičeno zavrnjen. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za zavrnitev predloga za obnovo postopka, končanega s podpisom lastnikov oziroma uporabnikov na izkazu sprememb, da se strinjajo z razgrnjenimi podatki (22. člen Zakona o zemljiškem katastru) oziroma v tej stvari dejansko formalno izdano odločbo z dne 2.6.1993. Glede na dejstvo, navedeno v izpodbijani odločbi, da je postopek, za katerega je tožnik zahteval obnovo, obsegal ugotovitev in zamejničenja posestnih meja parcel zaradi neusklajenega stanja v katastrskem načrtu z dejanskim stanjem v naravi, kar je bilo posledica neodmerjenih rekonstruiranih cest, voden v skladu s 14., 20., 21. in 22. členom Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74), kar potrjujejo tudi podatki v spisih, pa tudi tožnik tega izrecno ne izpodbija, za izdajo odločbe z dne 2.6.1993 v tem primeru ni bilo niti potrebe, saj je po navedenem zakonu postopek končan s podpisom razgrnjenih podatkov v izkazih sprememb. V postopku razgrnitve je imel tožnik možnost podati ugovor, vendar, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in tudi tožbe, je tožnik razgrnjene podatke potrdil s svojim podpisom, kar pomeni, da se je z izmero strinjal. Ta listina, torej listina o izkazu sprememb (po Zakonu o zemljiškem katastru), predstavlja listino za izvedbo sprememb v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Zato je sodišče, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali je bil v tem primeru, glede na stanje stvari, kateri od obnovitvenih razlogov, na katere se sklicuje tožena stranka, sploh verjetno izkazan, presodilo, da je ugotovitev upravnega organa, da samo dejstvo, na katero tožnik opira predlog za obnovo postopka (da ni dobil odškodnine za zmanjšanje površine pri parc. št. 1218/2 in 1282, ki so nastale na podlagi navedenih izkazov sprememb in jih je tožnik dne 2.6.1995 podpisal), v obnovljenem postopku ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, pravilna. S to okoliščino tožnik tudi v pritožbi ne bi mogel uspeti. Kot navaja že tožena stranka, je odškodnina, ki jo tožnik uveljavlja, stvar drugega postopka in ne postopka, ki je predmet tega spora. Določbe razlastitvenega zakona se uporabljajo le v primeru pridobivanja zemljišč za izgradnjo novih cest. V tem primeru pa je šlo le za ugotovitev spremembe vrste rabe zemljišč ob že obstoječi rekonstruirani cesti. Napačno si tožnik razlaga tudi 1. odstavek 14. člena Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel (Ur. l. RS, št. 2/76), v povezavi z uporabo 12. člena tega navodila. Določba 1. odstavka 14. člena navodila, na katero se sklicuje tožnik, med drugim določa, da se pri ugotavljanju meja parcel v splošni rabi mora upoštevati tudi obstoječe stanje v zemljiškem katastru in v zemljiški knjigi po določbah 11. in 12. člena tega navodila, kolikor veljavni predpisi s področja zemljiškoknjižnih pripisov in odpisov ne določajo drugače. Kot že navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, pa se je prenos lastninske pravice na delih parcel, ki so uporabljene za rekonstrukcijo in razširitev cest in vodotokov, že od leta 1930 izvajal po posebnem postopku, predpisanem z Zakonom o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih z dne 31.12.1930. In sicer so se določbe tega zakona kot pravna pravila uporabljale vse do uveljavitve Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95). Zato določba 12. člena navodila v tem primeru ni uporabljiva, saj se po navedenih pravilih odpis delov parcel, uporabljenih za ceste in vodotoke, izvede v zemljiški knjigi brez običajnih za zemljiškoknjižno poslovanje potrebnih listin (torej brez odločbe - le na podlagi izkaza sprememb).

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu, ki ga je, enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).