Jedro

Od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje gredo delavcu vse pravice iz delovnega razmerja do poziva, naj se vrne na delo (v primeru, da se na poziv ne odzove). Od delodajalca je odvisno, kdaj bo ta trenutek nastopil. Delodajalec lahko delavca že po prejemu sodbe sodišča prve stopnje pozove nazaj na delo, po pravnomočnosti sodbe pa to mora storiti. Če se delavec na delo vrne, je delovno razmerje vzpostavljeno in delavec uživa vse pravice iz delovnega razmerja. Če se delavec pozivu ne odzove, delodajalec od poziva dalje do njega nima nobenih obveznosti več.

Ker tožena stranka delavca, kateremu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, ni pozvala nazaj na delo, je delavec upravičen tudi do nadomestila po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, pri katerem je bil v vmesem obdobju zaposlen, ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke z dne 2.8.2005 za obnovo postopka in ji naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 92.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2005 do plačila.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da njen očitek o izmikanju odgovoru na zastavljeno pravno vprašanje ni neprimeren. Bolj neprimerno je izmikanje sodišča, ki se ni opredelilo do tega, ali je delavec upravičen do plač in drugih pravic iz delovnega razmerja tudi za obdobje, ko mu pri drugem delodajalcu preneha delovno razmerje po njegovi krivdi. Sodba v postopku, katerega obnovo želi doseči tožena stranka, je bila izdana 25.4.2001, medtem ko je tožniku delovno razmerje pri drugem delodajalcu prenehalo 30.11.2001. Zato tega dejstva tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni mogla navajati. Gre za novo dejstvo, zaradi katerega bi morala biti dovoljena obnova postopka. Sodišče prve stopnje očita toženi stranki nezadostno skrbnost, češ da bi poizvedbe o zaposlitvi tožnika lahko opravila že med postopkom, tožniku pa prikrivanja zaposlitve ne očita. Pritožba se sprašuje, ali bi po stališču sodišča prve stopnje bil delavec upravičen do plače v nedogled, ne glede na to, kje bo vmes zaposlen in iz kakšnih razlogov mu bo pri raznih delodajalcih delovno razmerje prenehalo. V prvotnem postopku je sodišče tožniku prisodilo plačo in vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja dalje ..., zato je tožena stranka prisiljena v obnovo postopka, saj meni, da tožniku ne pripada nadomestilo plače tudi za čas, ko je ostal brez zaposlitve po svoji volji oz. krivdi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in dovoli obnovo postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem sporu je sodišče dne 25.4.2001 izdalo sodbo, s katero je pravnomočno ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 22.2.1999 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo.

Tožena stranka je dne 11.4.2003 vložila predlog za obnovo postopka, ker naj bi šele po zaključenem postopku izvedela, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja zaposlil v podjetju G. d.o.o., to dejstvo pa vpliva na tožnikovo pravico do izplačila plač za čas po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrnilo z obrazložitvijo, da ne gre za novo dejstvo, ki ga tožena stranka ne bi mogla navajati že v postopku, katerega obnovo predlaga. Odločitev sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče potrdilo.

Z novim predlogom za obnovo postopka tožena stranka ponovno uveljavlja razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, ki naj bi bil podan, ker je tožniku dne 30.11.2001 prenehalo delovno razmerje pri družbi Gorni d.o.o. po njegovi volji ali krivdi. Tožena stranka je dne 28.7.2005 prejela sodbo v zadevi II Pd 827/2003, v kateri ji je sodišče naložilo plačilo plače tudi za čas po prenehanju delovnega razmerja v družbi G. d.o.o.. Sodišče prve stopnje naj bi v obnovljenem postopku omejilo čas trajanja obveznosti tožene stranke do tožnika iz naslova plač in drugih pravic iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da navedeno ne predstavlja novega dejstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče obnoviti postopek. Tožena stranka sicer na dan izdaje sodbe 25.4.2001 še ni mogla vedeti za prenehanje delovnega razmerja tožniku z dne 30.11.2001 in tega ni moglo vedeti in v sodbi upoštevati niti sodišče. Zato takrat na podlagi bodočega dejstva ni mogla biti izdana drugačna, ugodnejša sodba.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je predlog za obnovo postopka neutemeljen. Stališče sodišča prve stopnje ni nekorektno in še manj "škandalozno", kot navaja pritožba. Tožniku je bila s pravnomočno sodbo priznana pravica do vrnitve nazaj na delo in vse pravice iz delovnega razmerja, ki je nezakonito prenehalo, od

22.2.1999 dalje. Tožena stranka je zahtevala od sodišča prve stopnje pravno opredelitev do vprašanja, do kdaj tožniku vse te pravice gredo. Sodišču prve stopnje se do tega vprašanja ni bilo treba opredeljevati, saj odgovor nanj izhaja iz izreka pravnomočne sodbe. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zakonito, zato sta bila sklepa tožene stranke razveljavljena. Od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje mu gredo zato vse pravice iz delovnega razmerja, vendar ne v nedogled, ampak le do poziva, naj se vrne na delo (v primeru, da se na poziv ne bi odzval). Če se na poziv odzove, je delovno razmerje vzpostavljeno in tožnik pravice iz delovnega razmerja uživa dalje. Kdaj ta trenutek nastopi, je odvisno le od tožene stranke. Ta bi tožnika lahko že takoj po prejemu sodbe sodišča prve stopnje pozvala nazaj na delo, po pravnomočnosti pa bi ga celo morala. Če se tožnik pozivu ni odzval, tožena stranka od tedaj dalje seveda do njega nima nobenih obveznosti več. Če pa tožena stranka tožnika še ni pozvala nazaj na delo, delovno razmerje pa mu ni zakonito prenehalo, lahko zahteva plačilo nadomestila plače tudi za čas po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ne glede na razlog prenehanja.

Dejstvo torej, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji ali krivdi, na njegovo pravico, pridobljeno s pravnomočno sodbo ne more vplivati in ne bi vplivalo niti v primeru, če bi se to zgodilo in bilo znano še v času teka postopka pred sodiščem prve stopnje. To pritožbeno sodišče poudarja zgolj v pojasnilo, saj dejstvo, ki v času postopka pred sodiščem prve stopnje sploh še ni obstajalo, v nobenem primeru ne more biti razlog za obnovo postopka.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.