Jedro

Za presojo obveznosti zavarovalnice niso bistvene postavke iz Tabele invalidnosti, na podlagi katerih zavarovalnica ugotavlja stopnjo invalidnosti, pač pa je bistvena le ocena skupne invalidnosti in odmera dela zavarovalne vsote v skladu s to oceno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: a.) v drugi vrstici 1. odstavka izreka znesek 2.002,70 EUR (497.927,03 SIT) nadomesti z zneskom 81,80 (z besedo: enainosemdeset 80/100) EUR; b.) v prvi vrstici 2. odstavka izreka tako, da se znesek 885,06 EUR (212.095,78 SIT) nadomesti z zneskom 2.805,96 (za besedo: dva tisoč osemsto pet 96/100) EUR; c.) v 3. odstavku izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji v višini 880,26 (z besedo: osemsto osemdeset 26/100) EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka navedenega roka, do prenehanja obveznosti.

Sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške pritožbenega postopka v višini 341,35 EUR (tristo ena in štirideset 35/100) v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka navedenega roka, do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 2.002,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2002 do prenehanja obveznosti, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 885,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo. Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti 1.031,25 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke in ji naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je že v postopku na prvi stopnji pojasnila, da je bila tožeči stranki izplačana 15% invalidnost skladno s splošnimi pogoji NE-93, s čimer je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti, kar potrjuje tudi izvedensko mnenje .... Tožeča stranka je podala navedbe, ki so si v nasprotju. Na eni strani je navedla, da ji je tožeča (pravilno tožena) stranka že izplačala invalidnost v višini 15% in ji je skladno z izvedenskim mnenjem izplačala previsok znesek na podlagi točke 213, saj po mnenju slednjega sploh ni bila upravičena do priznanja invalidnosti po točki 213b. Po drugi strani pa tožeča stranka zatrjuje, da ji je tožena dolžna plačati še 10% znesek invalidnosti po točki 227 tabele ter 0,4% invalidnost na podlagi točke 213a glede na izvedensko mnenje izvedenca ..., čeprav iz navedenega mnenja izhaja, da je celotna invalidnost tožeče stranke 15,4%. Do navedenih nasprotij se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče zmotno navaja, da tudi če je tožena stranka tožeči v letu 2001 plačala kaj več, tega ne more zahtevati več nazaj. Poleg tega je tožeča v zadnji pripravljalni vlogi opozorila, da tožena stranka spreminja svoj tožbeni zahtevek, s čimer se tožena stranka ni strinjala. Za spremembo tožbe je potrebna privolitev tožene stranke, saj ne gre za primer iz 186. člena ZPP, poleg tega je bila tožeča stranka glede spremembe zahtevka prekludirana, saj z izvedenskim mnenjem dr. ... že dolgo razpolaga. Tudi do tega se sodišče ni opredelilo, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Z izpodbijano sodbo ugotovljeno in s pritožbo neizpodbijano dejansko stanje je sledeče: tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno nezgodno zavarovanje po polici št. 4231137 po pogojih nezgodnega zavarovanja NE-93 in z dogovorjenimi zneski za trajno invalidnost 40.000,00 DEM in dnevno odškodnino 20 DEM; tožeča stranka je tožencu izplačala po pogodbi del zavarovalne vsote, ki ustreza 15% invalidnosti, upoštevajoč točko 213/a in 213/b Tabele invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode (v nadaljevanju: Tabela invalidnosti); izvedenec, postavljen v tem pravdnem postopku, je ocenil invalidnost tožnika po točki 213/a na 5,4% in po točki 227 na 10%, skupaj torej 15,4%.

Ob takšnem dejanskem stanju je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil tožniku priznan poleg že izplačanega in prejetega zneska odškodnine, še nadaljnji znesek za 10,4% invalidnost v višini 2.002,70 EUR, napačna.

Obveznost zavarovalnice v primeru nezgode je izplačilo odstotka zavarovalne vsote za invalidnost, ki ustreza odstotku delne invalidnosti, če je zavarovanec zaradi nezgode postal delni invalid (2. točka 1. odst. 7. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (v nadaljevanju: Splošni pogoji)). V uvodnih določilih Tabele invalidnosti, ki je sestavni del Splošnih pogojev, je določeno, da se za določitev stopnje trajne izgube splošne delovne sposobnosti za vsa nezgodna zavarovanja uporabljajo izključno določila te tabele. Dolžnost zavarovalnice po pogodbi o nezgodnem zavarovanju oseb je tako izplačilo zavarovalne vsote, oziroma njenega dela, ki ustreza stopnji invalidnosti, ugotovljene na podlagi postavk iz Tabele invalidnosti. Za presojo obveznosti zavarovalnice ni bistveno, katere so tiste postavke, na podlagi katerih zavarovalnica ugotavlja stopnjo invalidnosti, pač pa je bistvena le ocena skupne invalidnosti in odmera dela zavarovalne vsote v skladu s to oceno (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 491/2007). Z izvedenskim mnenjem, na katerega tožeča stranka ni imela pripomb, je tožeči stranki uspelo dokazati, da je stopnja njene invalidnosti zgolj za 0,4% višja od stopnje, ki jo je ocenila in izplačala zavarovalnica, pri čemer utemeljitev stopnje invalidnosti glede na drugačne postavke v Tabeli invalidnosti, upoštevajoč prej citirana pogodbena določila ne pomeni, da je obveznost tožene stranke večja ali celo drugačna. Na podlagi izvedenskega mnenja je stopnja invalidnosti tožnika ocenjena na skupaj 15,4% (in ne 30% oziroma 25,4% po spremembi tožbe, kakor je zatrjeval tožnik), zato je na podlagi pogodbe o nezgodnem zavarovanju tožena stranka dolžna tožniku izplačati zavarovalno vsoto, ki ustreza temu odstotku. Ker je tožena stranka tožeči nesporno del zavarovalne vsote, ki ustreza 15% invalidnosti že izplačala, ji tako dolguje še 0,4% od celotne zavarovalne vsote (40.000 DEM ali 20.451,68 EUR – sodba list. št. 100), kar znaša 81,80 EUR.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bili kriteriji za določitev invalidnosti po Tabeli invalidnosti razvrednoteni, če bi bilo sprejeto razlogovanje, da je z izplačilom 15% zavarovalne vsote, sicer izplačane za invalidnost, ugotovljeno na podlagi napačnih postavk iz tabele, tožena stranka (delno) poravnala svojo obveznost. Namen kriterijev v Tabeli invalidnosti je kategorizirati in objektivizirati način odmerjanja odškodnin in s tem čimbolj poenotiti višine izplačanih odškodnin glede na podobne primere. Ugotavljanje invalidnosti in izplačevanje zavarovalne vsote z utemeljitvijo po določenih postavkah pa nikakor ne more povzročiti, da je obveznost zavarovalnice večja od pogodbeno dogovorjene, saj bi v takšnem primeru lahko zavarovanec prejel večji znesek, kot znaša zavarovalna vsota, torej znesek, ki bi ustrezal več kot 100% invalidnosti, do česar pa po pogodbi ni upravičen.

Ker je sodišče prve stopnje kljub pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, ki presega 77,03 EUR zavrnilo, posledično pa je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Ker se pritožnica pritožuje zoper celotni ugodilni del sodbe, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Stroški tožeče stranke postopka na prvi stopnji znašajo 1.929,07 EUR, tožene pa 967,14 EUR, kot je to ugotovilo in izčrpno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Glede na uspeh tožnika (približno 3%) po spremembi izpodbijane sodbe, je tožnik upravičen do povračila 57,87 EUR, tožena stranka pa do 938,13 EUR (približno 97% uspeh). Po medsebojnem pobotanju stroškov mora tožeča stranka toženi plačati 880,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Pritožnica ima glede na pritožbeni uspeh v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP pravico tudi do povračila pritožbenih stroškov. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela le v zanemarljivem delu, ji je pritožbeno sodišče priznalo vse potrebne stroške, ki jih je priglasila v pritožbi, odmerjene v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo. Pritožnica je tako upravičena do povračila stroškov za pritožbo (325 točk), prejem sodbe in poročilo stranki (50 točk), skupaj 375 točk, povečano za 2% materialnih stroškov (7,5 točke) ter 20% DDV (75 točk). Stroški pritožnice so tako 457,5 točke oziroma 210,00 EUR, povečano za strošek sodne takse za pritožbo (131,36 EUR) znašajo pritožbeni stroški tožene stranke, ki ji jih mora tožnik povrniti v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka navedenega roka, do prenehanja obveznosti, 341,35 EUR.