Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o nadomestilu za neizrabljeni letni dopust za leto 2016 napačno izpostavilo kot bistveno vprašanje, ali je tožnik zahteval izrabo sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2016. Prav tako je v zvezi s tem napačno zaključilo, da tožnikova zahteva glede tega ni bila ustrezna, kar naj bi utemeljevalo zavrnitev zahtevka. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno izpostavlja, da se je tožnik po prejemu odpovedi (15. 1. 2016) z nadrejenim, ki je to potrdil zaslišan kot priča, celo dogovoril, da bo v času odpovednega roka (ki bi se iztekel 11. 3. 2016) postopno koristil preostali del letnega dopusta za leto 2015 ter sorazmerni del letnega dopusta za leto 2016. Tožnik je do 23. 2. 2016, ko je bil hospitaliziran, nato pa v bolniškem staležu (zaradi česar mu je delovno razmerje prenehalo z zamikom - 8. 4. 2016), uspel izrabiti preostanek letnega dopusta za leto 2015, ne pa tudi sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2016, kar je predmet te pravde.

Delavec je tako upravičen do denarnega nadomestila, če pravice do letnega dopusta zaradi prenehanja delovnega razmerja ni bilo možno koristiti. Takšna nezmožnost nastane npr. zaradi nepredvidljive bolezni, kot v konkretnem primeru.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni: - v II. točki izreka glede nadomestila za neizrabljeni letni dopust tako, da se v tem delu glasi: ''Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v znesku 1.549,84 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2016 do plačila, v roku 8 dni. Kar zahteva tožeča stranka iz tega naslova več ali drugače (izplačilo neto zneska v konkretni višini), se zavrne.'' - v III. točki izreka tako, da se glasi: ''Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.217,00 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.''

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške v višini 214,20 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati naslednje bruto zneske razlik v plačah, in sicer za julij 2011 269,95 EUR, za avgust 2011 184,86 EUR, za september 2011 354,32 EUR, za oktober 2011 253,08 EUR, za november 2011 338,21 EUR, za december 2011 338,21 EUR, za januar 2013 177,34 EUR, za februar 2013 177,34 EUR, za marec 2013 532,03 EUR, za april 2013 532,03 EUR, za maj 2013 532,03 EUR, za junij 2013 532,03 EUR, za julij 2013 532,03 EUR, za avgust 2013 532,03 EUR, za september 2013 532,03 EUR, za oktober 2013 532,03 EUR, za november 2013 532,03 EUR, za december 2013 532,03 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke in mu izplačati neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni. V II. točki izreka je zavrnilo kar je zahteval tožnik več in drugače (da je tožena stranka dolžna od bruto zneska 1.549,84 EUR obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke v skupni višini 520,65 EUR ter tožeči stranki izplačati nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta v višini neto 1.029,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 4. 2016 dalje do plačila; nadalje še konkretno izplačilo neto zneskov razlik v plači ter presežek zakonskih zamudnih obresti). V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 967,56 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sklicuje se na 126. člen ZDR ter na 7. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2006. Navaja, da se je odtegnjeni del plače nanašal na pričakovane delovne rezultate, ki jih delavec doseže pri normalnem naprezanju. Tožnik je z nekaterimi drugimi zaposlenimi v času od julija do decembra 2011 znatno popustil, kar se je pokazalo kot višji strošek dela (bile so bolniške odsotnosti, neproduktivnost, slaba strokovna usposobljenost). To se je odrazilo na slabih poslovnih rezultatih tožene stranke. Ni res, da tožena stranka delavcev ni seznanila o pričakovanih delovnih rezultatih. Zadržanje plač se je dogovorilo z delavci. Tudi so bili jasni rezultati v določenih številkah. V prvem aneksu je tožena stranka izplačilo zadržanega mesečna zneska osnovne bruto plače vezala na izpolnitev cilja 38 mio EUR čistih prihodkov od prodaje, v drugem aneksu pa na pozitivno poslovanje programov "stari sistemi". Ker to ni bilo doseženo, ni bilo podlage za izplačilo zadržanega dela plače. Tožnik je anekse za zadržanje dela plače podpisal, torej se je strinjal. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik se pritožuje zoper del II. točke izreka sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust, ter posledično zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Ne strinja se s sodiščem, da je pred prenehanjem delovnega razmerja zahteval zgolj izrabo preostalega letnega dopusta za leto 2015, ne tudi za leto 2016. Vztraja, da se je po prejemu redne odpovedi iz poslovnega razloga (15. 1. 2016) z nadrejenim dogovoril, da bo v času odpovednega roka postopoma (2 do 3 dni tedensko) izkoristil še neizkoriščen letni dopust za leto 2015 in nadalje še sorazmerni del letnega dopusta za leto 2016. Ta dogovor je bil deloma realiziran - glede dopusta za leto 2015, ne pa tudi glede preostalega dopusta za leto 2016. Tožnik je bil 23. 2. 2016 nepričakovano hospitaliziran in nato kontinuirano zdravstveno odsoten oziroma v bolniškem staležu. Skladno s tožnikom je izpovedal tudi nadrejeni, priča A.A. Zahteva za koriščenje dopusta je izkazana z omenjenim dogovorom, odločilno pa je, da tožnik zaradi nenadne hospitalizacije objektivno ni mogel izrabiti preostalega dopusta. Glede tega se sklicuje na sodno prakso Sodišča Evropske unije (C-350/06, C-520/06) in 7. člen Direktive o delovnem času. Delavec je upravičen do denarnega nadomestila, če ne more izvršiti pravice do letnega dopusta. Bolezen je nepredvidljiva okoliščina. Tudi praksa Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 191/2010, VIII Ips 107/2011, VIII Ips 218/2010) je takšna. Zato je treba zahtevku ugoditi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o nadomestilu za neizrabljen letni dopust. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova razlike v plači v posledici ugotovitve nezakonitega zadržanja dela plač s strani tožene stranke v letu 2011 in 2013. Tožena stranka v pritožbi ponavlja, zakaj je zadržala izplačilo, ne izpodbija pa ključne presoje sodišča prve stopnje, da so bile podlage zadržanja neobstoječe (za leto 2011) oziroma nične, neveljavne (za leto 2013), s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Tožena stranka ni dokazala zakonitega znižanja oziroma zadržanja dela plač, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku na plačilo razlik v plači utemeljeno ugodilo.

7. Tožena stranka glede razlik v plači za leto 2011 ne more uspeti le s sklicevanjem na 126. člen ZDR, ki določa, iz česa je sestavljeno plačilo za delo, ter na 7. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2006, ki določa, da je plača delavca sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost posameznika in dodatkov; da je osnovna plača po tej pogodbi določena za pričakovane rezultate dela ter ob normalnih delovnih pogojih; ter da se variabilni del plače iz naslova delovne uspešnosti ocenjuje mesečno glede na pričakovane delovne rezultate po določenih kriterijih iz Pravilnika o plačah in drugih osebnih prejemkih v družbi B. Zlasti slednjega ni dokazala. Zgolj pavšalno vztraja, da je tožnik s sodelavci znatno popustil, kar se je pokazalo kot višji strošek dela (bile so bolniške odsotnosti, neproduktivnost, slaba strokovna usposobljenost), odrazilo pa se je tudi na slabih poslovnih rezultatih tožene stranke. Za ugotovitev zakonitega znižanja plače ne zadostuje niti trditev in izpoved člana uprave tožene stranke, da naj bi tožena stranka delavce seznanila o pričakovanih delovnih rezultatih ter da naj bi bilo vse dogovorjeno z delavci. Ker razlog nižanja plač ni bil v izkazani slabši delovni uspešnosti tožnika, je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku iz naslova razlike v plači za leto 2011 utemeljeno ugodilo.

8. Glede zadržanih delov plače (za drugo sporno obdobje od januarja 2013 do vključno decembra 2013) pa sta stranki k pogodbi o zaposlitvi sklenili dva aneksa, z dne 31. 1. 2013 in z dne 12. 4. 2013. Po prvem sta dogovorili mesečno zadržanje plače v višini 5 % osnovne bruto plače, ter da se bo ta zadržani del izplačeval v odvisnosti od uspešnosti poslovanja programov "stari sistemi", izpolnitve cilja, čistih prihodkov od prodaje v višini 38 milijonov EUR, pri čemer se bo uspešnost poslovanja ugotavljala letno. Nadalje je bilo tudi dogovorjeno, da se bo zadržane dele izplačalo po končanem poslovnem letu v revalorizirani vrednosti s 4 % obrestmi, če bodo doseženi planirani poslovni rezultati, kot so določeni s tem aneksom. Z naslednjim aneksom je bilo dogovorjeno še dodatno zadržanje plače, še v višini 10 % od osnovne bruto plače. Tudi v tem aneksu je bilo enako dogovorjeno, kdaj naj bi prišlo do prenehanja zadržanja plače in možnega plačila.

9. Tožena stranka je na podlagi teh aneksov tožniku zadržala plače v navedenih višinah, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da so navedene podlage neveljavne oziroma nične (86. člen OZ). Tako se je o tej problematiki izreklo tudi že pritožbeno sodišče v zadevah Pdp 554/2017 in Pdp 970/2018. Po prvem odstavku 136. člena ZDR in ZDR-1 namreč lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, pa so neveljavna. Tožena stranka je zadržanje dela plače vezala na uspešnost svojega poslovanja in tako nezakonito prevalila rizik poslovanja na tožnika in ostale zaposlene. Iz tega razloga so nični dogovori med tožnikom in toženo stranko o zadržanju plače v odvisnosti od uspešnosti poslovanja tožene stranke. Kot je še pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, delavec niti ne more dati veljavnega soglasja za pobotanje svoje terjatve z delodajalčevo obveznostjo plačila še pred nastankom delodajalčeve terjatve (tretji odstavek 136. člena ZDR in ZDR-1). Tudi to je razlog za neupoštevanje navedenih podlag zadržanja, na katere se neutemeljeno sklicuje tožena stranka. Ker tožena stranka ni imela zakonite podlage za odtegljaje, je sodišče prve stopnje tudi tožnikovemu zahtevku iz naslova razlike v plači za leto 2013 pravilno ugodilo.

10. Utemeljeno pa tožnik v svoji pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o nadomestilu za neizrabljeni letni dopust za leto 2016 napačno izpostavilo kot bistveno vprašanje, ali je tožnik zahteval izrabo sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2016. Prav tako je v zvezi s tem napačno zaključilo, da tožnikova zahteva glede tega ni bila ustrezna, kar naj bi utemeljevalo zavrnitev zahtevka. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno izpostavlja, da se je tožnik po prejemu odpovedi (15. 1. 2016) z nadrejenim, ki je to potrdil zaslišan kot priča, celo dogovoril, da bo v času odpovednega roka (ki bi se iztekel 11. 3. 2016) postopno koristil preostali del letnega dopusta za leto 2015 ter sorazmerni del letnega dopusta za leto 2016. Tožnik je do 23. 2. 2016, ko je bil hospitaliziran, nato pa v bolniškem staležu (zaradi česar mu je delovno razmerje prenehalo z zamikom - 8. 4. 2016), uspel izrabiti preostanek letnega dopusta za leto 2015, ne pa tudi sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2016, kar je predmet te pravde.

11. Ravno to, da je bil tožnik 23. 2. 2016 nepričakovano hospitaliziran in nato kontinuirano zdravstveno odsoten zaradi bolniškega staleža, je odločilno dejstvo, ki nalaga spremembo izpodbijane odločitve o zavrnjenem zahtevku iz naslova nadomestila po 164. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2003 in nasl). Pritožba se glede tega utemeljeno sklicuje na sodno prakso Sodišča Evropske unije (C-350/06, C-520/06) in v zvezi s tem na 7. člen Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki v drugem odstavku določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ta določba ni navedena med določbami direktive, glede katerih bi bila dovoljena odstopanja ali drugačno urejanje. Delavec je tako upravičen do denarnega nadomestila, če pravice do letnega dopusta zaradi prenehanja delovnega razmerja ni bilo možno koristiti. Takšna nezmožnost nastane npr. zaradi nepredvidljive bolezni, kot v konkretnem primeru. Tudi praksa Vrhovnega sodišča RS je takšna, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja (VIII Ips 191/2010, VIII Ips 107/2011, VIII Ips 218/2010).

12. Glede na to, da višina nadomestila za 8 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016 med strankama ni bila sporna, je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen, razen v delu, ko zahteva izplačilo po višini postavljenega neto zneska. Ta del odločitve ostaja predmet zavrnitve, pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem povzema razloge sodišča prve stopnje, iz katerih je zavrnilo izplačilo določenih neto zneskov iz naslova razlik v plači. Obrazložilo je, da neto zneski, dobljeni po odvodu davkov in prispevkov, ob izdaji sodbe še niso znani, zato jih v konkretni višini ni mogoče naložiti v plačilo toženi stranki. Enako razlogovanje velja tudi glede neto zneska, dobljenega po odvodu davkov in prispevkov od prisojenega bruto zneska iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Obrestni del zahtevka je vezan na datum prenehanja delovnega razmerja.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je zahtevku iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust v večjem delu ugodilo (358. člen ZPP), kar pa je nalagalo tudi poseg v odločitev o stroških postopka, saj se je zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari tožnikov uspeh v pravdi zvišal. Tožnik je z zahtevkom uspel, razen v sorazmerno majhnem delu. Zato mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove stroške postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožnikove stroške odmerilo v višini 1.217,00 EUR (kar je glede na delež uspeha in pobotanje s stroški tožene stranke zneslo 967,56 EUR). Tožena stranka v svoji pritožbi priznanih postavk tožnikovih stroškov po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) ne izpodbija. Tudi tožnik se ne zavzema za priznanje višjih stroškov po postavkah OT, pač pa le v posledici višjega uspeha v pravdi. Odločitev o stroških postopka se zato spremeni tako, da se znesek 967,56 EUR zviša na 1.217,00 EUR s pp.

14. Ker sicer niso podani v pritožbah uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v ostalem pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker je tožnik s pritožbo v pretežnem delu uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške: 375 točk za pritožbo, 2 % materialne stroške ter 22 % DDV, kar znaša 214,20 EUR. Tožena stranka krije sama svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. in 165. člen ZPP).