Jedro

Bruto zneske najemnin, ki gredo tožnici skladno s sklenjeno najemno pogodbo, bo tožena stranka (za obdobje izteka odpusta plačevanja) morala pri izplačilu najemnine tožnici skladno z obstoječo davčno zakonodajo in določili najemne pogodbe najprej obračunati in odvesti ustrezne davščine, tožnici pa izplačati neto zneske.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 648,92 EUR pritožbenih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici plača 36.334,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in 3.953 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh zakonsko dopustnih razlogov ter navaja, da je sodišče pri obračunu zmotno upoštevalo bruto najemnino, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je bil odpust plačila v višini 200.000 EUR dogovorjen za neto znesek najemnin. Pri tem je nedopustno širilo tožničino trditveno podlago, da gre glede elektronskega sporočila z dne 30. 3. 2014 le za enega od več obračunov, ki jih je naredil tožničin mož A. M. Navaja, da je sodišče tudi nepravilno obračunavalo zapadle neplačane najemnine od julija 2011, saj bi jih moralo od 1. 1. 2012, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, pri tem pa je bilo sodišče nedosledno pri dokazni oceni izpovedi priče A. M., ko mu je v delu, da gre za bruto zneske najemnin verjelo, v delu, ko je navedel, da je odpust veljal od 1. 1. 2012, pa ne. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica pritožbene navedbe prereka. Vztraja, da je sodišče pri obračunu pravilno uporabilo bruto zneske najemnin, saj je bil odpust mišljen kot prispevek A. M. k stabilizaciji tožene stranke. Glede elektronskega sporočila z dne 30. 3. 2014 je pravilno upoštevalo izpoved te priče, da so v obračunu zajeti tudi drugi dolgovi. Glede začetka obračunavanja odpusta je pravilno ugotovljeno, da je to julij 2011, saj najemnina od takrat dalje ni bila plačana. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo najemnine v višini 3.245 EUR bruto mesečno, kot je bila določena v najemni pogodbi iz leta 2008 (priloga A 3). Iz te pogodbe izhaja, da sta jo z najemnikoma P., d. o. o., ki jo je zastopal tožničin sin, in I., d. o. o., sklenila tožnica in njen mož A. M. V postopku ni bilo prerekano, da je poleti 2011 v družbo P d. o. o., vstopila družba D., d. o. o., prav tako ni bilo prerekano, da je A. M. prostore, ki so bili predmet pogodbe, v letu 2013 podaril tožnici (priloga A 2). Sodišče je ugotovilo, da sta se ob vstopu te družbe sedanji zakoniti zastopnik tožene stranke M. B. in A. M. z namenom prispevka k stabilizaciji družbe dogovorila, da se najemnina ne bo plačevala do višine 200.000 EUR. Tožnica je v postopku navedla, da sama takšnega dogovora ni sklenila, a ga spoštuje, zato je s tožbo zahtevala plačilo najemnine za obdobje izteka odpusta plačevanja. Znesek 200.000 EUR je sodišče poračunalo za obdobje od julija 2011 do delno septembra 2016 v obsegu bruto mesečnih najemnin. Od tedaj dalje je tožnici priznalo najemnino v bruto znesku. V pritožbenem postopku sta sporni še dejstvi, ali je bil dogovor odpusta najemnin v neto ali bruto zneskih ter ali bi obračun moral biti narejen od julija 2011 ali od 1. 1. 2012. Tožena stranka zatrjuje, da pravilen obračun neto zneska najemnin pomeni zavrnitev tožbenega zahtevka, saj se odpust še ni iztekel, pravilen obračun od 1. 1. 2012 pa pomeni delno zavrnitev zahtevka, saj odpust še ni bil v celoti izčrpan.

Bruto - neto

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ko je pri izračunu odpusta upoštevalo bruto zneske najemnin, kar je obrazložilo v 12. točki. Znesek bruto najemnin v višini 3.245 EUR mesečno izhaja iz dogovora v najemni pogodbi (3. točka). Pritožbene navedbe, da je v nadaljevanju pogodbe določeno, da je družba skladno z obstoječo zakonodajo dolžna odvesti davščine, neto najemnine pa nakazati najemodajalcu, kar je sicer res, so nerelevantne, saj do plačevanja najemnine zaradi odpusta ni prišlo. V postopku ni bilo sporno in sta izpovedala tako A. M. kot sedanji zakoniti zastopnik M. B., da je bil odpust na plačevanje najemnin do zneska 200.000 EUR dogovorjen kot prispevek k stabilizaciji družbe. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je k temu bolj doprinesel bruto kot neto znesek. Sodišče zakonitemu zastopniku tožene stranke M. B. pravilno ni verjelo, ko je v tem postopku izpovedal, da je bilo govora o neto zneskih najemnin. Tudi pritožbeno sodišče navedeno izpoved ocenjuje prirejeno za potrebe tega postopka, saj je navedeni v postopku v zadevi P 103/2016 izpovedal, da naj bi najemnine vrednost 200.000 EUR dosegle približno v petih letih, kar drži glede na višino bruto najemnine 3.245,00 EUR. Poleg tega gre ugotoviti, da je M. B. v tistem postopku, kot izhaja iz zapisnika v prilogi B 7, ki ga je predložila tožena stranka sama, izrecno izpovedal, da se ne bodo uveljavljale najemnine za obdobje petih let, ter da so bile s tem mišljene višine najemnin, kot so navedene v pogodbi 2008. V tej pogodbi pa so navedene bruto najemnine. Ob takšni dokazni oceni, ko je sodišče primerjalo vse izvedene dokaze (8. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zgolj elektronsko sporočilo z dne 30. 3. 2014 ne more pripeljati do drugačnih ugotovitev in gre zato v tem delu verjeti priči A. M., da je takrat obračunal, ne samo najemnine, ampak tudi druge dolgove, saj je želel priti do zneska 200.000 EUR, da bi ponovno prišlo do plačila najemnine. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče pri obdobju odpusta zmotno obračunavalo bruto znesek najemnin, so ob povedanem neutemeljene. Neutemeljena pa je tudi navedba, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je nedopustno širilo tožničino trditveno podlago. Sodišče je le povzelo izpoved A. M., da je bilo opravljenih več obračunov, a tudi brez upoštevanja te izpovedi je sodišče ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov pravilno upoštevalo bruto zneske najemnin.

7. Ugovori tožene stranke glede upoštevanja neto/bruto najemnin so bili vezani predvsem na izračun obdobja odpusta plačila do višine 200.000 EUR, ne pa tudi neposredno na tožničin zahtevek v tej pravdi. A sta se obe stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku izrekli tudi do veljavne davčne zakonodaje, ki ureja plačilo davščin od dohodkov iz naslova najemnin. V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo bruto zneske najemnin, ki ji gredo skladno s sklenjeno najemno pogodbo, tožena stranka pa bo pri izplačilu najemnine tožnici skladno z obstoječo davčno zakonodajo in določili najemne pogodbe morala najprej obračunati in odvesti ustrezne davščine, tožnici pa izplačati neto zneske.1 Obdobje odpusta

8. Sodišče je pričetek teka odpusta pravilno upoštevalo od julija 2011, to je v času, ko je družba D., d. o. o., vstopila v lastništvo tožene stranke. Kljub temu, da je A. M. izpovedal, da je po njegovem odpust veljal šele od 1. 1. 2012, ne gre spregledati, da je sedanji zakoniti zastopnik tožene stranke M. B. v tem postopku in v postopku P 103/2016 izpovedal, da je do vstopa v družbo prišlo poleti 2011 ter da se najemnina od njegovega vstopa v družbo ni plačevala. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dogovor o odpustu plačevanja najemnine veljal od julija 2011. Dejstvo pričetka teka odpusta pa v tem postopku niti ni bilo prerekano. Tožena stranka je v odgovoru na dopolnitev tožbe izrecno navedla, da je bilo dogovorjeno, da se najemnina ne plačuje od julija 2011. Tudi vse izračune, ki jih je v postopku za obračun odpusta najemnine naredila, jih je naredila od julija 2011 dalje. Pritožba je tako tudi v tem delu neutemeljena, posledično tudi očitek, da je bilo sodišče v dokazni oceni nedosledno, saj je v enem delu priči A. M. verjelo, v drugem delu pa ne.

9. Ker je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ker pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške, ki predstavljajo nagrado za sestavo odgovora 875 točk, 11,5 točk znašajo materialni stroški, skupaj 886,5 točk, kar znaša 531,9 EUR, 22 % DDV znaša 117,02 EUR, skupaj 648,92 EUR.

1 VSRS sodba II Ips 264/2017 – v tej zadevi je šlo za uporabnino po 72. členu ZDen, a je revizijsko sodišče pojasnilo, da se glede davščin upoštevajo davčni predpisi, ki se nanašajo na dohodke iz najemne pogodbe.