Jedro

Revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima pravnega interesa.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, izdano v ponovnem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS z dne 15.3.2005, na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 2.8.2000. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu Davčnega urada A, Izpostave B z dne 25.5.2000, s katerim je bilo odločeno, da se po uradni dolžnosti obnovi postopek odmere tožničine dohodnine za leto 1995, ki je bil končan z odločbo z dne 21.6.1996, in za leto 1996, ki je bil končan z odločbo z dne 30.10.1997. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da naj bi bilo z inšpekcijskim pregledom poslovanja pravne osebe A d.o.o. (zapisnik Davčnega urada A z dne 14.2.2000 in dopolnilni zapisnik z dne 3.5.2000) ugotovljeno, da je slednja v letih 1995 in 1996 investirala v najeto nepremičnino, ki je do ½ v tožničini lasti. Pri ugotavljanju dohodka, doseženega z oddajanjem stavb v najem in prostorov po 69. členu Zakona o dohodnini (ZDoh), se upošteva tudi vrednost obveznosti in storitev, za katere se je zavezal najemnik. Vlaganja v najeti prostor imajo lastnost doseženih dohodkov iz premoženja, ki niso prejeti v denarju. Zato je pritrdilo stališču tožene stranke, da jih je treba všteti v osnovo za odmero davka od dohodkov iz premoženja, ki je po 2. členu ZDoh vir dohodnine. Ker omenjena vlaganja v nepremičnino niso bila navedena v napovedih za odmero dohodnino za leti 1995 in 1996, se tudi po presoji sodišča prve stopnje nakazuje možnost, da dejansko stanje v postopkih odmere dohodnine za omenjeni leti ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno. Zato je pritrdilo odločitvi ter razlogom tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu.

Tožnica v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške postopka. Med drugim navaja, da je bil inšpekcijski zapisnik sestavljen 14. 2. 2000, oziroma dopolnilni zapisnik 3.5.2000, zato ga ni mogoče šteti za nov dokaz v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Odločitev o obnovitvenem razlogu tudi ni utemeljena v smislu 265. in 268. člena ZUP; sklep o obnovi postopka odmere dohodnine ni bil izdan znotraj enomesečnega roka v smislu drugega odstavka 263. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka istega člena ZUP.

Revizija ni dovoljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zavede, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V vseh drugih primerih se že vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postajajo pravnomočne z uveljavitvijo ZUS-1. Glede na to določbo v obravnavanem primeru sodišče pritožbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1.1.2007. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V skladu z določbami 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. V tem obsegu poteka tudi ta revizija.

Po pregledu sodnih in upravnih spisov revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v upravnem sporu presojalo zakonitost odločbe tožene stranke z dne 2.8.2000, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena tožničina pritožba proti sklepu davčnega organa prve stopnje (sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B z dne 25.5.2000, s katerim je bil po uradni dolžnosti obnovljen postopek odmere tožničine dohodnine za dohodninski leti 1995 in 1996. Tožena stranka pa je med upravnim sporom na podlagi 273. člena ZUP z odločbo z dne 12.7.2005, v upravnem sporu izpodbijano odločbo spremenila tako, da se izrek odločbe pravilno glasi: „Pritožbi se ugodi, sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B z dne 25.5.2000, se odpravi“.

Glede na takšno stanje revizijsko sodišče meni, da je sicer tožnica ob vložitvi pritožbe oziroma sedaj revizije imela pravni interes za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje v povezavi z odločbo tožene stranke z dne 2.8.2000. Ko pa je tožena stranka v zvezi z upravnim sporom zoper svojo odločbo z dne 2.8.2000 izdala dne 12.7.2005 novo odločbo, s katero je spremenila izrek svoje prejšnje odločbe in odpravila sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B, z dne 25.5.2000, s čimer je v celoti ugodila tožničinemu tako tožbenemu kot pritožbenemu - oziroma sedaj revizijskemu - zahtevku, je prenehal tožničin pravni interes za izpodbijanje prvotne odločbe tožene stranke z dne 2.8.2000. Te odločbe namreč ni več bilo, prav tako pa tudi ne prvostopnega sklepa. Ker pa je bila ta rešitev za tožnico ugodna in je v celoti izpolnila njen tožbeni oziroma pritožbeni (sedaj revizijski) zahtevek, je po presoji revizijskega sodišča njen pravni interes za revizijo (prej pritožbo) prenehal z dnem, ko je prejela odločbo tožene stranke z dne 12.7.2005, saj si svojega pravnega položaja od tega dne dalje z revizijo (prej pritožbo) ne bi mogla izboljšati.

Po določbi tretjega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena, če jo je vložil nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Revident mora torej imeti pravni interes za vložitev revizije. To pa pomeni, da mora biti izkazana možnost, da si v primeru ugoditve reviziji izboljša svoj pravni položaj. Pravni interes mora izkazovati ves čas upravnega spora, torej tudi v revizijskem postopku, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, torej tudi revizijsko sodišče v revizijskem postopku.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 nedovoljeno revizijo zavrglo.

Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku: Uradni list RS, št. 36/04 – ZPP-UPB2, 2/04 – ZDSS-1, 69/05 in 90/05 – odločbi US, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).