Jedro

Edino odločilne za presojo, da toženec spornega stanovanja ne zaseda nezakonito, so trditve, da je bila pogodba o zamenjavi stanovanj sklenjena pred uveljavitvijo Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in da je bilo dano tudi soglasje stanovanjskega organa Poveljstva garnizije v Ljubljani pred uveljavitvijo Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS.

Dejstvo, da je bilo dano soglasje vojaškega stanovanjskega organa v Beogradu šele 1.7.1991, na drugačno presojo ne more vplivati.

Sprememba istovetnosti zahtevka in s tem sprememba tožbe (1. odstavek 191. člena ZPP) je podana tudi, če se spremeni le tožbeni temelj - dejanska trditvena podlaga tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala izpraznitev spornega stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da samo naloži toženi stranki izpraznitev spornega stanovanje, ali pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji navaja, da je stališče, da je stanodajalec veljavno razpolagal s stanovanjem, nepravilno, ker je bilo soglasje enega dano 25.6.1991, medtem ko je bilo soglasje drugega dano 1.7.1991, torej že po času, ko je na podlagi 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS prešlo upravljanje in razpolaganje z vojaškim stanovanjskim fondom na RS. Nadalje se ne strinja s presojo, da je tožeča stranka v pritožbi navajala dejstva, ki pomenijo spremembo dejanskega stanja in s tem spremembo tožbe. Meni, da ni šlo za spremembo tožbe, ker je tožbeni zahtevek, t.j. izpraznitev stanovanja, ostal nespremenjen. Tožeča stranka je v pritožbi navajala le nova dejstva in predlagala nove dokaze, kar je v skladu s 352. členom ZPP.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Do uveljavitve osamosvojitvenih predpisov RS so se na območju RS za vojaška stanovanja uporabljali predpisi bivše SFRJ (Zakon o sredstvih in financiranju JLA, Uradni list SFRJ, št. 53/84 in 57/89 ter Pravilnik o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA - izdan na podlagi 50. člena pravkar citiranega zakona, Vojaški Uradni list 5/86 - 9/90). Ti so med drugim urejali tudi zamenjavo stanovanj in sicer kot zvezni predpisi na celotnem območju bivše SFRJ. Citirani zakon je dal v 4. točki 1. odstavka 50. člena zveznemu sekretarju pooblastilo, da v pravilniku predpiše pogoje, pod katerimi smejo uporabniki stanovanj zamenjati stanovanje. Ta pravilnik pa je v 1. odstavku 55. člena določal, da se stanovanja med dvema ali več imetniki stanovanjske pravice zamenjajo na pisno zahtevo imetnika stanovanjske pravice ali na predlog garnizijskega stanovanjskega organa na podlagi pisno sklenjene pogodbe o zamenjavi stanovanja, h kateri so dali soglasje stanodajalci. V 2. odstavku istega člena je bil opredeljen stanodajalec za stanovanja iz stanovanjskega sklada JLA: to je bil garnizijski stanovanjski organ.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da je bila v konkretnem primeru pogodba o zamenjavi stanovanja sklenjena 21.6.1991, soglasje enega stanodajalca, t.j. stanovanjskega organa Poveljstva garnizije v Ljubljani, k le-tej pa je bilo dano 25.6.1991 dopoldan, t.j. pred sprejemom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. Teh dejanskih ugotovitev, ki so, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, edino odločilne, tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala, pritožbeno sodišče pa vanje ob odločanju o njeni pritožbi tudi ni podvomilo (prim. 2. odstavek 370. člena ZPP). Ob presoji mora zato revizijsko sodišče iz teh dejanskih ugotovitev izhajati. Iz teh pa sledi, da je bila pogodba o zamenjavi stanovanj sklenjena pred uveljavitvijo Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. Tudi soglasje stanovanjskega organa Poveljstva garnizije v Ljubljani je bilo dano pred uveljavitvijo Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS.

Res pa je bilo soglasje stanovanjskega organa Poveljstva garnizije v Beogradu, kot to sledi iz nadaljanjih neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, dano 1.7. 1991, t.j. že po osamosvojitvi RS. Toda po 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS je RS prevzela v upravljanje le nepremično premoženje bivše JLA na območju RS. S svojimi osamosvojitvenimi predpisi ni mogla poseči v upravljanje bivših zveznih organov z nepremičnim premoženjem zunaj ozemlja RS. Zato seveda spornega soglasja danega v Beogradu 1.7.1991 po teh predpisih ni moč presojati. Glede posledic, če je imetnik stanovanjske pravice zamenjal stanovanje, ne da bi pred zamenjavo stanovanja stanodajalca prosil za soglasje (posledic nespoštovanja določb o zamenjavi stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA uvodoma cit. bivši zvezni predpisi niso posebej urejali), pa je potrebno opozoriti na 5. odst. 25. čl. ZSR. Možnost izpodbijanja pogodbe o zamenjavi stanovanja je bila po tem določilu dana le tistemu stanodajalcu, ki ni dal soglasja k zamenjavi. Le ta bi namreč lahko bil prizadet v svojih pravicah. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka pravna naslednica (3. odst. I. tč. Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS) stanodajalca, ki je soglasje dal. Končno je potrebno tožeči stranki pojasniti še, da tudi po presoji revizijskega sodišča pomenijo pritožbene trditve, da je izpraznitveni tožbeni zahtevek v konkretnem primeru utemeljen zato, ker se toženec v sporno stanovanje ni nikoli vselil in da naj bi mu zato po 19. čl. ZSR prenehala stanovanjska pravica dne 29.2.1992, nedovoljeno spremembo tožbe (arg. a contrario 1. odst. 190. čl. ZPP). Tožeča stranka je namreč sprva navajala, da toženec nezakonito zaseda sporno stanovanje na podlagi pogodbe o zamenjavi z dne 25.6.1991. Z zapisanimi pritožbenimi trditvami pa tožeča stranka ni navajala novih dejstev, s katerimi bi dodatno utemeljevala prvotno zatrjevani historični dogodek, t.j. nezakonitost vselitve toženca v sporno stanovanje, temveč je navajala, da je zahtevana izpraznitev utemeljena zaradi naknadne izgube stanovanjske pravice. To pa je povsem drug dogodek. Tega sodišče prve stopnje ni presojalo in zato tudi pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje v tej smeri ne more preizkušati (prim. 355. čl. ZPP: v pritožbi zatrjevano dejstvo, da se v sporno stanovanje toženec ni vselil ne more biti odločilno za presojo o nezakonitosti vselitve). Sprememba istovetnosti zahtevka in s tem sprememba tožbe (1. odst. 191. čl. ZPP) je tedaj podana tudi, če se spremeni le tožbeni temelj - dejanska trditvena podlaga tožbe. Zato je pritožbeno sodišče ravnalo prav, ko teh pritožbenih navedb ni presojalo. Smisleno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb ZPP iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 352. čl. ZPP tako ni podana.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. člen ZPP).